Zmanjkuje nam rodovitnih tal za pridelavo hrane

Dan slovenske hrane: Tla v Sloveniji so še zdrava, a njihove kakovosti sistematično ne spremljamo
Objavljeno
16. november 2018 08.30
Posodobljeno
16. november 2018 08.30
Kmetijska zemljišča zlahka žrtvujemo za gospodarski razvoj, kakor da kmetijstva ne priznavamo kot veje gospodarstva. FOTO: Jure Eržen
Ljubljana - Z vidika dolžine človeškega življenja, celo več generacij, so tla neobnovljiv naravni vir. Onesnažen zrak razpiha veter, voda ima samočistilno sposobnost, onesnaženje v tleh pa se kopiči. Ko so tla enkrat kritično onesnažena, iz ponora onesnaževal postanejo vir onesnaženja, ki vpliva na varnost hrane, zdravje ljudi in okolje. V Sloveniji so tla še vedno zdrava, pravi pedolog Borut Vrščaj, a smo mojstri v zapravljanju rodovitne zemlje.

Zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva, intenzivne pozidave, onesnaževanja zaradi naših dejavnosti in podnebnih sprememb v svetu zmanjkuje zemljišč za pridelavo hrane. Kitajska, ki ima onesnaženih 16 odstotkov vseh tal in skoraj petino kmetijske zemlje, ter številne druge države so se tega zavedle že zelo zgodaj in pokupile velike površine rodovitnih zemljišč v drugih državah. V Sloveniji pa kmetijska zemljišča zlahka žrtvujemo za gospodarski razvoj, kakor da kmetijstva ne priznavamo kot veje gospodarstva.

image
Lačen človek je živčen, nervoze pa ustvarjajo mednarodne konflikte in vojne, opozarja pedolog Borut Vrščaj. FOTO: Osebni arhiv


»Divji razvoj industrije je sodobnemu človeku dal občutek, da je možno vse pridelati in da je hrane v neizmernih količinah. Zahodne družbe so za zdaj site, a tisti trenutek, ko bo komu zakrulilo v želodcu, se bo mnenje popolnoma obrnilo. Lačen človek je živčen, nervoze pa ustvarjajo mednarodne konflikte in vojne,« opozarja predstojnik oddelka za kmetijsko ekologijo in naravne vire na Kmetijskem inštitutu Slovenije.
 

Nesmiselni izgubi kmetijskih zemljišč


Po analizi, ki jo je opravil leta 2007, v Sloveniji pozidamo 180 odstotkov tistega, kar pozidajo v Nemčiji, največ prav kmetijskih zemljišč. Z 899 kvadratnimi metri njiv in vrtov na prebivalca smo na repu Evropske unije, za dobro samopreskrbo pa bi potrebovali od 2500 do 2800 kvadratnih metrov. Eklatantna greha zadnjega obdobja sta žrtvovanje kmetijskih zemljišč za gradnjo lakirnice Magne in odseka tretje razvojne osi proti Koroški. Lakirnica raste na kompleksu urejenih kmetijskih zemljišč, na katera je vezanih veliko kmečkih delovnih mest iz sosednjih vasi. Pri umeščanju hitre ceste skozi Savinjsko dolino pa je bila izbrana tista trasa, ki bo vzela največ, 116 hektarov, kmetijskih zemljišč. Na njih so hmeljišča, ki prav tako dajejo številna delovna mesta.

Z 899 kvadratnimi metri njiv in vrtov na prebivalca smo na repu EU.
Onesnaženost tal se spremlja od leta 1989.
Kakovosti tal se ne spremlja sistematično.


V zaščiti tal se kaže nacionalno strateško ravnanje nacije, meni Vrščaj. Na Bavarskem je varovanje kmetijskih zemljišč eden od dveh ključnih dejavnikov, ki jih upoštevajo pri izbiri poteka ceste. V Švici morajo v postopke umestitve vseh infrastrukturnih gradenj v prostorske načrte vključiti pedologa, ki pove, kako se izogniti pozidavi najboljših zemljišč ne le zaradi pridelave hrane, ampak tudi zato, ker gre skozi tla vsak kozarec pitne vode. Tudi Avstrijci so pri skromnejših virih veliko bolj pozorni, kaj bodo pozidali. Pri tem upoštevajo več ekosistemskih storitev tal: pridelavo hrane, skladiščenje ogljika, kroženje hranil, filtriranje vode …
 

Problematična postindustrijska odlagališča


Zdrava tla so tista, ki niso onesnažena in dajejo kakovostno hrano. Monitoring onesnaženosti tal se pri nas sistematično izvaja od leta 1989. Onesnaženost se meri točkovno, najbolj problematična so postindustrijska odlagališča. »Ljudje odprejo jamo, notri zmečejo packarije, jo zasipljejo, nad njo posejejo travo in mislijo, da je problem rešen,« ponazori Vrščaj. Velika težava so predvsem na pol sanirane gramoznice z odpadki, od koder se snovi izcejajo v vodo. Mežica, Idrija, Celje, Zasavje, Jesenice in Ljubljana pa so območja največje onesnaženosti tal zaradi človeških dejavnosti iz preteklosti.

image
Z 899 kvadratnimi metri njiv in vrtov na prebivalca smo na repu Evropske unije, za dobro samopreskrbo pa bi potrebovali od 2500 do 2800 kvadratnih metrov. FOTO: Leon Vidic


Nujno bi bilo tudi spremljanje kakovosti tal zaradi potreb več sektorjev (kmetijstva, gozdarstva), vendar tega žal nimamo. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije so zadnji predlog zasnove nacionalnega sistema kontrole rodovitnosti pripravili leta 2011, a se od takrat ni še nič premaknilo, obžaluje Vrščaj. Po drugi strani je nadzor nad premiki (kontaminiranih) zemljin urejen z uredbo, ki pa se je v praksi ne drži skoraj nihče.

Tla imajo še eno veliko težavo. Dolgo so bila prezrt delokolja. Pedologov je za prste obeh rok, ministrstvo za okolje ima enega samega. »Slovaška, malce večja, malce številčnejša od Slovenije, ima inštitut za tla z 200 zaposlenimi,« primerjavo poda Vrščaj. Pravzaprav ga imajo vse države, le Slovenija ne.