»Zapela bo motorka. Kaj nam pa preostane?«

»Kar se dogaja, je zelo slabo, žalostno, katastrofalno. Če Fructala ni, ni nikogar, ki bi bil pripravljen vzeti naše breskve za predelavo. Očitno bo letos pridelek ostal kar na drevesih,« je pesimističen Jože Plahuta iz Dornberka, ki je doslej Fructalu vsako leto oddal približno 35 ton breskev ali 90 odstotkov svojega pridelka.

Letos očitno ne bo tako. V Fructalu pravijo, da novih zalog breskev ne bodo potrebovali, saj jim še teh ni uspelo prodati, pridelovalcem pa svetujejo, da poiščejo druge potencialne odjemalce. Okrog 2000 ton kakovostnih vipavskih breskev tako še vedno išče kupca.

Sadjarji iz Vipavske doline vsako leto pridelajo od 1500 do 2000 ton breskev. V Fructal jih oddaja od 160 do 200 kooperantov Kmetijske zadruge Vipava, kar je odvisno predvsem od kakovosti letine. Pri tem je treba poudariti, da je od 45 do 50 odstotkov vseh breskev, ki zrastejo v dolini, sorte veteran, ki je namenjena izključno predelavi, in ne maloprodaji na trgu. Dodatnih 20 odstotkov jih je sorte red haven, ki je za trg le pogojno sprejemljiva, kar z drugimi besedami pomeni, da je dve tretjini vseh breskev iz Vipavske doline namenjenih predelavi. Zato je bila odločitev Fructala, da letos domačih breskev ne bo odkupoval, za tukajšnje kmete še toliko bolj šokantna.

V družbi, katere 100-odstotni lastnik je srbski Nectar, pravijo, da so zaradi vse manjše kupne moči cenovni pritiski nanje še večji, da trg njihovih cen ne sprejema in zato večjih količin proizvodov ne morejo prodati.

»Ker večine lani odkupljenih breskev v Fructalovi lastni proizvodnji nismo porabili in so zaloge naraščale, smo poskušali breskovo kašo prodati vsaj kot surovino. Vendar nam lani ni uspelo prodati niti kilograma zalog sadne kaše, saj je pri odkupni ceni breskev 25 centov za kilogram z dodanimi stroški predelave cena povsem nekonkurenčna. V sosednji Italiji se cene svežih breskev gibljejo med devetimi in enajstimi centi za kilogram, zato se cene kaše iz Italije ali Španije začnejo že pri 22 centih za kilogram, z vsemi stroški vred,« priznava Luka Jejčič, predsednik uprave Fructala.

Kilogram breskev za deset centov?

Če bodo imeli pridelovalci težave, je Fructal v skrajni sili kooperantom pripravljen ponuditi le odkup breskev za prodajo breskove kaše kot surovine. »Vendar bomo lahko v tem primeru zagotovili le nekaj centov dodatka na raven odkupnih cen sosednje Italije, saj surovine sicer ne bo mogoče prodati,« dodaja Jejčič. Po njegovih besedah to seveda ne pomeni, da se želijo v prihodnje odreči vipavskim breskvam. »Glede na proizvodne načrte bomo do leta 2014 porabili zaloge breskove kaše in bomo v prihodnjem letu znova zainteresirani za odkup. Zaloge, ki so se lani nakopičile, so tudi posledica odločitev prejšnjih let, saj smo od kooperantov vedno odkupili vse ponujene količine, kar nas je v spremenjenih tržnih okoliščinah privedlo do nastalih razmer. Izjemne zaloge so nastale tudi zato, ker so bile količine odkupljenih vipavskih breskev zaradi dobrih letin v zadnjem obdobju nadpovprečne. Tako smo lani odkupili skoraj 1500 ton, leta 2011 rekordnih 2300 ton in leta 2010 približno 1600 ton vipavskih breskev,« pojasnjuje predsednik Fructalove uprave.

Sadjarstvo se ne izplača več

Kmetje ostajajo skeptični. »Lani smo zasadili in obnovili približno pol hektara nasadov. Letos sem za nove nasade že preoral zemljo, pa ne vem, ali bomo sploh še kaj sadili. Nisem prepričan, da bo Fructal prihodnje leto odkupoval breskve, če jih že letos ne bo. Če se bo odkupna cena še nižala, se nam breskev ne splača več imeti, saj je stroškov več kot dobička. Po najbolj črnem scenariju pa lahko le še posekamo drevesa,« razmišlja Jože Plahuta. »Kako se bo vse skupaj končalo, smo vedeli že, ko je šel Fructal v srbske roke. Najbrž bo zdaj pela motorka. Kaj nam pa drugega preostane?« se sprašuje Andrej Kralj iz Dornberka. Na naše vprašanje, ali se v Vipavski dolini še splača biti sadjar, odgovarja nikalno. »Že veliko let ne. Odkupne cene so vsako leto nižje. Kaj nam zdaj pomaga, da je Fructal v preteklih letih celo subvencioniral obnovo nasadov, če je vsega skupaj najbrž konec?« Tudi Valentin Mozetič, ki je kooperant Kmetijske zadruge Vipava že 40 let in je v najboljših letih Fructalu oddal tudi 13 ton breskev, ni ravno optimističen. »Ker sem bil nekoč zaposlen v Fructalu, z žalostjo spremljam, kako se stvari obračajo. Veste, polproizvodi so bili vedno zelo iskani, Fructal jih je v preteklosti celo uvažal, saj breskev v dolini ni bilo dovolj. Nikoli. Zato se mi zdi čudno, da se lastnik zdaj tako obnaša. Ne govorim le o breskovem soku, naše sadje bi lahko tržil tudi kot polproizvod ali kako drugače.«

