Zahodni sosedje kdaj ponujajo Italijo, kakršne ne maramo
Sosedske odnose utrjujemo od zgodnjega 8. stoletja, minuli dnevi so spet minili v ostrih tonih zaradi travmatične preteklosti.
Odpri galerijo
Država nasprotij in tisočerih nians je druga najpomembnejša trgovinska partnerica Slovenije. FOTO: Reuters
Bel paese, lepa, občudovana dežela Italija. Dežela svetnikov in komunistov, v kateri lahko duhovnik zaslovi, če njegovi farani takoj po maši in zadnjem »Bogu hvala« med posvečenimi zidovi uberejo še »rdečo« O Bella ciao. Država nasprotij in tisočerih nians, druga najpomembnejša trgovinska partnerica Slovenije, v kateri kdaj zgodovino radi pišejo po svoje.
Z Italijani sosedske odnose utrjujemo od zgodnjega 8. stoletja, ko se je zahodna slovenska etnična meja med Tržaškim zalivom in Karnijskimi Alpami postopno ustalila ob bojih z Langobardi. Ključne podatke o tedanjih slovanskih plemenih na najzahodnejšem predelu slovenskega poselitvenega območja je ohranil Čedadčan Pavel Diakon, ki je mnogo južneje, v slavnem benediktinskem samostanu Monte Cassino, več let pisal Zgodovino Langobardov.
Prihod naših prednikov v zaledje Kopra pa iz le nekaj kasnejšega časa, leta 804, odraža listina Rižanskega zbora, ki opisuje prehod Istre v fevdalizem frankovske države; 172 poslancev tedanjih mest se je v novih razmerah med drugim pritožilo, ker je vojvoda Janez v njihovi bližini naseljeval Slovane. Ti so se polastili pašnikov in jim kradli živino, so tarnali ... Danes italijanski ribiči še kdaj izmaknejo kako ribo s slovenske strani Tržaškega zaliva, mi njim kako gledališko komedijo starega datuma. In se ob tem pustimo zasačiti.
Povezuje nas morje zamujenih priložnosti
Lipicanci vseh dežel, združite se!
Turisti so priložnost, Orbánov vpliv pa ne
Kaj nam zahodni sosed ponuja danes? Drugi najpomembnejši izvozni trg, in čeprav je italijansko gospodarstvo v drugi polovici lanskega leta spolzelo v recesijo, sta se v prvih enajstih mesecih leta 2018 povečala tako slovenski izvoz vanjo kot uvoz iz nje. Slovenija je v tem času v Italijo izvozila za 3,57 milijarde evrov, deset odstotkov več kot v celotnem letu 2017, uvozila pa za 4,25 milijarde, kar prav tako odraža rast. Italijani so v Sloveniji cenjeni gostje, v letu 2017 so v Ljubljani opravili največ nočitev med vsemi tujci.
Sosedje kdaj tudi ponujajo Italijo, kakršne ne maramo. Minuli dnevi so minili v ostrih tonih, znova zaradi slovesnosti 10. februarja ob dnevu spomina na italijanske žrtve povojnih pobojev in eksodusa s te strani Jadrana, množičnih tragedij, ki ostajajo v slovenski javnosti, osredotočeni le na zločine Slovencev nad Slovenci, ob robu, abstraktno neoprijemljive. A nemara mlada italijanska slovesnost, vzpostavljena leta 2004, zaenkrat tudi na drugi strani meje ne šteje prav veliko, je že kdo pomislil. Drugače Italijani ne bi dovolili, da si jo prisvojijo ljudje s skrajnega desnega pola, pri čemer njeno »ekskluzivnost« v času pred evropskimi volitvami izkoristijo še vodilni politiki.
Kar se tiče medijev, uspešno. O izjavah predsednika Sergia Mattarelle, da fojbe nimajo zveze s fašizmom prej, podpredsednika vlade in notranjega ministra Mattea Salvinija, ki je »otroke iz fojb« enačil z otroki, umorjenimi v Auschwitzu, in predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija o »italijanskih Istri in Dalmaciji« so italijanski mediji pisali na široko, zatem tudi o jezi Slovenije in Hrvaške, objav opravičil, ki so polnila slovenske medije, pa je bilo že precej manj. Ko smo tu pisali o njih, je Salvini na twitterju med drugim že modroval, da bi nemara kazalo ukiniti valentinovo, Slovenije pa se je na istem omrežju znova spomnil le malo zatem. Tokrat kot dežele, iz katere je v okviru posla za milijon evrov ilegalno prišlo na tisoče psov.
