Županske tekme na nogometnih stadionih

Največja slovenska mestna občina je že v prvem krogu volitev dobila novega starega župana Zorana Jankovića, ki pri nabiranju glasov veliko stavi tudi na športno (infrastrukturno) podobo mesta. V Mariboru, Kranju in Kopru, po številu prebivalcev mestnih občinah številka dve, tri in štiri v Sloveniji, je volilna tekma še odprta. Kakšno vlogo bo v njej to nedeljo igral šport?

Odgovor ni enoznačen, saj so razmere v metropolah Štajerske, Gorenjske in Primorske precej različne. Tako po politični kot športni plati. Maribor bo po izpadu dosedanjega župana Andreja Fištravca dočakal ali vrnitev Franca Kanglerja ali prihod novega obraza s Sašem Arsenovičem. Jasno je, da bo zmagovalec politične točke za naslednjo volilno bitko lahko nabiral predvsem v Ljudskem vrtu. Kranj bo dobil nov županski obraz, naslednik Boštjana Trilarja, bodisi Matjaž Rakovec bodisi Zoran Stevanović, bo moral pošteno zavihati rokave, saj je gorenjska metropola med športno najbolj zaspanimi mesti pri nas. V Kopru pa se bo Boris Popovič proti Alešu Bržanu lahko kitil z vidnimi športnimi infrastrukturnimi dosežki v svojih dosedanjih mandatih. Morda pa bo plačal davek za zgrešene nogometne poteze.

Keku priskrbeti primeren dom

Tudi manj vneti spremljevalci športnega utripa dobro vedo, kako je ta pomemben v Mariboru. Domala ga ni pod Pohorjem, ki mu ne bi bila ljuba vijolična barva nogometašev iz Ljudskega vrta, Zlata lisica že dolga leta sodi med najbolj odmevne prireditve v mestu, tradicija smučanja, tenisa, odbojke, košarke, kegljanja, borilnih panog, plavanja in še česa pa vedno znova razgrinja nove cilje za prihodnost.

»Prav v letu 2018 smo med tistimi mesti, ki se ponašajo z nazivom evropske prestolnice športa. In dejansko se je tukaj dogajalo marsikaj. Imeli smo izjemno odmevno evropsko prvenstvo v kikboksu z 800 udeleženci in 6000 nočitvami, tudi veteransko svetovno prvenstvo v košarki je zelo popestrilo naš poletni turistični utrip in napolnilo zmogljivosti hotelov in zasebnih ponudnikov, sam sem se tudi potrudil, da smo dobili prvenstvo stare celine v tekvondoju,« je dejal Tomaž Barada, nekoč prav vrhunski tekmovalec v tekvondoju, danes prvi mož Športne zveze Maribor.

Do te funkcije, kot poudari, ni prišel niti po strankarskem ključu niti po tem, da bi bil na kateri od list, a vseeno je brez težav sodeloval z dosedanjo oblastjo in verjame, da bo tako tudi v prihodnje.

»Za mariborski šport ne bo odločilna izbira župana. Gospod Sašo Arsenovič ima bogate športne izkušnje, gospoda Franca Kanglerja pa kot župana že poznamo, vemo, kako stiska pesti za nogometaše in njihove podvige na evropski klubski sceni. Oba imata dejansko rada šport,« smo slišali od Barade, ki nam je tudi postregel s podatkom o letošnjem vložku 2,3 milijona evrov v mestno športno infrastrukturo in upa, da bo tudi nova oblast v prihodnjem letu namenila vsaj dva milijona gradnji in obnovi objektov.

