Zdravila le niso tako draga, kot trdijo čebelarji

Na upravi za varno hrano napovedali objavo seznama čebelarjev, ki so kupovali nedovoljena zdravila.

Objavljeno
07. januar 2016 20.59
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Čeprav je Čebelarska zveza Slovenija prva opozarjala na nezakonito proizvodnjo zdravil za zatiranje varoje, vse kaže, da bodo zaradi strupenih puščic, ki jih je v skupni izjavi s predsedniki čebelarskih društev Slovenije usmerila proti inšpekciji za varno hrano in nacionalnem veterinarskem inštitutu, namesto da bi najprej počistila v lastnih vrstah, najkrajši konec potegnili prav njeni člani. Na upravi za varno hrano so namreč napovedali objavo seznama čebelarjev, ki so kupovali nedovoljena zdravila.

S seznama pa ne bo mogoče razbrati vsebine pošiljk, kar bi utegnilo po krivem očrniti tiste čebelarje, ki so od vrhniškega podjetja Apis MD, proizvajalca in prodajalca nedovoljenega zdravila za varozo, kupovali drugo – zakonito – čebelarsko opremo iz njegove ponudbe.

Predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) Boštjan Noč nima nič proti objavi seznama kršiteljev. Na vprašanje, zakaj ga niso izdelali kar na ČZS, odgovarja, da nimajo podatkov, kateri čebelarji so uporabljali nedovoljeno zdravilo. Čebelarjem v bran stopi z izjavo, da četudi bo seznam objavljen, čebelarji z njega »zato nimajo strupenega medu«. To je po njegovem mnenju potrdilo tudi poročilo inšpekcije za varno hrano.

Drugačnega mnenja je prof. dr. Andrej Kirbiš, dekan Veterinarske fakultete v Ljubljani, v okviru katere deluje Nacionalni veterinarski inštitut, ki izdaja zdravila za zatiranje varoje. Klorfenvinfosa in rotenona, o uporabi katerega pri proizvodnji nedovoljenih zdravil govori razgradni produkt tefrozin, v vzorcih medu in medu s satjem ne bi smelo biti, saj sta v Evropski uniji že več let prepovedana, je jasen. Poleg tega mu skrb vzbuja podatek, da je bila v štirih od petih vzorcev medu, namenjenih na trg, v katerih je bil ugotovljen sicer dovoljeni amitraz, dokazana tudi prisotnost nedovoljenih spojin v vosku, kar dokazuje, da so aktivne snovi prehajale iz satja v med.

Noč pove, da veliko oziroma preveč čebelarjev enaka zdravila za varojo, kot so registrirana v Sloveniji, kupuje v tujini, kar slovenski zakon o zdravilih prepoveduje. A jih sam kvečjemu označi za prekrškarje. Nekaj drugega je po njegovem kupovanje neregistriranih in zato nedovoljenih zdravil na črnem trgu.

A črni trg bo deloval, dokler bodo cene zdravil za zatiranje varoje v Sloveniji tako visoke, še dodaja, in kot že večkrat navede zdravili Varidol, katerega steklenička na Češkem stane pet evrov (pri čemer je treba plačati še stroške recepta, ki znašajo okoli štiri evre), pri nas 13, in ApiBioxal z učinkovino oksalno kislino, ki je 21-krat dražje od oksalne kisline, ki so jo čebelarji lahko kupovali, ko še ni bila registrirana kot zdravilo. To kislino po njegovih besedah uporablja okoli 90 odstotkov čebelarjev.

Država največja zaslužkarica

Dr. Metka Pislak Ocepek, vodja laboratorija za zdravstveno varstvo čebel na Nacionalnem veterinarskem inštitutu, se s predsednikom ČZS ne strinja. Opozori, da ČZS pri navajanju visokih cen zdravil večinoma izpostavlja eno zdravilo. Tabela primerjalnih cen šestih zdravil na slovenskem in nekaterih drugih tržiščih (Madžarska, Avstrija, Nemčija, Bosna, Velika Britanija, Hrvaška in Litva) v preteklem letu, ki jo je izdelala Pislak Ocepkova, kaže, da je največji cenovni razkorak pri zdravilu Thymovar. V Sloveniji je za dobrih osem evrov dražje od najnižje cene na Hrvaškem, a cenejše kot v Nemčiji. Druga zdravila so dražja za nekaj evrov ali za prav toliko cenejša. Zdravilo ApilifeVar je na primer v Sloveniji z izjemo Hrvaške najcenejše v Evropi.