Otroci iz Slovenije so umirali v italijanskih taboriščih na Rabu in v Gonarsu, na to temo je tudi Italijan Davide Toffolo ustvaril sijajen avtorski strip Italijanska zima, ob teh pa bi lahko Salvini »otroke iz fojb« primerjal tudi z zdajšnjimi, s tistimi, ki umirajo v Sredozemskem morju, si lahko prebral med številnimi italijanskimi komentarji k člankom. Seveda so se tudi italijanski bralci velikokrat zgražali nad slišanimi izjavami.
So otroci res pristali v fojbah? Zgodovinar Raoul Pupo s tržaške univerze, član mešane italijansko-slovenske zgodovinske komisije, ki je leta 2000 končala skupno poročilo Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956, je na vprašanje Primorskih novic, ali obstajajo zgodovinski viri, ki bi potrdili, da so v fojbah končali tudi otroci, odgovoril: »Morda bi za en primer v Istri leta 1943 lahko domnevali, da je bil žrtev otrok. Nismo pa stoodstotno prepričani.« Kot je dodal, tudi o etničnem čiščenju ne moremo govoriti.
A skrajni desnici ignoranca rada kdaj spodnese tla pod nogami. Vrhovna sestra Bratov Italije (Fratelli d'Italia) Giorgia Meloni si je vsenacionalni posmeh lani prav na dan slovesnosti prislužila, ko je tvitnila lasten prispevek k njegovemu beleženju in ga ilustrirala s fotografijo »Titovih žrtev«, ki se je zelo hitro izkazala za diametralno nasprotje. Objavila je namreč fotografijo italijanske fašistične eksekucije talcev v Loški dolini (Notranjska) leta 1942. S streli v hrbet.
Italija še vedno ni dvignila 57,7 milijona ameriških dolarjev s fiduciarnega računa, namenjenih poplačalu odškodnine za zapuščeno imetje italijanskih optantov, ki je v skladu z določbami rimskega sporazuma iz leta 1983, prav tako ni premika glede restitucije odtujenih umetnin italijanskih slikarskih mojstrov na izvirne točke v Kopru in Piranu. A ima odtujitev dve plati medalje; z »eksodusom« umetnin so Italijani sami osiromašili italijansko kulturno dediščino obalnih mest.
Z Italijani sosedske odnose utrjujemo od zgodnjega 8. stoletja, ko se je zahodna slovenska etnična meja med Tržaškim zalivom in Karnijskimi Alpami postopno ustalila ob bojih z Langobardi. Ključne podatke o tedanjih slovanskih plemenih na najzahodnejšem predelu slovenskega poselitvenega območja je ohranil Čedadčan Pavel Diakon, ki je mnogo južneje, v slavnem benediktinskem samostanu Monte Cassino, več let pisal Zgodovino Langobardov.
Prihod naših prednikov v zaledje Kopra pa iz le nekaj kasnejšega časa, leta 804, odraža listina Rižanskega zbora, ki opisuje prehod Istre v fevdalizem frankovske države; 172 poslancev tedanjih mest se je v novih razmerah med drugim pritožilo, ker je vojvoda Janez v njihovi bližini naseljeval Slovane. Ti so se polastili pašnikov in jim kradli živino, so tarnali ... Danes italijanski ribiči še kdaj izmaknejo kako ribo s slovenske strani Tržaškega zaliva, mi njim kako gledališko komedijo starega datuma. In se ob tem pustimo zasačiti.
Preberite še:
Povezuje nas morje zamujenih priložnosti
Lipicanci vseh dežel, združite se!
Turisti so priložnost, Orbánov vpliv pa ne
Cenjeni gostje z ostrimi toni
Kaj nam zahodni sosed ponuja danes? Drugi najpomembnejši izvozni trg, in čeprav je italijansko gospodarstvo v drugi polovici lanskega leta spolzelo v recesijo, sta se v prvih enajstih mesecih leta 2018 povečala tako slovenski izvoz vanjo kot uvoz iz nje. Slovenija je v tem času v Italijo izvozila za 3,57 milijarde evrov, deset odstotkov več kot v celotnem letu 2017, uvozila pa za 4,25 milijarde, kar prav tako odraža rast. Italijani so v Sloveniji cenjeni gostje, v letu 2017 so v Ljubljani opravili največ nočitev med vsemi tujci.