»Res imamo kopico vrhunskih športnikov in seveda tudi tistih manj znanih ter rekreativcev. Storili smo precej v tem letu, a mnogi objekti že dolgo časa kličejo po obnovi. Moramo premakniti stanje dvorane Tabor, tudi bližnjih nogometnega in atletskega stadiona, kopališča Pristan, pri katerem že štiri ali pet let ni premika. Povsem je zamrl Tamov bazen, tudi stanje na Mariborskem otoku nam ni v ponos, kar hudo mi je, ko v poletnih mesecih tisti, ki bi radi uživali v vodi, odhajajo drugam, tudi v Avstrijo,« je še dodal Barada, ki se podobno kot drugi v mestu veseli sklepnega dela projekta stadiona Ljudski vrt, ob tem pa dodal: »No, zdaj je Matjaž Kek postal še slovenski selektor, ki ne skriva, da bi rad reprezentanco vrnil tudi v Maribor. Dobro pa vemo, da stadion v sedanjem stanju ne ustreza vsem sodobnim zahtevam. Sam bi kot predstavnik športne zveze raje videl, ko bi pri obnovi objekta, kjer igra tako uspešen klub, kot je NK Maribor, šlo za zasebno partnerstvo, a seveda je najbolj pomembno, da bodo ob koncu občani zadovoljni.«

Kdo bo zbudil gorenjsko Trnuljčico?

V Kranju bo ena od nalog prihodnjega župana v novem mandatu tudi obuditev športa v prestolnici Gorenjske.
»Kranj ima eno najbolj razvejanih infrastruktur, že zdaj je tu sedež različnih regijskih panožnih centrov, pa tudi sedež nacionalnega nogometnega centra na Brdu pri Kranju. Zavedamo pa se, da je treba infrastrukturo dopolniti in prenoviti,« pravi Rakovec. V mandatu župana Boštjana Trilarja je bil pripravljen projektni osnutek za prenovo kranjskega nogometnega stadiona Stanka Mlakarja, projekt je bil zastavljen velikopotezno, med drugim je ob novih tribunah vključeval tudi podzemno dvorano za trening ...



Rakovec je v svojem programu izpostavil prenovo stadiona kot eno od ključnih nalog, na Delovo vprašanje o finančni konstrukciji prenove pa odgovarja: »Finančna konstrukcija za novo tribuno je sestavljena, a potrebuje spremembe, saj v športnih klubih s projektom niso zadovoljni. To bo vzelo nekaj časa, zagotovitev finančnih sredstev je tudi neizogibno povezana s proračunom mestne občine, ki potrebuje spremembe. Nogometni klub Triglav Kranj leta 2020 praznuje 100. obletnico delovanja in takrat želim, da bi na novi travnati površini igrali nočne tekme pod žarometi. Računam tudi na zunanjo pomoč, po neformalnih pogovorih verjamem, da bosta pomagali tudi Nogometna zveza Slovenije in Evropska nogometna zveza.«

Za tekme prve nogometne lige pod žarometi bo moral Triglav v njej najprej obstati, kar še zdaleč ne bo lahko, tudi drugi profesionalni kolektivi so v težavah. Kolesarski klub Kranj se trudi za preživetje, tudi košarkarski klub Triglav ne uživa več takšnega ugleda, kot ga je nekoč.



»Profesionalna raven športa je v Kranju presenetljivo dobra glede na razmere, v katerih deluje. Samo s pomočjo občine bo situacijo nemogoče izboljšati, potrebujemo tudi podporo gospodarstva in s svojimi poznanstvi bom kot župan odpiral vrata klubom in jim pomagal pri zagotavljanju sredstev. Skupaj s športnimi klubi nameravam aktivno razvijati blagovno znamko Triglav, ki bo postala sinonim za to področje. Vsi klubi bodo imeli drese z enotno celostno grafično podobo, skupno navijaško skupino in skupni 'fan shop', na ta način se bodo mnogo lažje tudi promovirali pri potencialnih sponzorjih,« zamisli razkriva Rakovec, nekdanji predsednik uprave Zavarovalnice Triglav, ki opravlja tudi vlogo predsednika Hokejske zveze Slovenije.