Zgodba z varidolom, ki ga izdelujejo na češkem inštitutu za svoje čebelarje, je nekoliko specifična, dodaja Pislak Ocepkova. »Cena za paket zdravila z lističi, ki zadostujejo za enkratno zdravljenje 16 čebeljih družin – ob manjšem obsegu napadenosti čebel z varojo zadošča enkratni odmerek, ob večjem pa so potrebna ponavljanja –, na Češkem stane pet evrov, pri nas 13. Zdravilo izdeluje češki inštitut in po isti ceni kot na Češkem ga dobi tudi dobavitelj za Slovenijo. Na ceno doda stroške prevoda, ovojnine v slovenskem jeziku, prevozov v pogojih kot jih zahteva prevoz zdravil, stroške dovoljenj za vnos v državo in maržo. Nacionalni veterinarski inštitut zdravilo nabavi po okvirni ceni 8,5 evra, nanjo je prištet 22-odstotni davek, ki je eden najvišjih za zdravila v Evropi. Upoštevati je treba še neodbitni delež DDV, ki ga je inštitut dolžan zaračunati, materialne stroške za kilometrino, papir in vse potrebno pri izdaji zdravila, in tako dobimo tolikšno ceno.«

Pislak Ocepkova celo meni, da so zdravila za zatiranje varoje pri nas glede na majhnost trga in eno najvišjih stopenj DDV še razmeroma poceni v primerjavi s cenami v drugih državah. Opaža tudi, da čebelarji ne razumejo, zakaj morajo kupovati registrirana zdravila, ki vsebujejo denimo mravljinčno kislino, oksalno kislino in eterična olja, če pa te učinkovine lahko (ceneje) kupijo v prodajalnah s kemikalijami. Vendar je razlika velika, poudarja. Registrirana zdravila vsebujejo farmakološko čiste učinkovine, medtem ko organske kisline in eterična olja, ki niso registrirana kot zdravila, lahko vsebujejo primesi težkih kovin in drugih nedovoljenih snovi. Tudi pred registracijo zdravil z organskimi kislinami in eteričnimi olji kot učinkovinami veterinarji čebelarjem niso predpisovali tehničnih, ampak čiste kisline, kakovosti 'pro analysis' poudari. Poleg tega imajo registrirana zdravila priložena originalna navodila proizvajalca in so pred registracijo prestala potrebna testiranja.

Največ pri prodaji zdravil za zatiranje varoje zasluži država, ki zaračunava 22-odstotni davek nanje, pravi Darja Brišnik, direktorica podjetja Genera, ki za slovenski trg dobavlja zdravila Formivar, Maqs, Varidol in Thymovar. Hkrati pa zakon o zdravilih državi omogoča reguliranje cene zdravil. »Minister lahko določi posamezna zdravila ali skupine zdravil, ki so posebnega pomena. Tudi na področju veterinarskih zdravil se pripravlja seznam esencialnih zdravil, in to bi bila prav tista, ki bi bila deležna posebne pozornosti. S to afero se je pojavila priložnost za ministrovo ukrepanje,« je za Radio Slovenija povedala direktorica Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke Andreja Čufar.

Preverili bodo strupenost koktajla

Medtem ko poročilo inšpekcije za varno hrano navaja, da izmerjene količine ostankov amitraza in klorfenvinfosa v medu in satju niso nevarna za zdravje, so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) izdelali natančnejšo oceno tveganja pri uživanju medu z izmerjenimi ostanki sicer dovoljenega amitraza. Po besedah toksikologinje dr. Lucije Perharič bi lahko 60-kilogramski odrasel človek naenkrat pojedel pet kilogramov medu, oziroma vse življenje vsak dan 1,28 kilograma brez tveganja za škodljive učinke. Otrok s telesno težo deset kilogramov pa bi lahko naenkrat pojedel 714 gramov medu oziroma vsak dan dobrih 20 dekagramov brez tveganja za škodljive učinke. Pripomniti velja, da uživanje tolikšnih količin medu ni priporočljivo iz drugih zdravstvenih vidikov, a glavna ugotovitev NIJZ je, da »ostanki amitraza v medu ne predstavljajo tveganja za zdravje ljudi«.

Ocene tveganja bodo v sodelovanju s Slovenskim toksikološkim društvom pripravili tudi za klorfenvinfos, za rotenon pa po besedah Perharičeve ni smiselna, saj snovi niso našli v vzorcih medu niti satja.

Čeprav uradne presoje tveganja ostankov pesticidov in drugih kemikalij še ne vključujejo presoj tveganja ostankov mešanic več snovi, bodo na NIJZ pripravili tudi to, in sicer za koktajl amitraza, klorfenvinfosa in rotenona. Mešanica je lahko, kot pojasnjuje Peharičeva, bolj, lahko pa tudi manj strupena od posamičnih snovi.