Sosedje kdaj tudi ponujajo Italijo, kakršne ne maramo. Minuli dnevi so minili v ostrih tonih, znova zaradi slovesnosti 10. februarja ob dnevu spomina na italijanske žrtve povojnih pobojev in eksodusa s te strani Jadrana, množičnih tragedij, ki ostajajo v slovenski javnosti, osredotočeni le na zločine Slovencev nad Slovenci, ob robu, abstraktno neoprijemljive. A nemara mlada italijanska slovesnost, vzpostavljena leta 2004, zaenkrat tudi na drugi strani meje ne šteje prav veliko, je že kdo pomislil. Drugače Italijani ne bi dovolili, da si jo prisvojijo ljudje s skrajnega desnega pola, pri čemer njeno »ekskluzivnost« v času pred evropskimi volitvami izkoristijo še vodilni politiki.
Kar se tiče medijev, uspešno. O izjavah predsednika Sergia Mattarelle, da fojbe nimajo zveze s fašizmom prej, podpredsednika vlade in notranjega ministra Mattea Salvinija, ki je »otroke iz fojb« enačil z otroki, umorjenimi v Auschwitzu, in predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija o »italijanskih Istri in Dalmaciji« so italijanski mediji pisali na široko, zatem tudi o jezi Slovenije in Hrvaške, objav opravičil, ki so polnila slovenske medije, pa je bilo že precej manj. Ko smo tu pisali o njih, je Salvini na twitterju med drugim že modroval, da bi nemara kazalo ukiniti valentinovo, Slovenije pa se je na istem omrežju znova spomnil le malo zatem. Tokrat kot dežele, iz katere je v okviru posla za milijon evrov ilegalno prišlo na tisoče psov.
Otroci iz Slovenije so umirali v italijanskih taboriščih na Rabu in v Gonarsu, na to temo je tudi Italijan Davide Toffolo ustvaril sijajen avtorski strip Italijanska zima, ob teh pa bi lahko Salvini »otroke iz fojb« primerjal tudi z zdajšnjimi, s tistimi, ki umirajo v Sredozemskem morju, si lahko prebral med številnimi italijanskimi komentarji k člankom. Seveda so se tudi italijanski bralci velikokrat zgražali nad slišanimi izjavami.
So otroci res pristali v fojbah? Zgodovinar Raoul Pupo s tržaške univerze, član mešane italijansko-slovenske zgodovinske komisije, ki je leta 2000 končala skupno poročilo Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956, je na vprašanje Primorskih novic, ali obstajajo zgodovinski viri, ki bi potrdili, da so v fojbah končali tudi otroci, odgovoril: »Morda bi za en primer v Istri leta 1943 lahko domnevali, da je bil žrtev otrok. Nismo pa stoodstotno prepričani.« Kot je dodal, tudi o etničnem čiščenju ne moremo govoriti.
Italija.
Površnost kot stalnica
A skrajni desnici ignoranca rada kdaj spodnese tla pod nogami. Vrhovna sestra Bratov Italije (Fratelli d'Italia) Giorgia Meloni si je vsenacionalni posmeh lani prav na dan slovesnosti prislužila, ko je tvitnila lasten prispevek k njegovemu beleženju in ga ilustrirala s fotografijo »Titovih žrtev«, ki se je zelo hitro izkazala za diametralno nasprotje. Objavila je namreč fotografijo italijanske fašistične eksekucije talcev v Loški dolini (Notranjska) leta 1942. S streli v hrbet.
Italija še vedno ni dvignila 57,7 milijona ameriških dolarjev s fiduciarnega računa, namenjenih poplačalu odškodnine za zapuščeno imetje italijanskih optantov, ki je v skladu z določbami rimskega sporazuma iz leta 1983, prav tako ni premika glede restitucije odtujenih umetnin italijanskih slikarskih mojstrov na izvirne točke v Kopru in Piranu. A ima odtujitev dve plati medalje; z »eksodusom« umetnin so Italijani sami osiromašili italijansko kulturno dediščino obalnih mest.
