Galerija
Abjei - provinca, ki bo odločala o vojni in miru
Enajst dni pred referendumom o neodvisnosti Južnega Sudana se tako na jugu kot na severu države, ki bo v prvih dneh prihodnjega leta skoraj zagotovo razpadla na dva dela, stopnjuje negotovost.
Morebitni nastanek nove države na afriški celini bo hkrati sprožil velike geostrateške zasuke in neposredno vplival na življenja lokalnih skupnosti. Še posebej tam, kjer prebivalstvo na referendumsko vprašanje, ali podpira odcepitev Južnega Sudana od Kartuma, ne bo imelo enotnega (pozitivnega) odgovora. Takšnih območij je kar nekaj, predvsem ob doslej le navidezni meji med severom in jugom, kjer so sudanske oblasti v zadnjih treh desetletjih z arabizacijo afriških plemen in prisilnim priseljevanjem in odseljevanjem marsikje povsem spremenile demografski zemljevid. Najbolj tam, kjer je bilo to strateško najbolj pomembno – ob naftnih poljih.
Ključna provinca, ki bo po mnenju poznavalcev razmer v Sudanu odločala o vojni in miru, je Abjei, kjer ležijo bogata naftna polja, njeni prebivalci pa bodo devetega januarja na vzporednem referendumu – zaradi logističnih in proceduralnih zapletov še ni gotovo, ali ga bodo sploh izvedli – odločali, ali bo njihova provinca v prihodnosti pod oblastjo Kartuma ali Džube. Sudanska vlada je že večkrat izrazila ostro nasprotovanje vzporednemu referendumu, ki je del mirovnega sporazuma med severom in jugom iz leta 2005: sever bi z izgubo Abjeija namreč izgubil najbogatejša naftna črpališča, ki se bodo po zadnjih poročilih tako ali tako »izsušila« že do leta 2016, zato se tako severu kot jugu še toliko bolj mudi.
Etnični spopadi
Prebivalci Abjeija, kjer so spopadi med konkurenčnimi etničnimi skupinami del vsakdanjika (pleme Ngok Dinka podpira priključitev jugu, nomadsko živinorejsko pleme Miserija, ki v Abjeiju preživi le nekaj mesecev na leto, pa odcepitvi ostro nasprotuje), se bojijo, da bodo morali plačati ceno velikih političnih iger; zavedajo se, da so naravna bogastva njihovo prekletstvo. Zato so Združene narode zaprosili, da bi v njihovo provinco poslali dodatne modre čelade (trenutno je v Južnem Sudanu okrog 10.000 pripadnikov mirovnih sil ZN). Vrh Svetovne organizacije jih je nemudoma zavrnil. In to kljub temu, da je še pred dvema letoma na tem območju divjala prava mala vojna – eno izmed nadaljevanj nikoli zares končane državljanske vojne, katere epicenter je bila prav provinca Abjei, ki je z mirovnim sporazumom izpred skoraj šestih let dobila poseben status.
Enajst dni pred referendumom so razmere v Abjeiju, veliki zeleni oazi sredi puščave, napete. Revno območje, katerega prebivalstvo zaradi cvetočih naftnih poslov ne živi prav nič bolje, se pred očmi svetovne javnosti pripravlja na vojno. »Tako sudanske vladne sile kot SPLA na nekaterih obmejnih območjih delujejo zelo agresivno in kopičijo sile. Veliko skupnosti, ki živijo na obeh straneh meje ali pa se tradicionalno selijo z ene strani na drugo, se boji, da bi morebitna odcepitev juga lahko resno ogrozila njihovo preživetje in način življenja,« pravijo analitiki International Crisis Group.