Glede načrtov za delo na športnem področju smo povprašali tudi Zorana Stevanovića: »Šport na profesionalni ravni ni zadostno urejen, to bomo spremenili s sistematizacijo institucij in zavodov, ki se s športom ukvarjajo, prav tako bomo klubom pomagali tudi pri pridobivanju sredstev iz neobčinskih fondov.«

Pojasnil je tudi svoj pogled na prenovo kranjskega stadiona: »Začeli bomo takoj po nastopu mandata, najprej potrebujemo vsa gradbena dovoljenja, a občina v tem trenutku nima dovolj lastnih sredstev, zato bomo morali izkoristiti pametno in nadzorovano zunanje financiranje. Ob tem načrtujemo še športne parke po posameznih krajevnih skupnostih, ne gre za velike investicije, ki omogočajo kvalitetno preživljanje prostega časa.«

Več športa, manj kruha in iger

Žoga + hitrost = šport. V opisu mestne občine Koper in delovanju Borisa Popoviča je to zmagovita enačba, ki je izdatno pomagala pri Popovičevem naskoku na županski stolček in tudi pri njegovem županovanju v štirih mandatih.

Za koprskega župana velja, da je športni zanesenjak, ki mu daleč naokoli ni podobnega. Da je preko njega – predvsem nogometa, ko je bil pred prvo župansko zmago za kratek čas predsednik tamkajšnjega kluba in v tem obdobju na svojstven način razumel poslovanje najmočnejše koprske športne blagovne znamke, zaradi česar si je tudi zaslužil prvo obtožnico – začel svojo politično kariero na lokalni ravni.

Šport na vseh ravneh – od tekmovalnega do rekreativnega in funkcionarskega ter poslovnega – je bil vedno eden od najmočnejših, če ne celo najmočnejši adut Borisa Popoviča pri pridobivanju svojih podpornikov in širitve volilne baze. Z izkušnjami vrhunskega športnika, ki je z nogometnih igrišč v najstniških letih prestopil v avtomobilistični šport in v njem osvajal naslove državnega prvaka v kartingu in reliju ter z nekaj odmevnimi dirkami opozoril nase tudi na mednarodnem prizorišču, in z občutkom za posel ter s posrečeno športno vizijo je Koper ter Obalo z velikim črkami umestil na slovenski športni zemljevid.

Popoviču je treba priznati, da je postavil zavidanja vredno športno infrastrukturo: od celotnega športnega centra Bonifika s stadionom na čelu (dvorana je bila zgrajena še pred njegovim županskim poletom), do zadnje, a še ne povsem dokončane pridobitve olimpijskega plavalnega bazena.



Toda od vodil »šport za vse ali zdrav duh v zdravem telesu« je šport zapeljal tudi do očem in ušesom manj priljubljenega »kruha in iger«. To še posebej velja za nogometni kolektiv, ki je z njim v ospredju ali ozadju najprej zasijal, potem pa padel na najnižjo raven v obdobju samostojne Slovenije. Pred leti je napovedal Koper v nogometni ligi prvakov, nazadnje je končal v najnižji ligi v Sloveniji zaradi več milijonov evrov dolgov.

Vloga mestne občine in Popoviča v drugih panogah nima nikjer tako vidnih sledov kot v nogometu. In je v izrazitem nasprotju z uspešnostjo drugih klubov ali društev. Tam, kjer se občina z županskimi interesi ni vpletala v politiko delovanja in je klubom ali društvom omogočala primeren servis, ni sporov, zaradi katerih bi se ljudje delili na naše in vaše. Kvečjemu povezujejo ljudi. Pravo nasprotje nogometa, v katerega se je župan vpletal in se še na vse mogoče načine. A prav ta skrajni aktivizem s premočno čustveno komponento bi Popoviča lahko stal petega zaporednega mandata.

Toda županski tekmec Aleš Bržan, ki nima omembe vrednega športnega porekla, bi na športnem področju v primeru zmage dobil zgledno Popovićevo zapuščino. Z več »športa za vse ali zdravega duha v zdravem telesu« in manj s »kruha in iger« si Popovičev izzivalec najbrž ne bi naprtil preveč nasprotnikov. Zdi se, da bo mestna občina Koper, s Popovičem ali Bržanom, še naprej prijazna do športa.