Zrak v Zasavju je prvič »skoraj čist«

Dve leti po zaprtju LC in Teta je rakotvornih organskih snovi 170-krat manj, benzena 50-krat in žvepla milijonkrat manj.

Objavljeno
16. maj 2017 21.51
*jer*Lafarge cement Trbovlje
Polona Malovrh
Polona Malovrh

Dobri dve leti po ustavitvi Lafarge Cementa (LC) in Termoelektrarne Trbovlje (Tet) je preseganj prašnih delcev (PM10) v Zasavju štirikrat manj kot pred desetletjem, a še vedno več, kot je dovoljeno. »Postonesnaževalsko« obdobje zato prinaša novo dilemo: ali je res bilo treba zapreti LC in Tet ter izgubiti več kot dvesto delovnih mest? Mnenja so različna.

Zadnji podatki o onesnaženju v Zasavju po zaprtju LC in Teta kažejo, da so emisije rakotvornih onesnažil 170-krat nižje kot pred desetletjem, benzena je 50-krat, dušika stotisočkrat, žvepla pa celo milijonkrat manj.

Še pred desetimi leti so bile mejne vrednosti PM10 presežene skoraj vsak tretji dan, zdaj »le« vsak deseti oziroma sedmi dan. Za skoraj polovico so bile presežene tudi vrednosti; zdaj so za polovico nižje. V zadnjih petnajstih letih se po ugotovitvah Arsa koncentracije PM10 zmanjšujejo po vsej državi, kar je mogoče pripisati predvsem zmanjšanim izpustom iz industrije oziroma v nekaterih zadnjih zimah ugodnim vremenskim razmeram. Povprečno je v državi preseganj delcev 2,5-krat manj kot leta 2005, vrednosti pa so za tretjino nižje. »Trend« izboljšanja kvari le leto 2015, ko so na večini merilnih mest zaradi neugodnega vremena zaznali poslabšanje, letošnji podatki pa kažejo, da bo leta 2017 po dolgem času spet leto zelo visokih preseganj.

V Trbovljah so na onesnaženje s PM10 po letu 2005 vplivali specifični dejavniki: čistilni napravi v LC (leta 2005) in Tetu (leta 2007), 220-dnevno obdobje sežiganja v LC, v katerem so sežgali 11.000 ton odpadnih olj, gum in plastike (v letih od 2009 do 2011) in prenehanje obratovanja Teta (leta 2014) ter LC (leta 2015). Zrak v Zasavju je zdaj prvič »skoraj« čist.

Deset let stara Arsova analiza virov onesnaženja v Trbovljah je pokazala, da 26 odstotkov PM10 ustvari promet, 23 odstotkov pa cementarna. Nova študija iz leta 2012 je vpliv virov precej premešala: 27-odstotni delež PM10 odpade na promet, 26-odstotni na kurjenje lesa, 22-odstotni na sekundarne delce in le 16-odstotni na industrijo − LC in Tet skupaj. Takšen razrez bi utegnil pritrditi tistim, ki pravijo, da LC v preteklosti ni bistveno vplival na onesnaženje s PM10, a v Eko krogu dokazujejo, da so bile meritve leta 2012 opravljene, ko LC ni obratoval ...

»Izboljšanje zraka, predvsem število dni s preseganji dnevnih emisij PM10 in 'špice', maksimalne vrednosti, je neprimerljivo s stanjem pred nekaj leti. A pri tem ni pomembna le količina delcev, ampak njihova sestava. Promet in individualna kurišča so bila in so še vedno problem, ki ga v Zasavju nikoli nismo skrivali. Tisti, ki v preteklosti niso hoteli prevzeti krivde za PM10, so industrijski onesnaževalci,« pravi Uroš Macerl, predsednik zasavskih okoljskih aktivistov, ki jim je sodišče leta 2014, po več kot desetih letih dokazovanj, pritrdilo, da LC nima dovoljenja za uporabo petrolkoksa kot goriva in da ga torej ne sme uporabljati (a to je počel še pol leta po razsodbi) ter da zmogljivost proizvodnje ne sme preseči tisoč ton klinkerja na dan.


Za povečavo kliknite na infografiko.

Sežig ni največja težava

Arso je LC dovolil onesnaževati okolje s prahom v obsegu treh sežigalnic, z dušikovimi oksidi v obsegu štirih, z benzenom v obsegu petih in s skupnim organskim ogljikom (TOC) v obsegu dvajsetih sežigalnic odpadkov. V času najintenzivnejšega sežiga je LC na dan emitiral tudi 500 kilogramov TOC, 12 kilogramov benzena, sto kilogramov prahu ter velike količine težkih kovin, dioksinov in furanov. Leta 2012 je Tet emitiral 126 ton ali skoraj stokrat več PM10 kot ves promet skozi Zagorje (1,3 tone). Če se skozi Zagorje vsak dan v smeri Trojan pelje po 6000 vozil, pomeni, da je Tet zrak onesnažil bolj kot dva milijona vozil. V Zagorju so v treh mesecih letos namerili že 37 preseganj PM10.

A mnogi menijo, da sežig odpadkov ni največja težava onesnaževanja v Zasavju. Izvirni greh, trdi Marjeta Peterlin, nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za okolje in avtorica magistrskega dela o strateškem načrtovanju izboljšanja kakovosti zunanjega zraka v Sloveniji, je lega v kotlini.

Slovenija je že v letih 2013 in 2014 sprejela načrte za izboljšanje kakovosti zunanjega zraka za šest mestnih občin in tri zasavske, a ne dajejo opaznih rezultatov. Usmerjeni so predvsem v zmanjševanje izpustov zaradi ogrevanja stavb in izpustov v prometu. Glede na tretjinsko onesnaženje iz posameznih virov vidi Peterlinova rešitev v »medsektorskem« oziroma usklajenem ukrepanju na najvišji vladni ravni.

Glede na ocenjenih 876 prezgodnjih smrti na leto in ocenjene stroške javnega zdravja bi bila smiselna umestitev v okvir vladne službe za razvoj, ki bi odgovorno in sistematično pristopila k pripravi in izvajanju nacionalne strategije izboljšanja kakovosti zraka, dodaja Peterlinova.

Letne stroške bolezni in prezgodnjih smrti zaradi onesnaženosti s prašnimi delci v Sloveniji ocenjujejo na več kot dva milijardi evrov.