Kartum vzporednemu referendumu o statusu z nafto bogate province (naftna nahajališča Defra) še naprej nasprotuje, Džuba pa pri njem še naprej vztraja. Medtem ko kartumska vojaška oligarhije ob meji med severom in jugom kopiči sile, se jug »brani« z množičnim priseljevanjem prebivalcev Južnega Sudana, ki so med državljansko vojno zbežali na sever, zdaj pa se – oboroženi z volilno pravico – vra čajo domov. To velja predvsem za pripadnike etnične skupine Ngok Dinka, ki ne bodo dovolili, da bi o njihovi usodi, usodi Abjeija in Južnega Sudana odločali pripadniki arabizirane nomadske etnične skupine Miserija, ki so pred dvema tednoma ustanovili svojo vzporedno vlado province Abjei, v času državljanske vojne pa so se bojevali na strani vladnih sil in »zavzeto« sodelovali pri iztrebljanju afriških domorodnih plemen. Deng Arop Kuol, vodilni politik etnične skupine Ngoških Dinkov, zatrjuje, da njegovo ljudstvo ne bo dovolilo sklenitve nikakršnega dogovora, ki bi pripadnikom skupine Miserija omogočil, da se udeležijo vzporednega referenduma.
V zadnjih tednih se je s severa na jug vrnilo tudi po več tisoč ljudi na dan; samo na božični večer je v Abjei prišlo tri tisoč »južnjakov« s severa. Njihovo vrnitev so v celoti financirale oblasti Južnega Sudana, ki si želijo, da bi bila udeležba na referendumu čim večja – za odcepitev bo moralo glasovati več kot šestdeset odstotkov tistih, ki bodo volili, teh pa ne bo smelo biti manj kot petdeset odstotkov.
Vsi elementi za izbruh novega konflikta
Med povratniki je tudi 38-letni Ajala Denk Madžid, ki se je v Abjei vrnil po dolgih letih življenja v Kartumu: »Nikoli se ne bomo vrnili na sever, tudi če izbruhne vojna ne. Za nas je bolje, da umremo na svoji zemlji. Ne morem opisati sreče, ki sem jo občutil, ko so se moji sorodniki vrnili na zemljo svojih staršev in starih staršev. Za nas je dovolj, da živimo v svoji domovini. Verjemite mi, nič ni enakovredno življenju v svoji lastni državi. Tu ima vsakdo sanje o svetli prihodnosti.«
Množično priseljevanje je okrepilo etnično in versko napetost, ki jo je poskušal omiliti eden izmed vodilnih lokalnih politikov Charles Abjei Džok. Obe strani je pozval k zadržanosti in preudarnemu ravnanju, ki je po njegovem mnenju lahko le nekakšen kompromis. »Trenutno je mirno. Varnostne razmere so dobre. Nimamo se česa bati in nima nas kaj skrbeti. Vse je pod nadzorom. K nam prihajajo naši ljudje s severa, ki jim pomagamo priti do njihovih nekdanjih vasi,« je povedal Džok.
Pripadniki etnične skupine Miserija se bojijo, da bi v primeru odcepitve Južnega Sudana, ki bi s seboj »vzel« tudi provinco Abjei, ostali brez ozemlja, kjer se pase njihova živina – temelj njihovega preživetja. Sadig Babo Nimir, eden izmed voditeljev živinorejskih nomadov, pravi, da bi bila to za njegove ljudi »smrtna kazen«. »Ti pašniki so naše edino sredstvo za preživetje. Odvisni smo od goveda. Vzporednega referenduma brez naše udeležbe ne bo pod nobenim pogojem. Če se bo zgodilo najslabše, se bomo borili, saj je to naša zemlja,« je odločen Nimir.
Med Kartumom in Džubo so v zadnjih mesecih sicer potekala intenzivna pogajanja o statusu sporne province, v katerih sta so delovala tudi predsednika Omar al Bašir in Salva Kiir, pogajanja pa je (bolj ali manj neuspešno) vodil nekdanji južnoafriški predsednik Tabo Mbeki. Prejšnji četrtek je zaskrbljenost zaradi razmer v Abjeiju izrazil tudi varnostni svet Združenih narodov, katerega članice najbolj skrbi, da v nemirni provinci ni prišlo do nikakršnega dogovora. Tudi v ZN se bojijo, da vzporednega referenduma morda sploh ne bo, kar bi lahko močno poslabšalo varnostne razmere in imelo (ne)predvidljive posledice – morebitno nadaljevanje državljanske vojne na naftni pogon.
