30 let od kemične katastrofe, ki je pomorila 30.000 ljudi

New Delhi - Mineva 30 let od najhujše industrijske nesreče v zgodovini. V noči z 2. na 3. december 1984 je v tovarni pesticidov v osrednji Indiji odjeknila eksplozija in v okolico je ušlo na tone smrtonosnega plina metil izocianata. Veter je strupen oblak ponesel proti slabe tri kilometre oddaljenemu mestu Bhopal s skoraj dvema milijonoma prebivalcev.

Plinski oblak je ostal nizko pri tleh in se je razširil nad območjem, kjer je živelo več kot pol milijona ljudi, od tega kakih 200.000 mlajših od 15 let. Prvi znaki zastrupitve so bili kašljanje, bruhanje, draženje oči, dušenje, krči. Ljudje so bežali stran od tovarne, a so med tekom inhalirali še več plina. Veliko ljudi so v paničnem stampedu pohodili do smrti.

570.000 ljudi so doletele poškodbe in bolezni

V samo nekaj urah po eksploziji je strupeni plin ubil več kot 3000 ljudi, v prihodnjih tednih pa se je množično umiranje nadaljevalo. Sledilo je veliko množičnih pogrebov in upepelitev, številna trupla so pristala tudi v reki Narmada. 170.000 ljudi se je po podatkih iz Wikipedie zdravilo v bolnišnicah in začasnih zdravstvenih ustanovah.

Skupno število smrtnih žrtev nesreče aktivisti ocenjujejo na nekje med 20.000 in 30.000, poroča nemška tiskovna agencija dpa. Po ocenah indijskih zveznih vladnih agencij je nesreča terjala okoli 15.000 življenj, okoli 570.000 ljudi pa so doletele različne poškodbe in bolezni.

Umrlo je tudi na tisoče bivolov, koz in drugih živali. V nekaj dneh so listi na drevesih porumeneli in odpadli. Zaloge vode in hrane so postale močno omejene, ribarjenje je bilo prepovedano.

Union Carbide nevestno ravnal z odpadki

Tragične posledice strupenih kemikalij ostajajo vidne, saj po ocenah aktivistov zaradi njih še vedno trpi kakih 150.000 ljudi. Med dolgoročnimi zdravstvenimi težavami so odpovedi srca in ledvic, težave z dihali in poškodbe pljuč, imunske in nevrološke nepravilnosti, reprodukcijske težave in prirojene okvare med otroki, glavoboli, težave s kožo in očmi, depresija.

Problemi so se sicer začeli že dolgo pred samo eksplozijo, opozarjajo aktivisti. Vse od začetka proizvodnje z nevarnim metil izocianatom v tovarni leta 1979 je namreč lastnik, podjetje Union Carbide, strupene odpadke preprosto odlagal v okolico in tako kontaminiral podtalnico. To vodo je nato pilo najmanj 50.000 ljudi - povsem neprečiščeno, saj jo sami ročno črpajo.

Na mestu, kjer je nekoč stala tovarna, je danes redek gozd, belilu podoben rezek vonj pa še vedno ni povsem izginil. Kot opozarjajo nekateri, bi morali prizorišče nesreče povsem izprazniti, dekontaminirati in zapečatiti, podobno kot v primeru jedrskih nesreč. Na območju namreč ostaja strupen prah, ki ga dež še naprej spira v zemljo in vodo.

Podjetje še vedno trdi, da je šlo za sabotažo

Smrtonosno uhajanje plina je povzročila večja količina vode v rezervoarju z več kot 40 tonami metil izocianata. Po trditvah lastnikov - tovarna je bila v lasti Union Carbide India Limited (UCIL), hčerinske družbe korporacije Union Carbide (UCC) - je šlo za sabotažo nezadovoljnega delavca, po trditvah indijske vlade, lokalnih aktivistov in zaposlenih pa za posledico slabega vzdrževanja in napačnega čiščenja cevi.

Pravni postopki so stekli nemudoma, med drugim proti Američanu Warrenu Andersonu, tedanjemu predsedniku in izvršnemu direktorju UCC, ki je bil obtožen večkratne povzročitve smrti iz malomarnosti. A Anderson je pobegnil v ZDA in te ga niso želele izročiti Indiji, uradno zaradi pomanjkanja dokazov proti njemu.

Leta 1989 sta UCC in vlada v New Delhiju pred indijskim vrhovnim sodiščem dosegla poravnavo, v skladu s katero je UCC za kritje škode plačal tedanjih 470 milijonov dolarjev, kar bi bilo danes okoli 900 milijonov.

Dve leti zapora in 2100 dolarjev kazni za obsojene

Junija 2010 je sodišče v Bhopalu osem visokih indijskih uslužbencev družbe UCIL - eden od njih je bil takrat že mrtev - obsodilo zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti. Doletela jih je maksimalna zagrožena kazen po indijski zakonodaji - dve leti zapora in denarna kazen v višini 2100 dolarjev. Med obsojenimi je bil Keshub Mahindra, nekdanji predsednik UCIL.

V Amnesty International Slovenije so ob obletnici opozorili, da se Union Carbide vse do danes izogiba roki pravice. Odškodnina iz leta 1989 je po njihovem mnenju "skrajno borna", saj je na posameznika znesla le okoli 1000 dolarjev. "Primerjajte to z 20 milijardami ameriških dolarjev, ki jih je moral plačati britanski naftni gigant BP kot kompenzacijo za razlitje nafte pri Deepwater Horizon blizu južne ameriške obale leta 2010," so spomnili.

Kot so še sporočili, pravico za prebivalce Bhopala zahtevajo na maratonu pisanja apelov Pišem za pravice na spletnem naslovu http://www.amnesty.si/pisem-za-pravice, medtem ko na http://www.amnesty.si/bhopal zbirajo podpise pod peticijo.