Zdrava srca

Si predstavljate, da bi morali biti cele dneve zaprti v svojih sobah, tako kot so v teh dneh v domovih za ostarele? So postali le statistika?
Fotografija: Še vedno, piše v pismu, plešejo na odru življenja, za nas zunaj po so le plesalke in plesalci v temi. Foto Reuters
Odpri galerijo
Še vedno, piše v pismu, plešejo na odru življenja, za nas zunaj po so le plesalke in plesalci v temi. Foto Reuters

Čeprav moramo ostajati doma in se ne smemo družiti, smo svobodni. Lahko gremo v gozd, v trgovino, na tržnico. S kolesom po mestu. Najbrž si težko predstavljamo, kako je v teh dneh v domovih za ostarele, kjer je druženje prepovedano in morajo oskrbovanci ostajati v svojih sobah. Dan za dnem. Ni več družabnih dogodkov in klepetanja. Ne vidijo več svojih bližnjih, ki so jih obiskovali, nekateri celo vsak dan. Mnogim se je zdravstveno stanje poslabšalo, saj je jasno, da je bližina dobra za mentalno in fizično zdravje. Kako je šele v domovih, v katerih so bile okužbe? Je v zraku veliko strahu? Kako se počutijo tisti, ki jih zaradi tega, ker so okuženi s koronavirusom, niso želeli sprejeti v bolnišnice? So njihova življenja manj vredna od mlajših? So le statistika? Prve žrtve? Je lažje, če ne razmišljamo o njih?

Svoboda vsem živim bitjem pomeni veliko. Foto Reuters
Svoboda vsem živim bitjem pomeni veliko. Foto Reuters


Pred dnevi sem na družabnih omrežjih prebrala pismo Tatjane Plevnik, ki v prvi osebi piše o tem, da v domovih niso ljudje, ki samo čakajo na svoj konec, ampak imajo še vedno svoja življenja, dragocena, kot je vsako. Tudi oni so nekoč bili »prijatelji, ljubice, neveste v belem, porodnice, delavci.« (…) »Bili smo pokončni visokorasli močni moški. Bile smo privlačne ženske, prijazne in srečne, ko smo bile ljubljene, pustolovske in drzne, pogumne, a tudi previdne, ustvarjalne, spogledljive, neodvisne idealistke.« Še vedno, piše v pismu, plešejo na odru življenja, za nas zunaj po so le plesalke in plesalci v temi.

Te dni sem prebirala knjige ameriškega novinarja Malcolma Gladwella. V svojih delih opisuje zanimive pojave in ideje, ki spreminjajo ali označujejo našo družbo in življenja. V spominu mi je ostala pripoved o mestu Roseto. Na začetku je mesto v Italiji. Imenuje se Roseto Valfortore in ga lahko najdemo sto kilometrov severovzhodno od Rima. Starodaven kraj na vrhu hriba, kot se za najlepša Italijanska mesta spodobi. Revni prebivalci so gojili zelenjavo, vinograde, delali v bližnjem kamnolomu. Konec 19. stoletja so se začeli seliti v ZDA in v Pensilvaniji zgradili kopijo domačega mesta ter ga poimenovali Roseto, v njej je bila podobna cerkev kot doma in glavna ulica z imenom Garibaldi. Iz domovine je prihajalo vedno več ljudi. Majhna skupnost je bila zelo povezana, samozadostna in med seboj so govorili italijansko.

V 60. letih je v Roseto prišel zdravnik Stewart Wolf, ker je imel predavanje za tamkajšnje zdravniško društvo. Po predavanju je odšel na pivo z lokalnim zdravnikom, ki mu je povedal, da v mestecu skorajda ni srčnih obolenj. Kar je bila presenetljiva novica, saj so bila srčna obolenja v tistih časih, ko še ni bilo zdravil za holesterol in pritisk, glavni vzrok za smrt moških v ZDA. Wolf je bil začuden, vrnil se je s sodelavci in začeli so z obširno raziskavo. Pregledali so vseh 2000 prebivalcev in res, ljudje so bili zelo zdravi, težav s srcem, razen pri nekaj zelo starih ljudeh ni bilo. Dejansko so umirali zaradi starosti. Je bila kriva prehrana? Wolf je ugotovil, da imajo prebivalci zelo radi mastne pizze, oboževali so sladkarije, sovražili so telovadbo in večina je verižno kadila. Radi so kaj popili, a alkoholizma v mestu ni bilo, prav tako ni bilo drog ali kriminala.

Raziskovalci so bili prepričani, da gre za gene. Ko so našli njihove sorodnike, ki so živeli drugje po državi, so ugotovili, da niso tako zdravi kot tisti, ki so ostali doma. Morda je kaj v vodi? Voda je bila takšna kot povsod.  

V Rosetu so skupaj živele kar tri generacije. Foto pbs.org
V Rosetu so skupaj živele kar tri generacije. Foto pbs.org


Nekoč pa, ko se je Wolf sprehodil skozi mesto, mu je v oči padlo nekaj posebnega. Ljudje so se prijazno pozdravljali, dolge ure so sedeli v lokalih in klepetali, igrali karte. V eni hiši so skupaj živele tudi po tri generacije. Starejše so spoštovali. Glava družine je vedno bil dedek. Obiskovali so cerkev, ki je bila prijeten prostor meditacije. Imeli so velika družinska srečanja, na katerih so kuhali in se zabavali. Nihče ni nikoli nikogar povabil, ker so bili vsi dobrodošli. Imeli so kar osemdeset različnih organizacij za druženje, od pevskih zborov do šol za ročna dela. Bili so priseljenci in so si ustvarili varno egalitarno družbo, v kateri so se počutili kot doma in so bili srečni. Starejši in mlajši so živeli v sožitju in so se podpirali. Kasneje se je seveda vse spremenilo. Generacije so se razšle, stare navade so bile pozabljene in Roseta je danes enaka kot vsa ostala mesta tudi glede srčnih obolenj. A vseeno je lepa zgodba, ki uči o tem, da je bližina zdravilna za vse generacije.

Komentarji: