Zdravnik, izgubljen v prahu iz milijonov

Poleg tega, da mesečni zaslužek Vinka Dolenca sproti odteka k Izraelcu Eliji Mesiki in da mu zaradi dobrih šestih milijonov evrov, ki mu jih mora plačati, grozi rubež nepremičnin, se je sfižila še njegova 'prava ideja'.

Iztok Lesjak, direktor Tehnološkega parka Ljubljana, ne razume, zakaj se je to zgodilo: »Vedno učim, da je treba zgrabiti poslovno priložnost, zato mi ni jasno, zakaj je tu niso.« Mednarodni inštitut za nevrokirurgijo in nevroraziskave (IINN), za katerega se je v začetku tega meseca začel postopek za izbris iz sodnega registra brez likvidacije, Dolenc pa je njegov edini družbenik, je v tehnološkem parku v začetku leta 2011 kupil 692 kvadratnih metrov prostorov v pritličju, 277 kvadratnih metrov v kleti in dvanajst parkirnih mest.

Prostori so v upravni stavbi parka, kjer so prvotno hoteli imeti restavracijo, a jih je premamil Dolenčev plan. »Dogovarjali smo se, da bi mu na tem območju pomagali vzpostaviti infrastrukturo za center minimalne invazivne terapije. Prišli so s poslovnim načrtom, ki smo ga ocenili za izjemno pomembnega,« pojasnjuje Lesjak. Podjetniška pobuda svetovno priznanega nevrokirurga, pri kateri je sodeloval še radiolog Igor Jožef Kocijančič in ekipa iz podjetja Gorenje GTI, povezana z razvojnim oddelkom Philipsa, se jim je zdela dovolj kredibilna, da so hoteli pomagati pri njeni oživitvi.

»Omogočili smo jim odkup prostorov pod ugodnimi pogoji in jim ponudili, da bi sodelovali pri razvoju njihovega poslovnega modela. Zavarovalnice so bile pripravljene vnaprej zakupiti njihove storitve,« se spominja Lesjak. Zakaj so se premislili, ne ve. »Njihov poslovni model je bil visoko profitabilen. Izdelan je bil celoten projekt PZI (projekt za izvedbo). Pogovarjali smo se že o tem, skozi katere luknje bo šel oddušek za neko napravo, tudi tedaj najnovejši Philipsov aparat za skeniranje ožilja in živčevja je bil dobavljen, a se je vse ustavilo.« Lesjak bi rad oživil pritličje: »Ne pa, da je zaprašeno, kar kaže na nedoslednost, meče slabo luč na park. Vendar tega zdaj ne moremo sami rešiti.«

Prostori, obloženi s hipotekami

Omenjene nepremičnine je IINN kupil z dolgoročnim kreditom v višini 1,68 milijona evrov. Pri Banki Celje ga je najel leta 2011, vrniti pa bi ga moral do konca leta 2017. Hipoteke na nepremičnine je leta 2012 prevzela družba Gorenje GTI, ki je bila tudi porok za poplačilo drugega kredita v višini 5,1 milijona evrov. Tega je za nakup opreme najelo Dolenčevo podjetje IINN VVDolenc - EPC poslovne storitve, ki je zdaj v stečaju. Iz celjske banke so sporočili, da konkretnih poslov ne komentirajo, so bili pa v celoti poplačani.

Na vprašanje o tem, na podlagi česa so se odločili za sodelovanje z Dolencem, so nam v Gorenju GTI pojasnili, da prodajajo medicinsko opremo in so že trinajst let zastopniki Philipsove diagnostične opreme. »Ker ima Philips dobro opremo na področju nevrokirurgije, se je profesor Dolenc odločil zanjo ter za sodelovanje z nami. Na osnovi izdelanega poslovnega načrta inštituta, ki je za opravljanje dejavnosti na področju nevrokirurgije in raziskav dolgoročno zagotavljal pozitivne rezultate, je poslovna banka odobrila financiranje celotnega projekta. Odobrena sredstva so bila za nas dovolj veliko jamstvo, da smo inštitutu dobavili diagnostično opremo. Ker projekt ni bil realiziran, Gorenje GTI pa je opremo že dobavilo, smo zaščitili svoje interese tudi s prevzemom zastavne pravice na nepremičnini v tehnološkem parku.«

Izvedeli smo, da je Gorenje GTI opremo vzelo nazaj, znesek, ki ga je bilo dolžno vrniti kot kupnino, pa je bil v celoti namenjen poplačilu kredita družbe EPC. Da gre celoten znesek za poplačilo petmilijonskega dolga, je bilo tudi v interesu Gorenja, glede na to, da je bilo v vlogi poroka. V Gorenju nam niso razkrili, koliko so z vstopom v ta projekt izgubili in ali je bil zaradi tega kdo poklican na odgovornost. Ima pa poleg njih hipoteko na prostorih inštituta še družba Iskra sistemi, avtomatizacija procesov zaradi poplačila 14.000 evrov. Dolg naj bi izhajal iz stroškov upravljanja (oskrba z energenti) in narašča.