Fuad Hikmat, posebni svetovalec International Crisis Group in Afriške unije za Sudan pravi, da bi lahko vojna izbruhnila zelo hitro. »Abjei vsebuje vse etnične, politične, gospodarske, demografske in sociološke elemente, ki vodijo v konflikt,« trdi Hikmat.
Ključna provinca, ki bo po mnenju poznavalcev razmer v Sudanu odločala o vojni in miru, je Abjei, kjer ležijo bogata naftna polja, njeni prebivalci pa bodo devetega januarja na vzporednem referendumu – zaradi logističnih in proceduralnih zapletov še ni gotovo, ali ga bodo sploh izvedli – odločali, ali bo njihova provinca v prihodnosti pod oblastjo Kartuma ali Džube. Sudanska vlada je že večkrat izrazila ostro nasprotovanje vzporednemu referendumu, ki je del mirovnega sporazuma med severom in jugom iz leta 2005: sever bi z izgubo Abjeija namreč izgubil najbogatejša naftna črpališča, ki se bodo po zadnjih poročilih tako ali tako »izsušila« že do leta 2016, zato se tako severu kot jugu še toliko bolj mudi.
Etnični spopadi
Prebivalci Abjeija, kjer so spopadi med konkurenčnimi etničnimi skupinami del vsakdanjika (pleme Ngok Dinka podpira priključitev jugu, nomadsko živinorejsko pleme Miserija, ki v Abjeiju preživi le nekaj mesecev na leto, pa odcepitvi ostro nasprotuje), se bojijo, da bodo morali plačati ceno velikih političnih iger; zavedajo se, da so naravna bogastva njihovo prekletstvo. Zato so Združene narode zaprosili, da bi v njihovo provinco poslali dodatne modre čelade (trenutno je v Južnem Sudanu okrog 10.000 pripadnikov mirovnih sil ZN). Vrh Svetovne organizacije jih je nemudoma zavrnil. In to kljub temu, da je še pred dvema letoma na tem območju divjala prava mala vojna – eno izmed nadaljevanj nikoli zares končane državljanske vojne, katere epicenter je bila prav provinca Abjei, ki je z mirovnim sporazumom izpred skoraj šestih let dobila poseben status.
Enajst dni pred referendumom so razmere v Abjeiju, veliki zeleni oazi sredi puščave, napete. Revno območje, katerega prebivalstvo zaradi cvetočih naftnih poslov ne živi prav nič bolje, se pred očmi svetovne javnosti pripravlja na vojno. »Tako sudanske vladne sile kot SPLA na nekaterih obmejnih območjih delujejo zelo agresivno in kopičijo sile. Veliko skupnosti, ki živijo na obeh straneh meje ali pa se tradicionalno selijo z ene strani na drugo, se boji, da bi morebitna odcepitev juga lahko resno ogrozila njihovo preživetje in način življenja,« pravijo analitiki International Crisis Group.
Kartum vzporednemu referendumu o statusu z nafto bogate province (naftna nahajališča Defra) še naprej nasprotuje, Džuba pa pri njem še naprej vztraja. Medtem ko kartumska vojaška oligarhije ob meji med severom in jugom kopiči sile, se jug »brani« z množičnim priseljevanjem prebivalcev Južnega Sudana, ki so med državljansko vojno zbežali na sever, zdaj pa se – oboroženi z volilno pravico – vra čajo domov. To velja predvsem za pripadnike etnične skupine Ngok Dinka, ki ne bodo dovolili, da bi o njihovi usodi, usodi Abjeija in Južnega Sudana odločali pripadniki arabizirane nomadske etnične skupine Miserija, ki so pred dvema tednoma ustanovili svojo vzporedno vlado province Abjei, v času državljanske vojne pa so se bojevali na strani vladnih sil in »zavzeto« sodelovali pri iztrebljanju afriških domorodnih plemen. Deng Arop Kuol, vodilni politik etnične skupine Ngoških Dinkov, zatrjuje, da njegovo ljudstvo ne bo dovolilo sklenitve nikakršnega dogovora, ki bi pripadnikom skupine Miserija omogočil, da se udeležijo vzporednega referenduma.
