Zeleni

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika 2 so zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje. Se jim reče zeleni, ker si prizadevajo, da bi njihovo okolje ostalo zelene barve, torej, da ne bi postalo črno oz. sivo? Tako? Tako, pa saj tega si želimo vsi! Zakaj morajo posebej obstajati neki zeleni? Aja, ker smo v neprestani histeriji, da imamo premalo cest s premalo pasovi, kajti nikoli jih ni preveč, ker ne vlagamo dovolj v železniški promet, ker javni prevoz ne deluje dovolj dobro, ker je »trajnostni razvoj« samo fraza za prijavo projekta. No, vsaj plastičnih slamic ne morem več kupiti, da bom lahko rešila želvo ali dve. In če imam res dovolj sredstev, si lahko kupim sončno parcelo in postavim pasivno hišo, ki je eno z naravo.

Medtem pa se v Evropi po mili volji zasmrajamo, žaveljska železarna Slovenijo, s kopičenjem odpadne embalaže sami sebe, z motornim prometom pa drug drugega. Vendar pa, kot se rado reče, začnimo pri sebi! Dajmo, vsi smo lahko zeleni! Pojdimo peš, s kolesom, z avtobusom, do kmeta za vogalom po solato, po mleko k sosednji kravi in ne po bio avokado iz Gvatemale, treh malin iz Španije, zapakiranih v pol kubičnega metra embalaže, v nakup predimenzioniranega avta, ki rabi vedno večjo in širšo cesto ... Toda, kdo bo meni kratil pravico do svobodne volje, izbire in do tega, kar mi »pripada« v tej moji Evropi, kjer dežuje že cel zadnji mesec in ni nič kaj zeleno?



Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Januška Gostenčnik.