80 let po referendumu: kljub težavam bi Italijani še enkrat izbrali republiko

S tradicionalno vojaško parado ob starodavnem rimskem forumu, Koloseju v barvah trobojnice, preleti akrobatske skupine Frecce Tricolori in slovesnostjo na Kvirinalskem griču so v Italiji proslavili 80. obletnico rojstva republike. Osrednji državni praznik zaznamuje referendum iz leta 1946, na katerem so Italijani po dveh desetletjih fašizma in vojnem opustošenju zavrnili monarhijo in izbrali republiko. To bi naredili tudi danes, čeprav se med njimi po oceni strokovnjakov krepi občutek, da o njihovem življenju odločajo drugi.

»Minilo je osemdeset let od 2. junija 1946, ki je bil za Italijane izpolnitev dejanja svobode brez primere. Z uvedbo splošne volilne pravice so ženske in moški, prvič skupaj, odločili, da bodo pustili za seboj vojne ruševine in zločine zatiralskega, totalitarnega režima ter začeli obnovo svobodne, demokratične in republikanske države,« je ob jubileju poudaril italijanski predsednik Sergio Mattarella, ki je s premierko Giorgio Meloni in drugimi predstavniki državnega vrha praznični dan začel s položitvijo venca neznanemu vojaku v središču prestolnice.

Italijanski predsednik Sergio Mattarella in obrambni minister Guido Crosetto med vojaško parado v Rimu FOTO: Remo Casilli/Reuters

Predsednica vlade je na družbenem omrežju x ob prazniku zapisala, da obletnica »ni zgolj zgodovinski datum, temveč pripoveduje tudi o poti, ki so jo Italijani gradili skupaj: z zgodbami žrtvovanja, poguma, enotnosti, solidarnosti in predanosti, iz generacije v generacijo«. Italijo so v »izjemno državo, kakršna je danes«, po njenih besedah oblikovale velike zgodbe, a tudi oziroma predvsem majhne vsakodnevne odločitve. »Osemdeset let republike, svobode in sodelovanja nas navdaja s ponosom in hvaležnostjo tistim, ki so bili pred nami in so prispevali k postavljanju temeljev naše narodne skupnosti. Hkrati nas opominjajo na odgovornost, ki jo ima vsakdo izmed nas, da to dediščino vsak dan varuje in krepi, v službi domovine in prihodnjih generacij,« je zapisala.

Prelom po vojni

Praznik obuja spomin na enega od pomembnih mejnikov sodobne Italije, ko je porušena in socialno opustošena država zavrnila monarhijo. Ta je bila po koncu druge svetovne vojne močno kompromitirana zaradi vloge pri vzponu Benita Mussolinija, sobivanja s fašističnim režimom in podpore italijanskemu vstopu v vojno na strani nacistične Nemčije.

Kralj Viktor Emanuel III. je poskušal rešiti krono z abdikacijo v korist sina Umberta II., a se mu načrt ni izšel. Na referendumu, na katerem je glasovalo 89 odstotkov upravičencev, se jih je za republiko izreklo 12,7, za monarhijo pa 10,7 milijona. Zmagovalno možnost so večinsko podprli na severu, jug pa je bil bolj naklonjen monarhiji.

Osem desetletij zatem, ko so lahko ženske prvič uveljavile volilno pravico, je na čelu italije premierka Giorga Meloni. Na fotografiji ob predsedniku senata Ignaziu La Russi in predsedniku države Sergiu Mattarelli. FOTO: Remo Casilli/Reuters

»Na referendumu o ustanovitvi republike je za odpravo monarhije glasovalo le nekaj več kot polovica Italijanov. Kljub temu je to odprlo obdobje globoke demokratizacije, v katerem so milijoni ljudi – zlasti ženske, pa tudi nekdaj nepismeni in manj izobraženi – končno postali polnopravni državljani,« je prelomnost dogodka za Delo komentiral David Broder, zgodovinar in avtor knjige Mussolinijevi vnuki: fašizem v sodobni Italiji.

V osmih desetletjih je na ruševinah vojne zrasla republika, ki je demokratično legitimnost oprla na antifašistično ustavo in se lotila obnove. Povojni zagon se je v petdesetih in šestdesetih letih prelil v gospodarski čudež, ki je zahodno sosedo iz večinoma revne in agrarne dežele preoblikoval v eno od največjih gospodarstev na svetu. V tem obdobju se je Italija trdno zasidrala v evropsko integracijo kot ena od ustanovnih članic Evropske gospodarske skupnosti.

Toda modernizacija ni bila odporna proti pretresom. Sedemdeseta leta je zaznamovalo obdobje političnega nasilja, terorizma in bombnih napadov, vključno z ugrabitvijo in umorom večkratnega nekdanjega premiera in predsednika Krščanske demokracije Alda Mora. Približevanje prelomu tisočletja je prineslo krizo tradicionalnih strank, politično nestabilnost in gospodarski zastoj. Tretja največja članica EU, ki sedi za omizjem G7, je danes država upehane gospodarske rasti, velikega javnega dolga, stagniranja plač, nizke rodnosti, izseljevanja mladih in starajočega se prebivalstva.

