Tiskane izdaje
Ljubljana – Novica je razveseljiva. Število samomorov se zadnja leta zmanjšuje in bi se verjetno še bolj, če tudi Slovenije ne bi prizadela recesija. Pri tem strokovnjaki ugotavljajo, da so najbolj ogrožena skupina prebivalstva starejši, sledijo pa samski moški po 45. letu starosti in kronični bolniki.
Leta 2003 je samomor naredilo 562 Slovencev, deset let pozneje pa več kot sto manj, in sicer 448. Število je bilo najmanjše leta 2008, zadnje leto pred krizo, ki je zajela svet, takrat si je življenje vzelo 409 ljudi.
Trend upadanja so zaznali tudi v drugih evropskih državah, nihče pa ne ve, zakaj. »Avtorji to povezujejo z različnimi dejavniki, tudi s pojavom družbenih omrežij, ki dajejo občutek, da nikoli nisi sam,« pravi dr. Saška Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Vpliv recesije
Leta 2009 se je število samomorov začelo povečevati. »Domnevamo, da tudi zaradi recesije,« pravi psihologinja dr. Vita Poštuvan, namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora pri Inštitutu Andreja Marušiča Univerze na Primorskem. »Dobro pa je, da se trend zaradi nje ni pomembno usmeril navzgor.«
Slovenija spada med države, kjer je samomor velik družbeni in javnozdravstveni problem. Kar nekaj desetletij je bil količnik samomora med najvišjimi na svetu. Gibal se je okoli 30 na 100.000 prebivalcev. Po letu 2000 je število začelo upadati, leta 2008 je doseglo količnik 20, zdaj pa je približno 21. A čeprav se je absolutno število pomembno zmanjšalo, Slovenija še vedno spada med deset najbolj ogroženih držav na svetu. Vita Poštuvan predvideva, da bi se število še zmanjševalo, če ne bi bilo recesije. Da se med recesijo ni bolj povečalo, pripisuje aktivnostim za preprečevanje samomorov, ki so verjetno zmanjševale njen vpliv.
Za vojne razmere velja, da se v njih ljudje oklepajo življenja, zato je takrat samomorov manj. Teoretično bi tudi ekonomska kriza lahko predstavljala priložnost, da se družba poveže, a študij, ki bi to domnevo potrjevale, še ni.
»V tujih študijah so ugotovili, da je ekonomska kriza vplivala predvsem na povečanje števila samomorov med moškimi, medtem ko je število samomorov med ženskami ostalo bolj ali manj nespremenjeno. Umrljivost zaradi samomora, ne glede na visoko ali nizko stopnjo med prebivalstvom, je, statistično gledano, redek pojav in zaradi tega lahko nastanejo razlike med posameznimi leti. Včasih je porast, včasih upad,« pojasnjuje Saška Roškar.
Zakaj je smrt rešitev?
Zakaj se posamezniki v stiski odločijo, da je smrt edina rešitev njihovih težav? Enopomenskega odgovora na to vprašanje ni. Prav zato preventivni programi nagovarjajo tako imenovane vratarje sistema, torej zdravnike, medicinske sestre, psihologe, socialne delavce, novinarje in policiste. Obogateni z ustreznim znanjem naj bi »vratarji« prepoznali človeka v stiski in mu znali ponuditi pomoč.
»V zadnjih letih smo tudi zaradi njih spremenili stališča in poglede na samomor. Enako pomembno je tudi to, da ima širša javnost danes na voljo veliko več informacij, kako naj ravnajo, ko so v stiski, kot so jih imeli nekoč. Našo spletno stran Živ?Živ!, kjer objavljamo tovrstne informacije, obišče okoli 900 ljudi na dan. To kaže, da ljudje iščejo takšne informacije.«
Na mednarodni konferenci o raziskovanju in preprečevanju samomora Triple I, ki so jo ta teden že šesto leto zapored pripravili v Piranu, so opozorili, da so v Sloveniji najbolj ogroženi starejši. Druga takšna skupina so moški, starejši od 45 let, ki živijo sami, ker so ločeni ali ovdoveli, tretja pa kronični bolniki. Pri mladih je količnik nižji, zaznavajo pa veliko samopoškodb.
»Pri starejših predvsem ugotavljamo, da tičijo vzroki za samomor drugje, kot smo mislili v preteklosti,« poudarja dr. Diego De Leo, vodja Slovenskega centra za raziskovanje samomora.
Nekoč je veljalo, da so starejši izpostavljeni predvsem zaradi depresije in drugih težav z duševnim zdravjem in zato, ker jim peša um oziroma jim upadajo kognitivne sposobnosti. Novejše raziskave kažejo drugačno podobo. Starejši nimajo nič več psihičnih težav kot druge skupine prebivalstva, imajo pa precej manj izpolnjeno življenje. Bolj so osamljeni in odmaknjeni od družbenega dogajanja. Če k temu prištejemo še njihove telesne težave in bolezni, zlahka ugotovimo, da je starost težje prenašati kot druga življenjska obdobja, še posebno če ta ni osmišljena.
Osamljenost in odrinjenost
»Seveda je depresijo in psihično stanje starejših treba upoštevati, ampak veliko pomembnejši dejavniki tveganja so osamljenost, odrinjenost na rob družbe, čustvena izolacija, žalovanje in revščina. Lahko si zelo depresiven, ampak če imaš za kaj živeti, boš živel, če pa si sam, te lahko depresija ubije,« poudarja Diego De Leo.
Pri starejših lahko samomorilne misli sproži že smrt hišnega ljubljenčka, če, denimo, v njihovem življenju ni več nobenega pomembnega človeka.
Za preprečevanje samomora pri starejših je zato morda bolj kot strokovna pomoč pomembno to, da se vsakdo pravočasno pripravi na starost. Strokovnjaki so pomembni, ampak marsikdaj so lahko le mehaniki, ki poskušajo popraviti »stroj«, ko se ta pokvari, denimo tako, da pomagajo življenje videti v realni luči, ne pa v takšni, ki jo zaznamuje bolezen.
»Vrednote se med ljudmi razlikujejo. Živeti moramo za nekaj, kar nam je dosegljivo. Pri tistih, ki menijo, da je življenje ena sama bolečina in trpljenje, se lahko začnejo pojavljati samomorilne misli. Življenje je vredno življenja, zato moramo poiskati razloge zanj in poskrbeti za kakovostno in dostojanstveno starost,« pravi Diego De Leo.
Kot družba pa, meni strokovnjak, moramo poiskati načine, da bodo starejši lahko živeli v družbi vrstnikov. Časa, ki ga starejši preživijo sami, je veliko preveč. »Poskrbeti moramo, da bodo stara leta lahko lepše preživeli, da bo to obdobje imelo več vsebine in pomena. To niso lahke naloge. Ne pravim, da je rešitev pri roki. Ampak začeti moramo iskati nove načine osmišljanja tega življenjskega obdobja, saj je starejših v družbi vse več in vse dalj živimo. Življenje v starosti moramo načrtovati, ko smo še mladi, če začnemo rešitve iskati po upokojitvi, je lahko že prepozno.«
Samomor ni le zdravstveni problem, je problem celotne družbe. To pomeni, piše na spletni strani Živ?Živ!, da smo vsi dolžni pomagati človeku v stiski. Včasih pomaga, če si drznemo vprašati, kako se nekdo počuti. Je v takšni stiski, da razmišlja o tem, da bi si kaj naredil? Naslednji korak preventive pa je, da sebi in drugim pomagamo poiskati nekaj, kar je vredno življenja.
