»Za izgubljeno zdravje in za izgubo svojcev ni denarja«

Nevenka Mlinar, zdravnica splošne medicine iz Deskel, o umirajočih na Goriškem zaradi izpostavljenosti azbestu, o večnem strahu pred boleznijo in o trenutku, ko izvedo za diagnozo. »Ko se to zgodi, so nekako že pripravljeni,« pravi.

Objavljeno
13. februar 2020 06.00
Posodobljeno
13. februar 2020 08.49
Nevenka Mlinar, zdravnica splošne medicine iz Deskel, že dvajset let spremlja obolevanje in umiranje prebivalcev srednje Soške doline. Foto Osebni Arhiv Nm
Več kot dvajset let spremljate paciente v dolini ob Soči; v vašo ambulanto prihaja tretjina prebivalcev Kanala ob Soči. Kdaj ste se prvič zgrozili zaradi obolevnosti ljudi v tem delu države?

Z boleznimi, ki so povezane z azbestom – tudi z najhujšo obliko, mezoteliomom – se srečujem od prvega dne, ko sem kot mlada zdravnica začela službo v Anhovem. V veliko pomoč so mi bile moji medicinski in patronažni sestri, ki so dobro poznale razmere. Naravnost so mi povedale, naj se sprijaznim s tem, da bom te ljudi spremljala v bolezni in umiranju. Odzivi pacientov na postavljene diagnoze so bili takrat, če jih primerjam s stanjem zdaj, močnejši, mnogi so se jezili tudi name, češ da zdravniki nismo dovolj opozarjali na nevarnost azbesta in pogoje dela z njim. A kot mlada zdravnica nisem imela odgovorov, tudi mene so preganjala ista vprašanja.



Najpogostejši rak pri vaših pacientih je mezoteliom – zelo agresiven maligni tumor na pljučni ali trebušni mreni, ki sicer spada med redke rake. Glede na to, da zdravila zanj ni, pacienti pa od odkritja umrejo razmeroma hitro, kako se soočajo z diagnozo? In kaj pri tej »epidemiji« doživljate osebno – dnevno obkroženi z na smrt bolnimi?

V naši ambulanti imamo skoraj 1700 pacientov, večini je država priznala poklicno bolezen zaradi azbesta. V zadnjih dvajsetih letih smo odkrili 450 rakavih bolezni, 82 pacientov je zbolelo zaradi mezotelioma. Če upoštevamo podatke za vso državo in bi bila naša ambulanta povprečna slovenska ambulanta, bi v teh letih za mezoteliomom zbolel manj kot en bolnik. Pri ljudeh je prisoten stalen strah, da bodo zboleli zaradi mezotelioma ali kakega drugega raka. In ko se to zgodi, so nekako že pripravljeni. Velika večina jih novico sprejme mirno, celo stoično. Obnemimo. Vedo, kaj sledi, saj so potek bolezni spremljali pri svojcih, sosedih. Nekateri tudi odklonijo zdravljenje. Gre za velike stiske.

Dolga leta je sicer pri vaših pacientih prednjačila diagnoza azbestoza. Tudi zanjo ni zdravila. Kako ocenjujete »ukrep« države v obliki azbestnega zakona, da obolelim priznava odškodnine za izpostavljenost azbestu: za azbestozo denimo 25.268 evrov, za mezoteliom dvakrat toliko – 50.512 evrov ...?

Z odškodninami država priznava odgovornost za povzročeno škodo z azbestom – ta proizvodnja je bila vse do leta 1996 zakonita –, ki pa je nepopravljiva. Za izgubljeno zdravje, za izgubo svojcev ni denarja. Ogromna napaka je bila, da odgovorni na ravni države niti takrat, ko so vzpostavili odškodninsko shemo, niso naredili najpomembnejšega koraka – to je, da bi končno zaščitili ljudi, ki so bili izpostavljeni azbestu, pred nadaljnjim onesnaževanjem. To napako moramo popraviti vsaj danes, štiriindvajset let po zakonski prepovedi proizvodnje cementnoazbestnih izdelkov.

image
Azbest je kriv za smrti stotin ljudi. Foto Wkp


Leto 2020 naj bi bilo vrhunec obolenj  zaradi azbesta; goriški zdravniki ste začeli bíti plat zvona in vi ste se postavili na čelo tega »gibanja«. A še pred dvema letoma, ko ste se začeli kot zdravica izpostavljati in opozarjati na onesnaževanje Soške doline, ste doživljali hude pritiske …
 
