Za uničenje »enkratnega« plašča dobiš dva nova

Ljubljana – Tačas, ko se Slovenija in Evropa lotevata omejevanja plastičnih izdelkov za enkratno uporabo, kot so slamice, pregleda nad materiali za enkratno uporabo in »ekologijo« v zdravstvu tako rekoč ni nikjer. Samo dve največji bolnišnici pri nas na leto porabita in zavržeta skoraj 280.000 operacijskih plaščev za enkratno uporabo. To pomeni 45 ton odpadkov, ki končajo na odlagališčih oziroma v sežigalnicah.
 
Ob današnjem svetovnem dnevu varstva okolja je Statistični urad Slovenije pregledal, kako dobra dva milijona Slovencev ravna z okoljem. Za izhodiščno leto so vzeli 2017, za primerjalno 2013 in ugotovili, da je zrak v štirih letih nekoliko boljši, elektrike smo porabili za slabo desetino manj, več pa vode in lesa, za petino več je tudi odpadnih voda, registrirali smo več avtomobilov in več ekoloških kmetij ter ustvarili za kar tretjino več odpadkov – skupaj 6,2 milijona ton.

Bolnišnice so drugi največji »proizvajalec« odpadkov – takoj za živilsko industrijo. Ena bolnišnična postelja po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ustvari 1,3 tone odpadkov na leto, med njimi so tudi materiali za enkratno uporabo, ki jih je že omenjena evropska direktiva obšla. Morda zato, ker bolnišnice nimajo ustrezne alternative operacijskim plaščem, rjuham, prekrivkam … za enkratno uporabo?



Alternativa materialom za enkratno uporabo, denimo operacijskim plaščem, obstaja, tudi nekatere slovenske bolnišnice se že odločajo zanjo – to so operacijski plašči za večkratno uporabo iz sodobnih materialov, ki morajo ustrezati posebnim pralno-tehničnim in mikrobiološkim standardom in ki jih zdravstvene ustanove bodisi nabavljajo bodisi najemajo od pralnic. V obeh primerih je težava cena. Medtem ko tako imenovani kirurški plašč za enkratno uporabo stane od enega do dveh evrov, je za »alternativo« treba odšteti okrog 35 evrov.

Najdražje pa je ravnanje s »poceni« plašči za enkratno uporabo, ko ti postanejo odpadek, zatrjuje Milan Ledinek, direktor BTT Tekstila iz Gornje Kungote, ki je na primeru javnih razpisov za nabavo materiala za operacije v dveh slovenskih bolnišnicah izračunal, da bi izdelki za enkratno uporabo iz vseh slovenskih javnih bolnišnic, ko prevzamejo »vlogo« odpadka, napolnili silos s premerom enega metra in višjim od Triglava. Po njegovih izračunih je mogoče 140.000 operacijskih plaščev za enkratno uporabo nadomestiti s 700 plašči za večkratno uporabo, ki zdržijo do sto pranj (plašči za tako imenovano kritično uporabo) ali do dvesto pranj (plašči za standardno uporabo).

Operacijski plašči niso nujno nevarni odpadek

Prednost plaščev za večkratno uporabo je, da v končni fazi romajo med gospodinjske odpadke, dodaja Ledinek, medtem ko plašči za enkratno uporabo spadajo ali med nevarne (če zaradi preprečevanja okužbe zahtevajo posebno ravnanje pri zbiranju in odstranjevanju) ali med nenevarne odpadke. Iz poročil zbiralcev odpadkov iz zdravstva, ki jih ti posredujejo ministrstvu za okolje, je razvidno, da lani v Sloveniji ni bilo nobenega primera sežiga nevarnih »okuženih« odpadkov oziroma da so jih po predhodni dezinfekciji odložili na odlagališčih, del pa oddali v tujino. Nenevarne odpadke iz zdravstva so obdelali trojno: odstranili s sežigom, po predhodni obdelavi odložili na odlagališčih, delno pa predelali v trdno gorivo.



A v zdravstvu se zgolj z ekonomskim in okoljskim vidikom rabe materialov ne strinjajo. Treba je upoštevati tudi zdravstvenega, pravijo. V UKC Ljubljana so se za plašče za enkratno uporabo odločili pred približno dvema desetletjema. »Njihova uvedba je pomenila velik napredek na področju higiene in preprečevanja bolnišničnih okužb,« dodajajo. Tudi v Mariboru plaščev za večkratno rabo ne uporabljajo. Lani sta mariborski in ljubljanski UKC za »enkratne« operacijske plašče skupaj odštela nekaj manj kot 360.000 evrov, pri čemer je ljubljanski UKC en plašč stal 1,56 evra, mariborskega pa 0,94 evra. Za ta znesek bi bilo mogoče kupiti več kot 10.000 plaščev za večkratno uporabo.

V Mariboru so izračunali, da jih je ravnanje z operacijskimi plašči, ki odvrženi tehtajo 20.113 kilogramov, stane še slabih 34.000 evrov. Iz ljubljanskega UKC nam cene ravnanja niso sporočili, a preračunano na mariborske cene, kjer je ravnanje s kilogramom infektivnih odpadkov lani stalo le nekaj manj kot dva operacijska plašča za enkratno uporabo, to je 1,69 evra, bi »ljubljanski« strošek presegel 41.000 evrov. Oba UKC sta nakup in odstranitev operacijskih plaščev za enkratno uporabo, preračunano na mariborske podatke, stala dobrih 433 tisočakov. Stroški vseh slovenskih bolnišnic gredo v milijone.

»Enkratni« materiali ukinjajo delovna mesta?

»A bolnišnice so kot letalonosilke – le počasi se obračajo. Ne vidijo količin odpadkov v končni fazi, zato Slovenija tudi s podporo države postaja deponija odpadkov z Daljnega vzhoda,« pravi Ledinek. »Z uvajanjem izdelkov za enkratno uporabo ustvarjamo delovna mesta v tujini, v pralnicah in oddelkih za sterilizacijo domačih bolnišnic pa jih zmanjšujemo. Učinek je še več odpadkov, katerih odvoz in deponiranje bolnišnice drago plačujejo,« sklene Ledinek. V zdravstvu pa žogico vračajo: če opustimo materiale za enkratno uporabo, se vrnemo za dve desetletji v preteklost …