33 let po eksploziji »čudežne tovarne«

Miniserija Černobil je dosedaj najbolj verodostojna filmska rekonstrukcija jedrske nesreče

Objavljeno
01. junij 2019 08.13
Posodobljeno
01. junij 2019 08.13
Foto Hbo
»Naš pogled na jedrsko energijo je bil zaradi propagande idiličen – prepričevali so nas, da je jedrska elektrarna čudežna tovarna, kjer se 'energija proizvaja iz nič', ves proces pa kompetentno nadzorujejo ljudje v belih haljah, katerih edino opravilo je pritiskanje gumbov.« Tako je položaj v Sovjetski zvezi sredi 80. let prejšnjega stoletja opisala beloruska književnica in publicistka Svetlana Aleksijevič, ki je leta 2015 za svoj opus, deloma posvečen tudi černobilski katastrofi, dobila Nobelovo nagrado za književnost.

O jedrski nesreči v Černobilu, ki se je zgodila 26. aprila 1986, je bilo posnetih nekaj ducatov igranih in dokumentarnih filmov, ob relevantnih interpretacijah kolektivnih in individualnih usod so filmarji tragični dogodek izrabljali tudi za bizarne projekte, vključno z nizkoproračunskimi horor zgodbami in zombi dogodivščinami. Nadaljevanka Černobil v petih delih, ki jo pravkar predvaja televizijska mreža HBO (zadnji del bo premierno predvajan prihajajoči torek), je nedvomno najbolj ambiciozen in predvsem najbolj verodostojen poskus rekonstrukcije dogajanja doslej. Gre za ameriško-britansko koprodukcijo (HBO, Sister Pictures in Sky Atlantic) z mednarodno igralsko zasedbo pod taktirko švedskega režiserja Johana Rencka.

Še pred koncem predvajanja je miniserija na različnih medmrežnih filmskih portalih prejela izjemno visoke ocene, pravzaprav gre za najbolje ocenjeno filmsko nadaljevanko v zgodovini. Na spletni strani IMDb (Internet Movie Database) se je številka povzpela do ocene 9,7. Tudi ocene filmskih kritikov so polne superlativov in to povsem upravičeno. Ekipi je uspelo (po)ustvariti ne samo presenetljivo avtentično okolje, temveč tudi stvarno atmosfero, zato kljub nekaterim fiktivnim dogodkom in osebam, ki služijo kot ilustracija družbenih in političnih razmer ter predvsem za stopnjevanje sugestivnosti, resnično deluje kot najboljši približek filmske dokudrame.

 

Premišljena izbira lokacij
Scenarist Craig Mazin je opravil zelo solidno delo, saj je iz različnih virov, predvsem zvočnih posnetkov osrednjega protagonista, znanstvenika Valerija Legasova (ki je leta 1988 naredil samomor) ter knjige Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, sestavil dovolj prepričljivo predlogo. Producenti projekta so, ne glede na stroške, vztrajali pri premišljeni izbiri lokacij snemanja. V studiu simuliranih scen in posebnih efektov je v seriji malo ali nič. Nekaj prizorov so posneli tudi v samem Černobilu in bližnjem mestu Pripjat, večino pa v Litvi. Za posamezne prizore so uporabili bodisi historične zgradbe ali socialistične blokovske soseske v Vilni in Kaunasu, najpomembnejši pa je bil dostop do jedrske elektrarne Ignalina nedaleč od Vilne, ki je sicer nekoliko manjša od tiste v Černobilu, vendar je po svojih zasnovi in tehnologiji povsem identična.

Režiser Johan Renck je scenografski in kostumografski ekipi dal zelo natančna navodila glede priprave posameznih prizorov, vključno z navidez nepomembnimi detajli, zato je končni učinek avtentičnosti res impresiven. V Litvi so zagotovili tudi ustrezen vozni park iz sovjetskega obdobja, odlično delo pa so opravili tudi maskerji; prizori z žrtvami radiacije so izjemno pretresljivi. Ena od zamer kritikov je bila izbira jezika, ruščina oziroma ukrajinščina bi imele povsem drugačen efekt kot angleščina, vendar je Mazin opozoril, da bi takšna odločitev zelo otežila delo režiserja in dramatično zmanjšala krog gledalcev. Odrekli so se tudi ruskemu oziroma tujemu naglasu, saj bi bilo to preveč izumetničeno, celoten koncept so zastavili tako, da jezik sploh ni relevanten faktor, angleščina tukaj nastopa kot nekakšen nevtralen nosilec komunikacije. Podobno je bilo tudi z zasedbo vlog. Izbrali so sicer eminentne in renomirane igralke in igralce (Jared Harris, Stellan Skarsgård, Emily Watson, Jessie Buckle ...), vendar brez velikih zvezdniških imen, ki bi lahko predstavljale distrakcijo.

 

Sprenevedanje in zanikanje
To so torej formalne karakteristike miniserije, ki pa nikakor niso zgolj obrobne tehnikalije, prav tehtno razdelan in do zadnjih podrobnosti premišljen pristop do vseh vidikov produkcije se je izkazal za temeljnega pri prepričljivosti projekta. Ta zelo nazorno predstavi ne samo potek nesreče in njegove posledice, temveč predvsem nekompetentnost in zmedo v verigi odločanja v togem komunističnem hierarhičnem sistemu. Ves mehanizem reakcij je bil v tipično sovjetskem slogu večnega sprenevedanja in zanikanja, pa najsi je šlo za ideološke odklone od uradne smeri ali za izredne dogodke, tudi takšne s katastrofalnimi posledicami.
 
Prevladovala je večna igra videzov, ko so bila uradno proklamirana načela v popolnem nasprotju z realnim stanjem. Če je bil to na določenih področjih zgolj tragikomični kuriozum, pa je bil Černobil povsem druga zgodba. Ob nesreči so se takoj aktivirali temeljni instinkti, da je potrebno zadevo prikriti, saj je bilo v igri preveč dejavnikov. Na prvem mestu »ugled« države, pa tudi vprašanje sovjetske tehnološke sofisticiranosti (sovjetski RBMK reaktorji so imeli številne pomanjkljivosti, vrsto manjših nesreč pred Černobilom so prikrili) in nenazadnje problematika uradnih skrivnosti, s katero so bile v Sovjetski zvezi označene neštete dejavnosti, področje jedrske energije pa je bilo sploh poglavje zase.

Realnost brez tendencioznosti
Posledično celo vodilni v jedrski elektrarni Černobil niso bili seznanjeni z vsemi potencialnimi scenariji procesov v reaktorjih RBMK. Poleg tega nihče ni bil strokovnjak za upravljanje jedrske elektrarne, vsi, vključno z direktorjem Viktorjem Brjukanovim, so imeli zgolj izkušnje z elektrarnami na premog, stanje opreme za detekcijo radioaktivnosti in zaščito pred njo pa je bilo obupno. V tej shizofreni situaciji so si kar sledile napačne odločitve, tudi ukaz o evakuaciji prebivalstva je prišel šele 36 ur po nesreči, kar je spet tipičen primer sovjetskih principov, da posameznik v primerjavi s kolektivom in državo kot celoto ne šteje veliko. Še več, nesreča se je zgodila 26. aprila, kljub temu pa v Kijevu ter drugih ukrajinskih in beloruskih mestih teden dni pozneje niso odpovedali velikih prvomajskih manifestacij na prostem, te so – pa še to ne povsod – zgolj nekoliko skrajšali.

V Rusiji – tam je sicer število naročnikov programa televizijske mreže HBO zanemarljivo majhno – so imeli na serijo sicer kar nekaj pripomb, češ da so nekompetentnost, ideološka disciplina, rigidna hierarhična struktura, impotentna veriga odločanja, konformizem in strah pred odgovornostjo prikazani preveč radikalno. Vendar se zdijo takšni očitki neumestni. Glede na totalitarnost partijskega normativizma in vsesplošno paranojo, ki jo je ta vedno znova generiral, te relacije nikakor niso prikazane tendenciozno. Serija nikakor ne deluje kot protisovjetski pamflet, gre za zelo korektno predstavitev dogodkov, saj je bilo leta 1986 – čeprav je bil tedaj prvi človek politbiroja že Mihail Gorbačov – obdobje perestrojke in glasnosti še daleč.

Avtorjem serije je poleg portretov zgodovinskih oseb uspelo zelo nazorno in tudi pretresljivo prikazati usodo slehernika, posamezne osebe imajo tako ob individualnem tudi univerzalni značaj, saj personificirajo tudi usode tisočih drugih. V scenariju so dovolj spretno in nevsiljivo orisane tudi izjemne preizkušnje prebivalcev Ukrajine in Sovjetske zveze v celotnem 20. stoletju, od Stalinove strahovlade in množične lakote oziroma tako imenovanega holodomorja do druge svetovne vojne in sovjetske vojaške avanture v Afganistanu v 80. letih preteklega stoletja. Nekaj kritik je serija dobila zaradi fiktivnih izmišljenih likov, kot recimo nuklearne fizičarke Ulane Komjuk (interpretira jo Emily Watson), vendar je bil ta lik nujen zaradi predstavitve informacij, ki so postale znane šele nekaj mesecev ali celo let po nesreči.

Učinkovito svarilo
Na prvi pogled se zdi ponovno obujanje černobilske zgodbe odveč, saj je od dogodka minilo že triintrideset let. Vendar so tudi ti pomisleki odveč, serija je ob izjemno natančni rekonstrukciji nesreče (menda je zaradi prevelike travmatiziranosti niso želeli gledati nekateri Ukrajinci in Belorusi, ki še zdaj trpijo za posledicami sevanja) tudi izredno učinkovito svarilo. Večina se je šele sedaj zavedla, da smo bili takrat na pragu vseevropske katastrofe; če ne bi preprečili zelo verjetne termalne eksplozije, bi bile posledice uničujoče v polmeru ne samo nekaj sto, ampak kar nekaj tisoč kilometrov, žrtve bi se štele v milijonih, teritorij velikega dela vzhodne in celo srednje Evrope pa bi bil vsaj še stoletje povsem neprimeren za bivanje.

Černobil je bil nedvomno daleč najhujša jedrska nesreča v zgodovini in obenem tudi edina, kjer so ljudje umrli neposredno zaradi izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju. Nesreča v Fukušimi je bila sicer bolj kompleksna, nenazadnje sta jo povzročila uničujoč potres in cunami, vendar je tukaj vidna bistvena razlika med organiziranostjo in opremljenostjo Japonske in nekdanje Sovjetske zveze. In tudi z razpadom sovjetskega imperija se zadeve niso bistveno izboljšale. V Rusiji obratuje še kar nekaj reaktorjev RBMK in celo v Černobilu je nekaj reaktorjev obratovalo še naprej, saj jim je enostavno primanjkovalo kapacitet za proizvodnjo električne energije. Leta 1991 je na enem od njih prišlo do velikega požara, zato so ga izključili, šele leta 2000 je takratni ukrajinski predsednik Leonid Kučma na uradni slovesnosti simbolično lastnoročno ugasnil še zadnji reaktor.

In tukaj je še nekaj podobnih elektrarn v drugih državah nekdanjega komunističnega bloka, recimo tista v bolgarskem Kozloduju, ki je bila zgrajena po enaki sovjetski tehnologiji. Po nekaterih modifikacijah so ji uporabno dovoljenje lani podaljšali kar do leta 2051, pa čeprav se manjše in večje okvare kar vrstijo, vendar si Bolgari zaprtja ne morejo privoščiti, saj Kozloduj zagotavlja kar tretjino električne energije. Severna Koreja sicer nima jedrskih elektrarn, zato pa ima toliko več centrov za razvoj jedrskega orožja, na tistih redkih filmskih in fotografskih posnetkih, ki v propagandne namene pridejo v javnost, pa je videti osupljive podobnosti z nekdanjimi interierji sovjetskih jedrskih pogonov, vključno s komičnimi opravami zaposlenih in njihovimi belimi »kuharskimi« pokrivali.

Med gledalci tudi Gorbačov
Ob predvajanju serije je v Rusiji prišlo tudi do nekaterih nenavadnih reakcij. Na spletnih straneh ruske televizijske mreži RT so se, recimo, privoščljivo razpisali, da je zelo možna ponovitev Černobila, saj naj bile štiri ukrajinske jedrske elektrarne s petnajstimi reaktorji v zelo slabem stanju, Ukrajinci pa naj bi zaradi pripojitve Krima in konflikta v Donbasu zavračali rusko tehnično asistenco. Dejstva so nekoliko drugačna, očitno so Rusi užaljeni, ker so se v Ukrajini odločili za ameriški Westinghouse, Američani pa so zagotovili tudi 250 milijonov dolarjev za ureditev odlagališča jedrskih odpadkov, ki jih zdaj ni več potrebno – z velikimi stroški – odvažati v Rusijo.

Kakorkoli že, tudi Mihail Gorbačov je potrdil, da si bo ogledal serijo Černobil (v seriji ga interpretira švedski igralec čeških korenin David Dencik), pa tudi sicer je vsekakor pozitivno, da je takšen projekt po kritiških in gledalskih ocenah presegel dosedanjega rekorderja Igro prestolov. Občasni eskapizem seveda ni odveč, vendar je utopičnih in distopičnih projekcij preteklosti, sedanjosti in prihodnosti že preveč, soočenje z realnostjo, še posebej, če je ta predstavljena v zares vrhunski filmski formi in vsebini, pa je ne samo dobrodošlo, ampak kar nujno.