Majhno zaupanje v stranke in institucije

Po Broderjevem mnenju današnja Italija ni več država ostrih družbenih spopadov, kakršni so zaznamovali povojna desetletja, vendar to ne pomeni nujno močnejše demokracije. Nasprotno, demokratični prostor se je po njegovem zožil; vse manj odločitev, ki določajo življenje ljudi, je zares predmet javne razprave in politične izbire, med državljani se zato krepi občutek, da o njihovem življenju odločajo sile in institucije, na katere sami nimajo več pravega vpliva.

V tem kontekstu Broder razume tudi vzpon Giorgie Meloni in stranke Bratje Italije, ki je izšla iz gibanja fašističnih veteranov. Njena moč po njegovem ni toliko odsev množične radikalizacije ali navdušenja nad skrajno desnico, temveč je predvsem posledica razširjene apatije, abstinence in oslabelosti politične alternative. »Postfašizem vlada v postdemokraciji,« je poudaril zgodovinar.

Čeprav Bratje Italije izhajajo iz postfašistične tradicije, stranka deluje znotraj pravil demokratične tekme, zato vprašanje formalne legitimnosti vlade danes ni glavni problem, pravi Giorgia Bulli. FOTO: Remo Casilli/Reuters

Podobno je dogajanje v državi analizirala politologinja Giorgia Bulli s firenške univerze. Kakor je poudarila v telefonskem pogovoru, demokracija kot sistem ni neposredno ogrožena; čeprav Bratje Italije izhajajo iz postfašistične tradicije, stranka deluje znotraj pravil demokratične tekme, zato vprašanje formalne legitimnosti vlade danes ni glavni problem.

Največja težava je po njenem majhno zaupanje v stranke in institucije ter vse šibkejša sposobnost politike, da odgovori na potrebe prebivalstva. Zato se poglablja razdalja med prioritetami ljudi in politično agendo, teme, kot so socialna pravičnost ter ekonomske in okoljske neenakosti, pa težko najdejo učinkovito zastopstvo. Italijanska demokracija je v »krizi zastopanja in reprezentativnosti«.

Manj razdvajajoč praznik

V primerjavi s 25. aprilom, dnevom osvoboditve, je 2. junij za italijansko politiko bistveno manj razdvajajoč praznik. Odporniško gibanje in antifašizem sta del zgodovine, ki jo predvsem del desnega pola pogosto sprejema z zadržki, s poudarjanjem njenih temnejših epizod ali zavračanjem njenega močnega komunističnega dela. Dan republike se je zato uveljavil kot manj ideološko obremenjen praznik narodne enotnosti, čeprav je bil, kot je poudaril David Broder, referendum iz leta 1946 neločljivo povezan z osvoboditvijo izpod fašizma in nacistične okupacije leto prej.

Takšna narava praznika se kaže tudi v odnosu Italijanov do republike. Če bi o njej hipotetično odločali danes, bi bil izid precej manj negotov kot leta 1946. Po raziskavi inštituta Youtrend za Sky TG24 bi med tistimi, ki bi se udeležili glasovanja, 85 odstotkov vprašanih podprlo aktualno ureditev, za monarhijo bi glasovalo 15 odstotkov volivcev. Republikanska izbira izrazito prevladuje v skoraj vseh političnih taborih, tudi na desnici.

Za mnoge 2. junij ni le vprašanje državne ureditve, temveč je tudi spomin na širitev političnih pravic. Petindvajsetletna študentka Marta Serioli iz Brescie razume praznik kot rojstvo republike in trenutek prve resnične vključitve žensk v demokratični proces. »Danes, tako kot pred osemdesetimi leti, praznujemo predvsem preobrazbo Italije v državo, v kateri se lahko vsi državljani počutijo zares zastopane,« je poudarila. »Treba je nadaljevati po poti svobode in demokracije. Prav ti namreč ostajata najboljši orodji za varovanje miru, za katerega so se borili v prejšnjem stoletju in za katerega se moramo boriti še naprej.«

Profesorica italijanskega jezika Cinzia Di Patre v prazniku vidi svarilo pred vračanjem v preteklost. »Nasprotujem vsem monarhijam, predvsem tisti, ki je omogočila fašizem,« je bila jasna. S ponosom se je spomnila, da so k zmagi republike pomembno prispevale ženske, ki so lahko takrat prvič uveljavile volilno pravico. Obenem se ji zdi pomenljivo, da je danes na čelu vlade ženska. »Leta 1946 bi lahko glasovala, toda za koga?« je poudarila. »Še vedno je veliko poskusov, da bi nas vrnili osemdeset let nazaj; 2. junij nas opominja, da se moramo vedno upirati in ostati pozorni.«

__________

/

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.