Pokopani že pred začetkom poslovanja

Dolenc, ki se mu po zujfu konec meseca izteče že tretjič podaljšana zaposlitev v UKC, kjer dela 20 ur na teden, nas je glede pridobitve informacij v zvezi z nasedlo podjetniško zgodbo preusmeril na odvetnika Mitjo Vidmarja. Ta je pojasnil, da je bil projekt v tehnološkem parku po njegovi nestrokovni oceni predimenzioniran: »Ideja je bila odlična, a kot je zdaj očitno, je bil projekt slabo voden. Dolencu se je porodil, saj je hotel pustiti življenjski pečat. Od nekdaj si je želel več znanstvene avtonomije. Po naravi je svobodnjak, zanimali so ga strokovna dejavnost, raziskave in učenje. V operativno podjetniško delo se ni spuščal, prepuščal ga je ljudem, ki jim je zaupal. Nikoli tudi ni na primer podpisal dokumenta o prevzemu opreme. Želel si je svoje klinike, v kateri bi se lahko posvetil strokovnemu delu in prenašanju znanja.«

A še preden so začeli delati, so jih pokopale obresti na kredite. Sodoben aparat za magnetno resonanco in druga diagnostična oprema so bili dostavljeni, veliko preden so bili pripravljeni prostori, kamor naj bi jih namestili. Dolenc je ministrstvo za zdravje zaprosil tudi za koncesijo za opravljanje zdravstvene dejavnosti, a neuspešno, podpore ni dobil niti v ustanovi, v kateri je zaposlen. Po Vidmarjevem mnenju je premoženjski vidik v tej zgodbi za profesorja manj boleč kot to, da so se njegove sanje razblinile.

O mrtvorojenem projektu smo hoteli slišati tudi mnenje Igorja Jožefa Kocijančiča, ki je bil družbenik v inštitutu od začetka delovanja leta 2007, potem pa se je iz njega umaknil jeseni 2011. Razlogov za svoje ravnanje ni pojasnil, saj se na naše sporočilo ni odzval. Odvetnik Vidmar razlogov za razhod med nekdanjima poslovnima partnerjema ne pozna, saj Dolenc o tem ni dosti govoril.

Se je pa Kocijančič, ki je zaposlen v ljubljanskem kliničnem centru in je lastnik podjetja Eodem, prav tako umaknil iz podjetja IINN VVDolenc - EPC poslovne storitve, v katerem je bil v začetku leta 2011 dva meseca direktor. To podjetje, ki ga je Dolenc skupaj z njim ustanovil ob širitvi v tehnološki park, je šlo v stečaj komaj leto po registraciji. Stečajna upraviteljica Simona Goriup je v stečajnem postopku predlagala prepis premoženja na upnike, a kaj, ko tega ni. Edino, ki ga je zavedla v stečajni masi, je dobrih pol milijona evrov posojila, ki ga je Dolenčevo podjetje dalo omenjenemu inštitutu. Do podjetja EPC ima 750.000 evrov terjatev davčna uprava, 111.000 evrov Gorenje GTI, odvetnik Vidmar pa 4000 evrov. Davčni dolg naj bi nastal ob dobavi medicinske opreme.

Ujet v delo

Dolenc ima še podjetje Kasave, prek katerega je imel lani 7100 evrov prihodkov in 37 evrov dobička, leto pred tem pa je poslovalo z izgubo. A tudi tukaj ima zaznamovano prepoved razpolaganja s poslovnim deležem ali njegovega obremenjevanja. Vpisana je namreč zaznamba sklepa o izvršbi v korist upnika Elije Mesike, bolnika, ki mu je maja 1992 operiral možganski tumor, pozneje pa so nastali zapleti. Od nevrokirurga je terjal 6,3 milijona evrov odškodnine zaradi malomarnega zdravljenja in na izraelskem sodišču uspel. Naše sodstvo je izraelsko sodbo priznalo. Plačila večmilijonske odškodnine bi nevrokirurga lahko rešilo vrhovno sodišče, a je to pred kratkim zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo vrhovno državno tožilstvo. Zdaj Dolencu za boj ostaja le še ustavno sodišče.

Po večletnem izobraževanju in trdem delu, s katerim se je trudil pomagati drugim, mu za preživetje ne ostaja dosti. Glede na predpise menda tretjina plače, ki v kliničnem centru znaša okoli dva tisočaka bruto.

Je hotel preveč, je bil zaveden, preveč naiven? Lesjak, prvi mož tehnološkega parka, je rekel, da ne ve, kako se vrtijo možgani akademikov. A zagotovo drugače od povprečnih ljudi, saj sicer ne bi bili akademiki in ne bi mogli postati pionirji mikronevrokirurgije v Evropi. To seveda ne more biti opravičilo za poteze, ki so povzročile dolgove, je pa lahko eden od razlogov.