Žarišče slovenstva v Kraljičini deželi ugaša

Ljubljana – Razkol med generacijami slovenskih izseljencev na peti celini spet zahteva davek: tokrat vreden kar 950.000 dolarjev. Za toliko je namreč na prodaj Planinka, dom slovenske skupnosti v Brisbaneu. Del skupnosti bi ga sicer želel obdržati – med njimi tudi Tony Lenko, ki obžaluje, ker sta urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu ter naše veleposlaništvo v Avstraliji od usode doma dvignila roke.



Častna konzulka Slovenije v Queenslandu Nevenka Golc-Clarke nesporazuma ne želi komentirati, saj da »ni zadeva konzulata, da se vmešava oziroma ukvarja s prodajo klubskih nepremičnin«. Te namreč niso družbena lastnina, lastniki pa so se večinsko odločili za prodajo, je še pojasnila.

Kupček dolarjev kopni

Usoda slovenskih klubov v Avstraliji je negotova že nekaj časa, saj je tudi vanje pljusnil val individualizma. Dejstvo, da se prav v Kraljičino deželo (Queensland) priseljuje največ Slovencev – v zadnjih dvajsetih letih je samo v Brisbane prišlo več sto družin –, ni pripomoglo k razmahu družabnega življenja, kot so ga gojili do zdaj. Tako je v slovenski oddaji na radiu SBS potožil Mirko Cuderman, tajnik Planinke in dolgoletni član društva, ki obstaja že 65 let in ki je leta 1977 kupilo dober hektar zemljišč »na hribčku«, slovensko zemljo ter na njej osem let pozneje zgradilo slovenski dom, ki je zdaj postal jabolko spora. Nepremičninska agencija ga ponuja kot zemljišče »z neoviranimi razgledi proti Kornubiji«. Cuderman je napovedal, da skupnost zaradi visokih stroškov in visokih občinskih davkov ne bo dolgo vzdržala. Neuradno je denarja morda za še dve leti, stroškov pa je kar za okoli petnajst tisočakov. Pred petimi leti so bili primorani prodati kos zemlje, da so krili stroške, a denar počasi plahni. »Zato smo tudi predlagali, da zemljišče prodamo, dokler smo še toliko pri močeh, da se še sestajamo in drugje najemamo dvorane za druženje,« je še dejal. Cuderman poudarja, da s prodajo nepremičnine ne prodajajo skupnosti: »Ta bo živela dalje tako kot v prvih 23 letih obstoja, ko nismo imeli svojih prostorov.«

Nesebično razdajanje ni več trend

V Avstralijo je po nekaterih ocenah prišlo okoli 30.000 Slovencev, leta 2011 se je za Slovence izrekla še dobra polovica: 17.150 ljudi. Cuderman ne skriva generacijskega prepada, ki je zazijal med generacijami Slovencev v Avstraliji. Po njegovem mnenju je to posledica razlike v mišljenju in potrebi po drugačnem druženju. Njegova generacija, je povedal poslušalcem radia SBS, je delovala »po načelu nesebičnega dela za skupnost, ki ga mladi očitno ne sprejemajo več«. Mladim, pravi, zadoščajo mobilni telefoni in svetovni splet, zato ne pogrešajo »slovenske družbe«. Tony Lenko, nasprotno, trdi, da je v Kraljičini deželi »veliko mladih, ki bi radi vodili skupnost«. Če ta ugasne, bo to »velika izguba za izseljence in madež na kulturi naroda, ki bo mnoge odvrnil, da bi sploh razmišljali o Sloveniji.« A Cuderman je neizprosen. Pravi, da jim veliko novih mladih Slovencev ni uspelo pridobiti; med njimi tudi za nekoč tako priljubljene izseljeniške piknike ni več zanimanja.

Ni še vse zamujeno

Nekdanji slovenski veleposlanik v Avstraliji, zdaj moravški župan Milan Balažic pravi, da se le nadaljuje trend ugašanja klubov iz časa, ko je služboval v Avstraliji – to je med letoma 2011 in 2014. »Rimskokatoliška cerkev ima tam frančiškane. Pri njih ni zaznati osipa. Cerkve so še polne. Klubi žal ne več, ker so se generacije asimilirale. Z zapiranjem klubov se zapirajo žarišča slovenstva.« Balažic je prepričan, da ni vse zamujeno, če se bo le država Slovenija ustrezno odzvala. Kako? »Ne toliko s finančnimi sredstvi kot s tem, da bo poiskala stik z najmlajšimi generacijami Slovencev v Avstraliji po družabnih kanalih in omrežjih.«