Deportacija prosilcev za azil na Hrvaško začasno preprečena
Ker je ministrstvo za notranje zadeve, kljub večmesečnemu trudu in nasprotovanju nevladnih organizacij, v petek napovedalo deportacije prosilcev za azil na Hrvaško, se je včeraj zarana pred azilnim domom na Viču v Ljubljani zbralo okoli 70 protestnikov. Da bi preprečili deportacijo dveh prosilcev za mednarodno zaščito, so se njuni podporniki, med njimi tudi podpredsednica parlamenta in poslanka stranke Levica Nataša Sukič, nanju priklenili z verigami in ju zaščitili z lastnimi telesi.
Protestniki so se premaknili pred vladno palačo in tam zahtevali srečanje s predsednikom vlade Robertom Golobom ali pristojnim ministrom za notranje zadeve Boštjanom Poklukarjem. Namesto njiju jih je sprejela predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Izrazila je sočutje, a obenem poudarila, da ne more dajati nobenih zagotovil, da ne bodo deportirani, saj za to ni pristojna.
Ker so aktivisti odločeni, da beguncev ne prepustijo na milost in nemilost hrvaški policiji, ki slovi po okrutnem ravnanju z njimi, so ves včerajšnji dan vztrajali pred vlado in čakali, da bi se Poklukar ali Golob vendarle odzvala na pozive k pogovoru. Do zaključka redakcije ju niso dočakali.
Hrvaška za begunce ni varna
Eden izmed beguncev, ki sta se odločila, da kljub napovedi deportacije iz države ne bosta pobegnila, temveč bosta poskušala prepričati odločevalce, naj jima prisluhnejo, je politični aktivist iz Burundija. Povedal je, da so mu hrvaški policisti v podpis dali izjavo, ki je bila spisana v hrvaščini. Ker je prosil za prevod, so mu zlomili prst. »Nad nas so spustili pse, da so nas ranili,« se je aktivist Rdečega križa, ki je zaradi političnega preganjanja pobegnil od doma, spominjal nasilja, ki ga je preživel pri naših južnih sosedih.
V Sloveniji je že šest mesecev. Tu se počuti varnega, vključil se je v družbo in se začel učiti jezika. Kljub večmesečnemu trudu aktivistov, da bi na ministrstvu prisluhnili njegovi zgodbi, je prejel le obvestilo, da bo v petek deportiran. Države Evropske unije namreč po dublinski odločbi lahko vračajo prosilce za azil v državo, ki jih je prva evidentirala, vendar k temu nikakor niso obvezane. Prav vračanja na Hrvaško so izjemno sporna, saj so zlorabe, trpinčenja in verižna vračanja prosilcev za azil v Bosno in Hercegovino dobro dokumentirani. Številni izmed njih so iz Hrvaške pobegnili v Slovenijo prav zaradi nehumanega ravnanja.
Tudi Taja Premk iz organizacije Amnesty International je spomnila, da na Hrvaško deportirani begunci doživljajo grožnje in poniževanja, »to niso domneve, ampak z dokazi podprta dejstva«, je poudarila. Meni, da »vlada krši pravice ljudi, ki so se v Slovenijo zatekli, da bi poiskali varnost. Vlada, ki je trdila, da bo spoštovala človekove pravice, ljudi pošilja v državo, ki jim pravice sistematično krši.«
Aktivist Miha Blažič iz Ambasade Rog pa je opozoril, da vlado že dolgo pozivajo, naj beguncev ne vrača na Hrvaško, saj obstajajo dokazi, da jih tamkajšnja policija muči, pretepa in pogosto vrne v Bosno in Hercegovino, ne da bi obravnavala njihove prošnje za azil. Zaradi dokumentiranih zlorab so nekatere države deportacije prosilcev za azil na Hrvaško že prepovedale.
Manipulativni odziv ministrstva
Kljub temu ministrstvo za notranje zadeve vztraja, da je Hrvaška za prosilce za mednarodno zaščito varna in urejena država. Kot za zdaj edini odziv na protest proti deportaciji so z ministrstva poslali medijsko obvestilo, v katerem trdijo, da vsak primer prošnje za azil »obravnavamo individualno, z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin posameznega primera in v skladu z veljavno zakonodajo«. Dodali so, da »statistični podatki o predajah jasno kažejo, da nikakor ne gre za sistematične predaje prosilcev za mednarodno zaščito po dublinski uredbi«, saj so letos na Hrvaško deportirali le štiri prosilce za azil.
Blažič je opozoril, da je sporočilo ministrstva skrajno zavajajoče in manipulativno. Navaja namreč le številke dejansko izvedenih deportacij, ki pa so izjemno redke, saj skoraj nobeden od beguncev, ki so dobili odločbo o deportaciji, ne čaka, da ga bodo vrnili na Hrvaško, temveč raje nemudoma pobegne iz Slovenije na sever ali zahod. Zaradi njihovega strahu pred deportacijami na Hrvaško ministrstvu teh v resnici ni treba izvajati, saj begunci sami prej odidejo drugam, »kar pa ne pomeni, da ne bi sistematično izdajali odločb o deportacijah«, je pojasnil Blažič.
Števila izdanih odločb o deportacijah nam z ministrstva, kljub naši prošnji, niso sporočili, so pa zapisali, da je letos državo samovoljno zapustilo kar 89 odstotkov vseh prosilcev za azil. Poveden je tudi podatek, da so v prvem četrtletju prejeli 1917 prošenj, priznali pa zgolj 31 statusov azilanta.
Deportacije po Blažičevih besedah grozijo še okoli 50 prosilcem za azil, med njimi je tudi več družin z majhnimi otroki, noseča ženska in osebe s poškodbami in hudimi travmami. Kljub temu ministrstvo za notranje zadeve za zdaj ostaja gluho za pozive borcev za zaščito najranljivejših.
