Begunci v hotelih, penzionih in zasebnih šolah

Pliberk – V občini Pliberk v bližini slovensko-avstrijske meje so prve begunce z Bližnjega vzhoda sprejeli pred tremi leti. Nastanili so jih v dolgo časa zaprti gostilni Antona Stefitza v Drveši vasi. Najprej jih je bilo le 35, danes jih je tam že 80, samih moških, starih od 17 do 55 let. A z begunci se v Pliberku ne srečujejo prvič. Ko je na območju nekdanje Jugoslavije divjala vojna, se je k njim zateklo več kot 300 ljudi, večinoma iz Bosne.

»Nekateri so se po koncu vojne vrnili v Bosno, drugi so že prej nadaljevali pot k sorodnikom v Nemčijo in Kanado, so pa tudi takšni, ki so pri nas ostali. Približno šestnajst družin se je od takrat že povsem integriralo,« je povedal pliberški župan Stefan Visotschnig. Spominja se, da so begunce iz Bosne nastanili v vse prazne gostilne v občini, v vse razpoložljive zasebne sobe, celo v starih in zapuščenih hišah jih je bilo polno.

Begunci z Bližnjega vzhoda pa so nastanjeni le v eni, gostilni zasebnika Antona Stefitza. A preden so v Drvešo vas begunce iz številnih držav Bližnjega vzhoda pripeljali, so sklicali sestanek s sosedi in se odkrito pogovorili, koga bodo nastanili v gostišču in kaj se bo s temi ljudmi tam dogajalo. Župan Visotschnig pravi, da tudi zaradi takega pristopa v kraju niso imeli niti enega protesta, kaj šele, da bi kdo proti tem ljudem podpisoval kakšne peticije. »Res pa je, da smo se uprli nameram deželne vlade, da našo kasarno napolni s petsto begunci, ki so šele v postopku registracije in za katere se še ne ve, ali bodo zaprosili za azil ali morda tudi ne,« je povedal pliberški župan Visotschnig.

»Jih naj pustimo, da pred našimi očmi umrejo na cesti? Potem ne bi bili nič boljši od islamskih skrajnežev, ki pobijajo nedolžne,« je bil ogorčen Jožko Hudl, upokojeni učitelj, ki v družinsko gostišče Linden od lani jeseni prihaja večkrat na teden in begunce uči nemškega jezika. Malo pred poldnevom so glasno ponavljali za svojim učiteljem, zvečer pa bodo lekcijo utrdili s pomočjo 26-letnega Pakistanca Furqama, ki govori šest jezikov. V Pakistanu je študiral ekonomijo, v Avstriji pa se hoče zaposliti kot računovodja ali morda celo kot učitelj.

V hiši je malo obiskov

»Naš dogovor je, da pred vrati gostišča pustijo tako vero kot politiko. Živimo kot ena velika družina. Preštel sem in ugotovil, da živi skupaj kar petnajst različnih narodnosti. Odkar skrbimo zanje, nismo imeli niti enega samega problema,« je povedal lastnikov zet Martin. Z ženo Martino in njenimi starši živijo tik ob gostišču in so beguncem na voljo 24 ur na dan. Martin pravi, da v gostišče prihaja malo domačinov. Med njimi je še vedno opaziti veliko zadržanost, čeprav so vrata gostišča odprta vsem ob vsaki uri. »Tisti, ki prihajajo, ponavadi prinesejo kakšna oblačila. Tu in tam kdo z njimi sede za mizo in kakšno reče. A bolj kot to bi bilo zanje dobro, če bi se lahko vključili v življenje zunaj hiše,« je prepričan Martin.

Koroška Slovenka Maria Toljić trdi, da je bil začetni diskurz do novih prebivalcev v mestu »nesprejemljivo odvračajoč«. Bila je med prvimi, ki je predlagala predstavitveno srečanje in številne aktivnosti za zbližanje beguncev z lokalnim prebivalstvom. Maria Toljić pravi, da je njen pristop k drugim kulturam morda za številne nenavadno odprt. »Leta 1987 sem na črnogorski obali spoznala svojega moža, po narodnosti Srba. Od takrat sem razpeta med Avstrijo in Srbijo. V družini imamo dvojezične, enojezične, levo in desno misleče družinske člane, ki so pripadniki različnih ver. Brat je poročen z gradiščansko Hrvatico. A vsi smo ljudje, ki hočemo živeti, predvsem pa biti sprejeti v družbi, ne glede na svojo drugačnost,« je prepričana Maria Toljić.

Pri učenju nemščine so pomagali tudi priseljenci iz Slovenije.

»Pogosto me sprašujejo, ali je preprosto vzpostaviti stik z begunci. Odgovarjam jim, da je vse odvisno od lastne samozavesti. 'Pojdi tja in se prepričaj', jim rečem,« je pojasnila Toljićeva. »Vsak stik z njimi človeka bogati in pomaga prevetriti lastno, težko zasidrano, včasih že skoraj fašistično držo,« pravi Maria Toljić, zaposlena kot socialna delavka v bolnišnici v Wolfsbergu.

Jožko Hudl je tik pred koncem pouka nemščine tečajnikom naložil še domačo nalogo in se z njimi sproščeno pošalil. Tokrat jih je za mizo sedelo trinajst. Med njimi je tudi Sirijec iz Damaska, ki je delal kot receptor v hotelu s petimi zvezdicami, oče štirih otrok. Njegove misli so pri otrocih in ženi, ki so nekje na begunski poti. »Vsak ima svojo zgodbo. To, kar so doživeli v svoji domovini ... To so hude stvari. Zelo travmatične. Redki so pripravljeni o tem govoriti. Sam to njihovo odločitev vedno spoštujem,« je sklenil Hudl. Jutri se bo spet pripeljal na dvorišče gostišča in azilantom nesebično pomagal pri učenju jezika. »Trije so izpit že opravili. Od sto možnih do dosegli kar 98 točk,« se uspeha svojih učencev veseli njihov učitelj.