Tiskane izdaje
Ljubljana – Do 3. novembra po Sloveniji poteka enomesečna akcija zbiranja rabljenih računalnikov, ki jo organizira socialno podjetje TIP&TAP s partnerji. Obnovili jih bodo s pomočjo oseb iz ranljivih skupin, ki na trgu dela ne dobijo priložnosti, in jih prodajali.
Barbara Čufer, direktorica socialnega podjetja TIP&TAP, pravi, da je v 20 letih delovanja v socialnem varstvu spoznala veliko ljudi z izkušnjami in izobrazbo, ki pa zaradi starosti ali invalidnosti ne dobijo priložnosti na trgu dela. Zato so se jim odločili ponuditi zaposlitev in usposabljanje.
Delo tudi v prodaji
V prvih treh letih si želijo zaposliti 10 ljudi. Pravi, da bo dela dovolj in bo raznoliko. Ljudi iz ranljivih skupin ne bodo zaposlovali samo za obnavljanje računalnikov, pač pa tudi v prodaji, promociji in drugih vrstah dela; treba je proučiti delovni proces in vedeti, kakšno delo lahko nekdo opravlja in kaj pri tem potrebuje. Računa, da bodo pri tem zelo uspešni. Pravi, da ima podobno nemško podjetje AFB, ki je bilo ustanovljeno leta 2004, danes zaposlenih 160 ljudi, od tega 90 iz ranljivih skupin.
Čuferjeva je še povedala, da računalnike sicer zbirajo že mesec dni, trenutno so jih zbrali 35, ki pa žal niso primerni za obnovo in vnaprejšnjo uporabo. Uporabili pa jih bodo za druge izdelke iz rabljenih delov, denimo torbice iz tipkovnic, nakit iz tipk in podobno. Z enomesečno vseslovensko akcijo zbiranja računalnikov želijo opozoriti slovenska podjetja in posameznike, da obstajajo in s sodelovanjem pripomorejo k zaposlovanju ranljivih oseb; vendar pa je ta projekt dolgoročen in bodo lahko podjetja donirala rabljene računalnike tudi še naprej.
Varovanje poslovnih skrivnosti
Direktorica je še povedala, da se pri doniranju računalnikov soočajo z dvema večjima ovirama: zmotnim prepričanjem podjetij, da je donacija dražja od uničenja in z njihovim strahom pred iztekanjem morebitnih poslovnih podatkov, ki bi jih lahko med obnovo računalnika našli na donirani računalniški opremi. Kot pravi, med obnovo računalnika vse podatke na trdem disku odstranijo s sistemom BLANCCO, ki zagotavlja visoko stopnjo varnega brisanja podatkov. S podjetjem, ki želi donirati računalniško opremo, pa sklenejo tudi pogodbo o varovanju poslovnih skrivnosti.
Med podjetji velja prepričanje, da je rabljene računalnike ceneje vreči na odpad kot pa jih donirati, ker morajo državi plačati razliko v amortizaciji. Čuferjeva pojasnjuje, da po dveh letih računalniška oprema praviloma nima več knjigovodske vrednosti oziroma je amortizirana. Po zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) sicer davčno dovoljena amortizacija za računalniško opremo znaša 50 odstotkov in če bi podjetje doniralo opremo pred iztekom dveh let, bi to zanj res pomenilo zmanjšanje olajšav; vendar pa se to v praksi skoraj nikoli ne zgodi, saj je povprečna življenjska doba računalniške opreme v podjetjih od dve do tri leta. Z doniranjem amortizirane računalniške opreme pa podjetje nima nobenih stroškov.
Pravi, da je za podjetje donacija celo ugodnejša, saj odpadejo stroški odvoza v uničenje oziroma deponiranje opreme v centre za zbiranje tovrstnih odpadkov. Hkrati pa gre za družbeno odgovorno ravnanje in zmanjševanje bremen elektronskih odpadkov v okolju. Tudi posameznik z donacijo nima stroškov, pri tem pa Čuferjeva opozarja, da mora računalniška oprema delovati, saj je to drugače nevaren odpadek in jo je treba deponirati na odpad.
Potrebujemo pametne porabnike
Nina Sankovič, svetovalka za odnose z javnostmi v JP Snaga, poudarja, da v času pametne elektronike in računalnikov potrebujemo tudi bolj pametne porabnike. Računalniki, ki jih več ne potrebujemo, pa še delujejo, spadajo v kategorijo tako imenovanih e-odpadkov. Opozorila je, da je bilo v državah EU leta 2005 9000 ton odpadne elektronike, do leta 2020 pa jih bo že 12.000 ton.
Čeprav je zakonodaja v Sloveniji zelo jasna in je v naš pravni red končno vnešena tudi evropska direktiva o ravnanju z odpadno elektroniko, še vedno samo tretjina teh odpadkov konča tam, kjer bi morala, v recikliranju. Drugi tovrstni odpadki pa končajo na posebnih odlagališčih na Kitajskem in v Nigeriji, kjer lokalni prebivalci, tudi otroci, pobirajo vse koristne sestavne dele, pri tem pa se velikokrat poškodujejo z različnimi kislinami. V teh napravah je tudi kobalt, ki ga kopljejo otroci v rudnikih v Kongu.
Zato želimo, da rabljeno računalniško opremo recikliramo in ponovno uporabimo in tako preprečujemo nastajanje odpadkov, je poudarila Sankovičeva. Prav je, da razmišljamo tudi o tem, kaj bomo kupili, da morda ni potrebno imeti vse novo in da podpiramo tudi takšne iniciative.
