Žareča krogla in vojaki z neba

Obletnica padca boeinga pri Žužemberku. Danes odkrivajo spominsko ploščo z imeni desetih preživelih ameriških vojakov.

Objavljeno
10. marec 2017 19.29
Malka Fabijan
Bojan Rajšek
Bojan Rajšek
Žužemberk – Naključje je hotelo, da je zavezniška leteča trdnjava boeing B-17 z ameriško posadko, ki je bila zadeta 9. marca pred 72 leti nad Gradcem v Avstriji, silovito treščila na zemljo v kraju z zelo podobnim imenom – v Gradencu v Suhi krajini. Danes ob 11. uri bo spominska slovesnost prav na kraju tega dogodka.

Zbrane bo nagovorila obrambna ministrica Andreja Katič, na slovesnosti bodo tudi ameriški veleposlanik Brent R. Hartley in pripadniki slovenske vojske. Sprva je bilo predvideno, da se bo odkritja spominske plošče, na kateri so vklesana imena desetih preživelih zavezniških vojakov, udeležil tudi pilot Edvard Logan, ki je pred dobrim desetletjem napisal knjigo z naslovom Skočite, prekleto, skočite, a so 95-letnemu Američanu zdravniki pot čez lužo odsvetovali. Toda Suhokrajinčani bodo prav zaradi njega slovesnost prenašali prek družbenega omrežja in nekdanji borec proti nacifašistični pošasti bo ves potek lahko spremljal z domačega naslonjača. »Spominska plošča bo pomemben pomnik naše skupne zgodovine, zavezanosti miru, sožitju, domoljubju in tovarištvu ter hkrati želja po svetu brez vojn, nasilja in revščine,« je o pomenu postavitve spominske plošče povedal predsednik Turističnega društva Suha krajina Vlado Kostevc.

Živi priči strmoglavljenja

Tistega marčnega dne leta 1945 se še kako živo spominjata Julijana Vidmar in Malka Fabijan. Vidmarjeva, ki je bila takrat stara trinajst let, se ogromne žareče krogle in kasneje prestrašenih vojakov, ki so prileteli nekje z neba, spominja tako, kakor bi se vse skupaj dogajalo včeraj. »Jaz, mama, oče in tri sestre smo blizu znamenja sadili krompir. Nenadoma se je zaslišalo bobnenje in letalo je švignilo mimo cerkve. Imeli smo občutek, da nas bo pokopalo,« se spominja Vidmarjeva, ki se je takoj zatem s še preostalimi deklicami odpravila na ogled, a so bili v naslednjem trenutku tam že partizani, ki so na konjih prijezdili iz gozda. »Nas punčke so partizani v strahu, da se nam ne bi kaj zgodilo, odgnali. No, fantje se pa niso dali. To je bil plamen, da ga ne morete predstavljati,« je doživeto pripovedovala živa priča dogodka.

Spominja se, da je zagrabila leseno škatlo in v tistem trenutku je partizan skočil s konja in ji ukazal, naj paket vrže na tla. Ko je to storila, se je odpravila domov, partizan pa za njo. Njeno mamo je zaprosil za dva hlebca kruha, Vidmarjeva pa ga je materi zatožila, da ji je vzel leseno škatlo. Partizan je paket izročil materi, in ko so ga odprli, je bilo v njem čisto pravo zeleno-belo padalo. »Veste, kako sem se ga razveselila. Iz zelenega blaga so nam sešili krila, iz belega blaga pa srajčke. Kako smo bile punce urejene, ko smo šle naslednjo nedeljo k deseti maši. Tistega blaga je bilo toliko, da smo ga še po vasi razdelili,« je povedala sogovornica. Pilota je tudi videla, bil je visok in prijazen in otrokom je mahal v pozdrav. Nato so ga odpeljali na zaslišanje v hišo, po domače k Žnejdarjevim.

Našo drugo sogovornico Malko Fabijan, takrat osemletno deklico, je tistega usodnega dne mati napotila v vinograd po liter vina. Nenadoma je izza hriba prihrumela žareča krogla in silovito treščila na zemljo, takoj zatem so se pojavili štirje padalci in eden od njih je pristal na drevesu. »Domov sem prijokala in vsa vas je bila na kupu, nato so šli reševati tega nesrečnika z drevesa, za katerega se je kasneje pokazalo, da je bil pilot,« pravi Fabijanova in doda, da tujcev nihče ni razumel, razen Tomaža Fabijana iz bližnje Lopate, ki je 20 let živel v Ameriki in je kasneje postal njen tast. Ta je odlično govoril »amerikansko«. »Padalci so bili prestrašeni, Tomaž jih je potolažil, da so v dobrih rokah, da naj se ničesar ne bojijo in da jih bodo partizani odpeljali na varno v Belo krajino. In to se je tudi zgodilo,« je povedala Fabijanova.

Drama v zraku

Preden je letalo treščilo na zemljo, se je v zraku dogajala prava drama, ki jo je v knjigi popisal pilot Logan. Protizračna obramba nemške soldateske je nad Gradcem zelo poškodovala levo krilo letala, dva motorja nista delovala, zato so odvrgli vso nepotrebno prtljago. Pilot Logan se je še v Avstriji odločil za polet proti Sloveniji, saj je vedel, da partizani nadzorujejo dobršen del ozemlja. Prav nad Suho krajino pa je zagorel še tretji motor. Takrat je pilot posadki ukazal, naj izskočijo, a ga niso hoteli zapustiti. Izvlekel je pištolo in ustrelil v strop letala: »Izskočite, prekleto, izskočite!« Nato je tudi sam skozi loputo pilotske kabine zapustil letalo in zatem pristal na drevesu, s katerega ga je rešil domačin, partizani pa so ga pospremili v vas, nahranili in odpeljali v Kočevski rog v tamkajšnjo postojanko. Od tam ga je kurir odpeljal v Kočevske Poljane, kjer se je srečal z večino svoje posadke. Prva dva, ki sta izskočila nekje nad Mirno na Dolenjskem, pa je srečal šele v Beli krajini, blizu Krasinca, od koder so jih zavezniki žive in zdrave z letali odpeljali v Italijo.