Tožbe menda niso rešitev

Boris Bajc, direktor Kmetijske zadruge Vipava, medtem zatrjuje, da vsa vrata še niso zaprta in da se bodo s Fructalom tudi v prihodnjih dneh in tednih še pogajali. »A manj kot 25 centov za kilogram breskev ne more biti odkupna cena. Vztrajali bomo tudi pri odkupljenih količinah, kakršne so bile doslej, torej približno 2000 ton,« pravi. Kljub temu se je Bajc že sestal s potencialnim kupcem iz Italije, prihodnji teden bo poskušal vipavske breskve prodati na Hrvaškem. Na vprašanje, ali obstajajo resni indici, da Fructal breskev ne bo odkupoval, ker zmanjšuje proizvodnjo, odgovarja: »Govorijo se različne stvari, a v to ne verjamem. Upam, da bo družba, ki je zrasla na našem dvorišču, na Primorskem tudi ostala. In seveda odkupovala naše proizvode.« Čeprav imajo pridelovalci breskev, Kmetijska zadruga Vipava in Fructal sklenjene pogodbe, iz katerih je jasno razvidno, da se je Fructal zavezal odkupiti celotno količino breskev iz nasadov po dogovorjeni ceni v obdobju rodnosti nasada – za kar je v zadnjih letih prispeval evro nepovratnih sredstev na sadiko breskev v obnovljenih nasadih –, Bajc meni, da tožbe ne bi bile prava rešitev. »Ko greste enkrat v tožbo, je poslovnega odnosa konec,« je prepričan.

Bi bilo lahko še slabše?

Naj spomnimo, da je srbski Nectar ob nakupu večinskega deleža v Fructalu z ajdovsko občino podpisal pismo o nameri, v katerem se je zavezal, da bo ohranil proizvodnjo v Ajdovščini in Kamniku, da bo tudi v prihodnje zagotavljal odkup vseh količin lokalno pridelanega sadja za industrijsko proizvodnjo ter da bo investiral v razvoj in zagotavljal strokovno pomoč lokalnim pridelovalcem sadja, še posebno v Vipavski dolini. Ajdovski župan Marjan Poljšak, ki je ves čas vztrajal pri podpisu omenjenega pisma, vodstvu Fructala očitno še vedno zaupa. »Razmere od takrat so se spremenile. Če je kriza, je povsem logično, da je tudi prodaja sokov manjša. Zato je treba poiskati druge poti za prodajo breskev, pri čemer je kmetom pripravljena pomagati tudi občina. Če hočemo, da se bodo stvari spremenile na bolje, je po mojem mnenju treba znova vzpostaviti politiko blaginje. Zato se morajo tudi sadjarji boriti za družbene spremembe, ki bodo takšno politiko lahko vzpostavile.« Poljšak je hkrati trdno prepričan, da bi se Fructalu pod katerimkoli drugim kupcem iz zahodnoevropskih držav godilo slabše kot pod srbskimi lastniki. »Vsi drugi bi več odpuščali in še bolj zmanjševali proizvodnjo,« meni.

Načrtno uničevanje Fructala?

Drugačnega mnenja je Radovan Štor iz Velikih Žabelj, podpredsednik Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica, ki je Fructalu vsako leto oddal okrog 20 ton breskev sorte veteran in ima z njim in Kmetijsko zadrugo Vipava sklenjeno pogodbo o njihovem odkupu do leta 2021. »Župan Poljšak se je pri prevzemu Fructala zelo angažiral, zdaj pa od sadjarjev zahteva neko revolucijo in spremembo političnega sistema, namesto da bi priskočil na pomoč kmetom. Kaj mislim? Da bi morali vsi stopiti skupaj in najprej zamenjati župana, ki s takimi idejami ne more biti župan, saj ves čas poudarja le svoje politične ambicije.« Štor verjame, da je bila odločitev Fructala, ki domačih breskev letos ne namerava odkupiti, povsem načrtna: »Cilj je jasen. Pridelovalci bi tako še bolj spustili cene, prihodnje leto pa bi bilo breskev v dolini tako malo, da bi lahko rekli, da je to premalo za pridelavo. To je le igra balkanskih ljudi, v katero so se vključili tudi naši povzpetniki. Gre za načrtno uničevanje Fructala in sadjarstva v Vipavski dolini. Prvi ukrep je bilo odpuščanje delavcev, drugi je bila prisila tehnologov, da zapustijo družbo, zdaj je očitno na vrsti še neodkup domačega sadja.«