Zakaj je zame pomembnejši kot kako

Je to že dogodek takšne vrste, o kakršnih beremo, ko gre za postopke beatifikacije?
Ne, v tistih primerih mora obstajati izpričana prošnja točno določenemu svetniškemu kandidatu. Tukaj ne gre za to.
V tem primeru gre za raven dogodka oziroma zaporedja dogodkov, ki niso povsem logično razložljivi samo z naravnimi zakonitostmi. Dejstvo je, da se ni zgodila tragedija, temveč so to dekle in vsi drugi v avtu preživeli. Dekle pravi, da ima občutek, da je nekdo pazil nanjo.

Ali je šele takrat postala verna ali se je njena vera s tem bistveno poglobila?
Poglobila. In kot ste rekli, s tem se srečujem vsak dan. To se mi zdi izjemno zanimivo, saj sem spovednik šele od lanskega junija. Pri tem delu srečujem morda majhne premike, ki pa bi jim lahko rekel tudi čudeži, ko se denimo nekdo odloči, da bo zaživel na povsem nov način. So takšni čudeži, ki so pravzaprav neopisljivi, in so drugi, kjer je vključene precej človekove volje.

Če bi morali ubesediti bistvo svoje vere, je to čudež? Morda skrivnost?
Da, skrivnost se mi zdi dobro izhodišče za razmišljanje o teh stvareh. Zanimivo se mi zdi tudi vprašanje, zakaj nekdo ne veruje. In tako stojiš pred skrivnostjo, tudi skrivnostjo tega, zakaj nekdo ne veruje, in jo moraš predvsem spoštovati. Nikoli namreč ne veš, kaj se je zgodilo, da je nekoga privedlo do tega ali onega.
Danes je tako, da so predvsem odnosi pomembni za to, ali je vera za nekoga relevantna ali ne. Pri meni je do stika z vero prišlo že v družini: oče je pravnik, mama pa je študirala na likovni akademiji, vera je bila prisotna, pri tem pa je bilo vseskozi prepuščeno meni, kako se bom do nje opredelil, kaj bom z njo naredil. Pri tem je svoboda izjemno pomembna, seveda pa k temu sodi tudi to, da otroka vzgajaš tako, kot si prepričan, da je prav, prav zaradi tvoje osebne izkušnje.
Sam sem to začutil zlasti pri mami, to občutje vere, ki ga je želela predati naprej. To se mi zdi poanta tradicije, posredovanje dobrega iz roda v rod. Spomnim se dogodka v času, ko sem bil pred birmo. Mamo sem vprašal: »A ata kaj moli?«, ker ga namreč nisem videl moliti, sem se spraševal, kako je potem lahko veren. Odgovorila mi je, da njegovo vero lahko gledam v njegovih dejanjih, v tem, kako pomaga ljudem, pa ničesar ne pričakuje v zameno, posreduje jim določeno vsebino, za katero ve, da je dobra, da lahko nekomu pomaga. To sem si zelo zapomnil: spoznal sem, da biti veren ne pomeni samo hoditi k obredom pa k verouku, k birmanski skupini, pa obiskovati pevske vaje ali ministrirati – zelo rad sem ministriral tako v osnovni kot v srednji šoli – ampak se mora ta vera poznati tudi v življenju, se udejanjiti. Drugače pride do razlike med besedami, med trditvijo, da si veren, in med učinkom, ki naj bi ga ta vera imela na življenje.

(Celoten intervju je objavlje v tiskani izdaji Pogledov, številka 19 / 20.)