Tiskane izdaje
Ljubljana – Med množico prebežnikov, ki prihajajo v Slovenijo, se znajdejo tudi taki, ki k sebi stiskajo kakšno domačo žival. V danih razmerah, ko za ljudi, ki prestopajo mejo, ni omejitev, pa veljajo drugačna, strožja pravila pri živalih, ki so lahko prenašalke bolezni, nevarnih tudi za ljudi.
»Za normalno delovanje celotnega sistema varne hrane je zelo pomembno, kako so regulirani prevozi in premiki živali, ki lahko prenašajo bolezni. To lahko povzroča pomembno gospodarsko škodo, pri hišnih živalih pa obstaja nevarnost prenašanja bolezni na ljudi, kot je, denimo, steklina, ehinokokoza ali mala pasja trakulja. Tudi zato že znotraj EU veljajo omejitve. Ne moremo si privoščiti nekontroliranega premikanja živali,« pojasnjuje Janez Posedi, generalni direktor uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR).
Tudi zato so ob begunski krizi izdali navodila, s katerimi vse, ki imajo opravka s prebežniki, opozarjajo, kaj jim je storiti, če imajo ti s seboj svoje hišne ljubljenčke, kot so psi, mačke, hrčki.
»Pri ljudeh razumemo odstopanja od pravil, pri živalih pa zaradi prevelikega tveganja pač ne. Če hočemo izvažati, moramo upoštevati pravila EU, ki so postavljena za varovanje zdravja ljudi, živali in evropskega gospodarstva. Za premike živali je vse strogo regulirano, medtem ko za ljudi ni takih omejitev gibanja.«
Ob govoricah, da veterinarska služba Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin beguncem odvzema domače živali, ki potujejo z njimi in jih usmrčuje, je bilo zato razumljivo, da so povprašani, kakšna je res usoda teh živali, tudi za širšo javnost pojasnili postopke. Za žival brez ustreznih dokumentov, ki jo najdejo pri migrantu, uradni veterinar odredi namestitev v izolatorij najbližje veterinarske ambulante. »V izolatoriju je treba ugotoviti morebitno oznako živali (mikročip, tetovažo ...). Če gre za žival znanega lastnika, se žival odda v zavetišče, iz katerega je ta lahko v osmih dneh vrnjena lastniku.« Stroški bivanja v zavetišču so različni, odvisno od velikosti živali in tudi zavetišča, v katerem se znajde, plačati pa jih mora lastnik, če ga najdejo.
Ker gre v primeru beguncev za ljudi, ki so le prehodno v Sloveniji in jo relativno hitro zapustijo, je zelo verjetno, da takšna žival konča v zavetišču in je strošek države oziroma občine, v kateri je zavetišče. Njena usoda pa je negotova, v skrajnem primeru jo čaka usmrtitev. Takšna je tudi usoda živali, pri katerih ni mogoče identificirati lastnika ali obstaja verjetnost, da gre za žival, za katero ni dokazov o izpolnjevanju zdravstvenih pogojev.
Sicer pa so na upravi, v katere domeni je nadzor nad premikom živali, po zagotovilih Matjaža Emeršiča doslej prejeli le eno obvestilo o najdenem psu z območja, kjer so se zadrževali migranti. »Pes je bil, v skladu z evropsko zakonodajo in navodili za izvajanje UVHVVR, dostavljen na veterinarsko postajo, kjer so ga pregledali. Ugotovili so, da ima hrvaški mikročip in po povezovanju s hrvaško vetrinarsko ambulanto je bil ugotovljen tudi lastnik psa. Žival je bila nato vrnjena hrvaškemu lastniku.«
V podkrepitev nujnega strogega nadzora dodajajo na UVHVVR primere, »ko organi na meji Evropske unije niso opazili pasjih mladičev«, ki sta kasneje zbolela za steklino in je izvajanje ukrepov za zatiranje bolezni in preprečitev njenega širjenja (v Franciji in Belgiji) povzročilo izjemno visoke stroške.
