Zaupanje v zdravnike: kdaj pravica do drugega mnenja?

V času medijskega poročanja o malem Reneju Muhamedu Taliću, dve leti starem dečku z invalidno nogo, se je večkrat postavilo vprašanje drugega mnenja. Ali je dobil drugo mnenje? Zakaj ne? Kdaj imamo bolniki pravico do drugega mnenja? Ali smo zanj bolniki v Sloveniji sploh zainteresirani?

Pravico do drugega zdravniškega mnenja iz obveznega zavarovanja imamo v Sloveniji šele od leta 2008, ko je bil sprejet zakon o pacientovih pravicah. V 40. členu zakona je zapisano, da ima pacient pravico pridobiti drugo mnenje v razumnem roku pri zdravljenju na sekundarni in terciarni ravni, uveljavi jo lahko enkrat za oceno istega zdravstvenega stanja, pred uveljavitvijo te pravice pa se morata lečeči zdravnik in pacient temeljito pogovoriti o razlogih, namenu in potrebnosti pridobitve drugega mnenja. Na podlagi tega pacient presodi, ali bo pravico do drugega mnenja uveljavil. Pacient uveljavi pravico pri izvajalcu zdravstvenih storitev, pri katerem se zdravi. Če mu ta te pravice ne more zagotoviti, mu jo zagotovi pri drugem izvajalcu zdravstvenih storitev v okviru mreže javne zdravstvene službe. Tako zakon.

Kaj pomeni zakon v praksi?

Iz tega določila je jasno, da na primarni ravni pravice do drugega zdravniškega mnenja nimamo. Če dvomimo o mnenju svojega osebnega zdravnika, po zakonu torej nimamo pravice iti k drugemu splošnemu zdravniku na račun ZZZS (javna zdravstvena blagajna). Seveda pa lahko gremo na svoje stroške. Pravico do drugega mnenja imamo pri specialistih, v bolnišnici in v obeh kliničnih centrih oziroma v univerzitetnih bolnišnicah (tudi psihiatrična klinika Golnik). Drugo mnenje izdela drug zdravnik, kar je logično, a je to praviloma zdravnik v isti bolnišnici. Lečeči zdravnik in pacient pa se lahko odločita za drugo mnenje zdravnika v drugi bolnišnici. Če prav razumemo zakon, je lahko pobudnik drugega mnenja bodisi zdravnik bodisi bolnik.

Mali Rene in drugo mnenje

Zakaj ni dveletni deček Rene dobil drugega mnenja? V kliničnih centrih vsakega bolnika praviloma obravnava zdravniški konzilij, torej vsi tam zaposleni zdravniki, ki se ukvarjajo z neko boleznijo. Po drugo mnenje bi torej lahko poslali bolnika drugam, v drug klinični center znotraj domače javne zdravstvene mreže. Toda ker so v UKC Ljubljana zbrani najbolj usposobljeni zdravniki v Sloveniji za diagnozo, ki jo ima deček, so presodili, da bi bilo zanj bolje, če ga pregledajo subspecialisti na Dunaju, ki so strokovnjaki prav za okvaro noge, ki jo ima Rene. Po zakonu drugega mnenja zunaj slovenske javne mreže ni mogoče pridobiti, zato so se formalno odločili za »dodatni konziliarni pregled«.

Drugo mnenje v tujini

Pridobitev drugega mnenja v tujini lahko stane tudi nekaj tisoč evrov, a je včasih potrebno. Da bi bolniki in tudi zdravniki imeli možnost pridobiti tuje drugo mnenje, neodvisno od domačega zdravstvenega sistema, si je prizadeval UKC Ljubljana že od leta 1998. Pojavila se je težava s plačilom, saj to ni bila pravica iz obveznega zavarovanja (in tudi danes ni). Za financiranje drugega mnenja v tujini se je odločila zavarovalnica Vzajemna v letih 2005 in 2006, tako da je bilo takrat na voljo vsem njenim zavarovancem brezplačno (za projekt je šlo 0,38 evra od premije vsakega zavarovanca).

Toda pokazalo se je, da Slovenci zelo zaupajo domačim zdravnikom, saj je bilo prvo leto od 1,2 milijona zavarovancev zainteresiranih za drugo mnenje v tujini 111 bolnikov, leta 2006 pa le 47. Zaradi nezainteresiranosti je projekt ugasnil. Ker je bil izračun narejen na 500 do 600 bolnikov, je bilo posamično mnenje izredno drago. Podjetje Maat, ki je za Vzajemno to organiziralo, se je iz tega razloga pozneje znašlo celo na sodišču.

Drugo mnenje v tujini je tako Slovencem zdaj dostopno samo samoplačniško.