»Živiš, kot bi bil doma, čeprav si ves čas v službi«

Jesenice – Dušana Vidmarja številni planinci poznajo kot dolgoletnega oskrbnika Triglavskega doma na Kredarici, saj je za največjo slovensko planinsko postojanko kot upravnik skrbel od leta 2001 do lani, ko je posle »kot vodja na najvišjem delovnem mestu v Sloveniji« predal Hermanu Uraniču.

Po osamosvojitvi Slovenije je bilo dela na železnici vse manj, zato se je Dušan Vidmar kot ljubitelj planin prijavil za natakarja v Tičarjevem domu na Vršiču. Že naslednje leto so mu ponudili, da prevzame upravljanje doma. Do leta 2000 je ostal na Vršiču in se od tam leta 2001 za 14 let preselil na Kredarico.

Zakaj Kredarica?

Nekaj sem moral delati. Lepo je delati z ljudmi. V gore so prihajali boljši ljudje kot tisti, ki sem jih srečeval, ko sem še delal na železnici. V glavi moraš pošlihtati, in če si se tako odločil, je to to. Za nekatere je to delo prenaporno, zato nam je pred leti eden od kuharjev kar pobegnil. Predvsem za mlade je velik uspeh, če gori zdržijo en mesec.

Koliko časa na leto ste preživeli na Kredarici?

Od 120 do 130 dni. Običajno od začetka junija do začetka oktobra.

Delovnik upravnika koče se po osmih urah ne konča. Kako je bilo živeti s tem?

Živiš, kot bi bil doma, čeprav si vedno v službi. Upravnik mora biti vsak trenutek na razpolago za telefonski klic, da pogosti nove obiskovalce, za osebje ali pa za morebitno pomoč ponesrečencem. Telefon sem imel vedno pri sebi, na klic pa sem se odzval tudi sredi noči, če je bilo treba.

V koči smo na začetku sezone delali trije ali štirje, od zadnjega vikenda julija pa do začetka septembra nas je bilo do osem. Delovni dan se je začel ob petih zjutraj, ko so začeli pripravljati hrano za čez dan, ko so šle najbolj v promet jota, ričet, golaž in podobno, točilni pult smo odprli ob šestih zjutraj. Dan se je navadno končal ob 23. uri.

Katere so posebnosti dela v gorah?

Po prihodu na Kredarico sem se zaradi nižjega zračnega tlaka in redkejšega zraka hitreje utrudil. Po nekaj dneh se na to navadiš. Po vrnitvi v dolino po koncu sezone pa sem zaradi te spremembe rad veliko spal.

Kaj je za vas pomenila služba tik pod Triglavom?

Bil sem najvišji šef na najvišjem delovnem mestu v Sloveniji in sem na to še posebno ponosen. Delal sem z veseljem, pa tudi za denar za preživetje. Za svoje delo sem bil dobro plačan.

Je bilo delo tudi stresno?

Sam ne vem, kaj je stres. V vseh teh letih na Kredarici nismo zabeležili nobenega resnega konflikta, čeprav se je dvakrat zgodilo, da sta se dva malo spraskala. No, duhovi so se hitro pomirili in fešta se je nadaljevala. Nisem zagovornik nasilja in verjamem, da lepa beseda lepo mesto najde.

Za Slovence je Triglav sveta gora. Kako se to opazi na Kredarici?

Veliko jih pride, da bi na Triglavu postali pravi Slovenci. Nekateri so preutrujeni ali pa imajo ožuljene noge in ne morejo na vrh. Takrat se zgodi, da taki planinci jezo stresajo na druge. Poleg Slovencev je na Kredarici tudi veliko tujcev. Vsi pa so bili še posebno začudeni in so debelo gledali, ko so na Kredarici občasno zagledali kakšnega črnca. Veliko je veselih ljudi. Prizadele pa so me nesreče, še posebno ko sem vedel, da sem človeka med zadnjimi videl živega. Nekateri so mi celo umrli na rokah. Takrat se je v domu čutila žalost.

Ljudski rek pravi, da nad tisoč metri ni greha. Kako je to na Kredarici?

Bile so fešte, ko so ljudje do jutra peli, plesali, igrali. Zjutraj so me tisti, ki niso mogli spati, tudi ozmerjali. Zame je bilo pomembno, da kaj zaslužimo, zato sem raje poslušal kakšno zmerjanje. Se je pa zgodilo, da so planinci, ki so hoteli spati, bučno družbo iz jedilnice poslali kar pred vrata doma, kjer so veseljačenje nadaljevali. No, kmalu so jih prišli prosit, naj gredo raje notri, kjer jih je bilo kljub vsemu manj slišati. Sicer je pa nad 2500 metri greh, če ni greha.

Imate še kakšne posebne zgodbe?

Vse pogosteje tam snemajo filme, na vrh Triglava so že nesli invalida, spomnim se tudi pogrebov, porok, nekateri celo svoje otroke prinesejo h krstu na Kredarico. Za majhne otroke je to zelo naporno, saj se na tej nadmorski višini ne počutijo dobro in ponavadi cele noči jokajo. Se pa spomnim, da je pri nas delala študentka, ki jo je opazil planinec iz okolice Kočevja. Fant je bil čez en teden spet na obisku pri njej. No, čez dve leti sta se na Kredarici poročila.

Na Kredarici delujejo tudi meteorologi. Kako ste se razumeli?

Poln kufer so nas imeli, saj smo jih nenehno spraševali, kakšno bo vreme (smeh). Dobro smo se razumeli, čeprav so tam le opazovalci, in ne napovedovalci vremena.

Kaj je danes največji problem na Kredarici?

Največji je smrad, ki se širi po okolici. Če upoštevamo, da je v domu ležišč 340 in da na lep dan na Kredarico pride celo tisoč petsto ljudi, je problem razumljiv. Treba je tudi varčevati z vodo, ki je delno deževnica, delno jo zajemamo s triglavskega ledenika, in z energijo, saj smo elektriko pridobivali s sončnimi kolektorji in veternico ter seveda z motornim agregatom.

Ste imeli čas za obisk vrha Triglava?

Vsako sezono sem bil dvakrat na vrhu. Enkrat na začetku in enkrat na koncu sezone. Največji užitek pa je na vrhu Triglava na kakšno lepo nedeljo popoldne v samoti in v lepih razgledih preživeti nekaj trenutkov.

Pogrešate to službo?

Nič mi ne manjka. Po 25 letih dela v gorah sem bil letos poleti spet na morju.

Kaj je najlepša plat dela na Kredarici?

Morda to, da je vedno prevladovalo dobro in da je bilo med ljudmi čutiti zadovoljstvo.