Dolžnost ukrepati čutim že vrsto let, saj ne morem spregledati tega, s čimer se sama in moji kolegi vsakodnevno srečujemo v ambulantah na našem območju. Moje izkušnje so izredno grenke – od pritiskov z odvetniki do prijave na Zdravniško zbornico. Šlo je za poskuse, da bi me strokovno diskvalificirali, zlasti pa utišali. Vendar ob stanju, kakršno je, nisem mogla odnehati. Zdaj je naš poziv odločevalcem, zlasti ministru za okolje, soglasno podprla skupščina Zdravniške zbornice in skoraj že šeststo zdravnikov in zobozdravnikov povsod po Sloveniji, kar se še nikoli ni zgodilo. Tega odločevalci ne morejo več spregledati in zdaj morajo čutiti odgovornost, da ukrepajo. Ključne zahteve so, da je treba pri obremenitvah okolja izhajati iz zdravja ljudi, da je pri uvajanju tehnologij in dejavnosti v okolje treba upoštevati načelo previdnosti – tudi obstoječo zdravstveno obremenjenost lokalnih prebivalcev. Je odgovorno dopustiti sežiganje odpadkov v lokalnem okolju, kjer ljudje že umirajo zaradi posledic uporabe azbesta? Nobena raziskava v tem trenutku ne more predvideti vseh dolgoročnih posledic na zdravje, zato bi bilo skrajno neodgovorno, če bi imeli ljudi za poskusne zajčke. Pozivamo tudi, da je treba mejne vrednosti za obremenitve določiti za vse prebivalce enako, ne glede na to, iz katere dejavnosti ali tehnologije izhajajo.

Stanovski kolega vas je celo prijavil zdravniški zbornici – tisti, ki se je zdaj postavila na stran vas, goriških zdravnikov, in se zavzela za bolj odgovorno ravnanje odločevalcev. Kaj ste »zakrivili«?

Na podatke svoje ambulante, v kateri srečujem ljudmi iz Anhovega in Deskel, opozarjam že več kot dvajset let. Vsak podatek o raku, ki ga navedem, ima za seboj ime in priimek človeka. Dopuščam možnost, da so statistike, ki nastajajo v pisarnah, ki so rezultat statističnih metodologij in mase podatkov – sama imam podatke z lokalnega območja –, drugačne. Menim, da bi se tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje – od tam je omenjeni stanovski kolega – moral zavzemati za upoštevanje načela previdnosti pri odločitvah, ki lahko vplivajo na zdravje ljudi.

Kaj je bila prelomnica, da ste se kljub vsemu odločili postaviti na čelo boja za pravico ljudi, da živijo v zdravem okolju?

Kljub dolgoletnim svarilom se ni nič spremenilo. Ni bilo prelomnice, morda smo bili s kolegi tokrat le bolj slišani. Zavest o okolju, njegovem pomenu za zdravje se krepi.

Največji onesnaževalec v Soški dolini je v lasti tujcev, ki ustvarjajo dobičke na račun zdravja Slovencev. Ne glede na to, da je goriška regija po obolevnosti v samem slovenskem vrhu, želijo za četrtino povečati sežig odpadkov, Arso pa še tehta o vplivu na okolje ... Prav na te odločevalce ste zdravniki zdaj naslovili poziv, kakršnega pri nas ne pomnimo.

Poziva zdravnikov in zobozdravnikov, ki se je v taki obliki, takšni množičnosti in enotnosti zgodil prvič, noben odločevalec ne more preslišati. Vsi, ki jih naslavljamo, se morajo prepoznati in prevzeti odgovornost ter ukrepati. Eden ključnih pozivov je, da se izenačijo dovoljene emisije za sežig in sosežig, zdaj so namreč ljudje, ki živijo ob sosežigalnicah – recimo ob cementarni v Anhovem – na slabšem kot ljudje ob sežigalnicah, kar je nedopustno.

image
Cementarna Salonit Anhovo FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Ljudje na Goriškem so se enkrat na referendumu že izrekli proti onesnaževanju; zakaj jih nihče ni upošteval? Kolikšna, menite, je pri tem, da se začne volja ljudi končno upoštevati, sploh lahko vloga lokalne skupnosti?

To okolje živi s tovarno, zagotovo gre za veliko odvisnost. Država je po prepovedi azbesta naredila odškodninsko shemo in od tega območja dvignila roke. Verjetno so potrebni trajnejši napori, lokalna skupnost sama ne more spremeniti stvari, predpisov, saj jih je veliko v rokah državnih institucij, recimo Arsa in vlade.

Mopu, Arsu in ministrstvu za zdravje ste dali mesec dni časa za povratno informacijo; žal je tik pred tem odstopila vlada; kaj to pomeni za vaš poziv in kako ga boste nadaljevali, če ustreznega odziva ne bo?

Naš poziv smo predali ministru za okolje Simonu Zajcu, saj pričakujemo, da kljub politični negotovosti strokovne službe ministrstva preučijo naše zahteve in začnejo pripravljati možne ukrepe. Predsednica Zdravniške zbornice dr. Zdenka Čebašek - Travnik je ministru povedala, da v Zbornici pričakujejo, da jih bodo sproti seznanjali s potekom postopka in z vsemi odločitvami ministrstva za okolje in prostor. Pri tem bomo vztrajali.