V zadnjih tednih se je s severa na jug vrnilo tudi po več tisoč ljudi na dan; samo na božični večer je v Abjei prišlo tri tisoč »južnjakov« s severa. Njihovo vrnitev so v celoti financirale oblasti Južnega Sudana, ki si želijo, da bi bila udeležba na referendumu čim večja – za odcepitev bo moralo glasovati več kot šestdeset odstotkov tistih, ki bodo volili, teh pa ne bo smelo biti manj kot petdeset odstotkov.
Vsi elementi za izbruh novega konflikta
Med povratniki je tudi 38-letni Ajala Denk Madžid, ki se je v Abjei vrnil po dolgih letih življenja v Kartumu: »Nikoli se ne bomo vrnili na sever, tudi če izbruhne vojna ne. Za nas je bolje, da umremo na svoji zemlji. Ne morem opisati sreče, ki sem jo občutil, ko so se moji sorodniki vrnili na zemljo svojih staršev in starih staršev. Za nas je dovolj, da živimo v svoji domovini. Verjemite mi, nič ni enakovredno življenju v svoji lastni državi. Tu ima vsakdo sanje o svetli prihodnosti.«
Množično priseljevanje je okrepilo etnično in versko napetost, ki jo je poskušal omiliti eden izmed vodilnih lokalnih politikov Charles Abjei Džok. Obe strani je pozval k zadržanosti in preudarnemu ravnanju, ki je po njegovem mnenju lahko le nekakšen kompromis. »Trenutno je mirno. Varnostne razmere so dobre. Nimamo se česa bati in nima nas kaj skrbeti. Vse je pod nadzorom. K nam prihajajo naši ljudje s severa, ki jim pomagamo priti do njihovih nekdanjih vasi,« je povedal Džok.
Pripadniki etnične skupine Miserija se bojijo, da bi v primeru odcepitve Južnega Sudana, ki bi s seboj »vzel« tudi provinco Abjei, ostali brez ozemlja, kjer se pase njihova živina – temelj njihovega preživetja. Sadig Babo Nimir, eden izmed voditeljev živinorejskih nomadov, pravi, da bi bila to za njegove ljudi »smrtna kazen«. »Ti pašniki so naše edino sredstvo za preživetje. Odvisni smo od goveda. Vzporednega referenduma brez naše udeležbe ne bo pod nobenim pogojem. Če se bo zgodilo najslabše, se bomo borili, saj je to naša zemlja,« je odločen Nimir.
Med Kartumom in Džubo so v zadnjih mesecih sicer potekala intenzivna pogajanja o statusu sporne province, v katerih sta so delovala tudi predsednika Omar al Bašir in Salva Kiir, pogajanja pa je (bolj ali manj neuspešno) vodil nekdanji južnoafriški predsednik Tabo Mbeki. Prejšnji četrtek je zaskrbljenost zaradi razmer v Abjeiju izrazil tudi varnostni svet Združenih narodov, katerega članice najbolj skrbi, da v nemirni provinci ni prišlo do nikakršnega dogovora. Tudi v ZN se bojijo, da vzporednega referenduma morda sploh ne bo, kar bi lahko močno poslabšalo varnostne razmere in imelo (ne)predvidljive posledice – morebitno nadaljevanje državljanske vojne na naftni pogon.
Fuad Hikmat, posebni svetovalec International Crisis Group in Afriške unije za Sudan pravi, da bi lahko vojna izbruhnila zelo hitro. »Abjei vsebuje vse etnične, politične, gospodarske, demografske in sociološke elemente, ki vodijo v konflikt,« trdi Hikmat.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji