Afganistanska mirovna pogajanja na vrhuncu vojne

Kaj bo sledilo verjetnemu mirovnemu dogovoru in umiku tujih sil?

Objavljeno
16. avgust 2019 17.43
Posodobljeno
16. avgust 2019 17.43
Uradna razglasitev dogovora o prekinitvi ognja v Afganistanu je za zdaj negotova. FOTO: Jure Eržen/Delo
V Afganistanu bo konec leta že 40 let stalne vojne – od tega 18 let ameriško-koalicijske okupacije, ki je sledila terorističnemu napadu na ZDA in vojaški invaziji, ki je zrušila talibski režim. ZDA in talibi so – brez prisotnosti afganistanskih oblasti – tik pred podpisom mirovnega sporazuma, ki bi lahko bil velik obrat.


Kdaj naj bi bil mirovni dogovor sprejet?


Čeprav sta bili obe strani optimistični, je uradna razglasitev dogovora o prekinitvi ognja za zdaj negotova. Osmi krog pogajanj v Dohi namreč poteka pred afganistanskimi predsedniškimi volitvami (28. september), pred katerimi si želijo tako talibi kot vladne sile utrditi položaje. Pričakovati je, da bo dogovor sklenjen ta mesec, njegovo »uresničevanje« pa ne bo imelo urnika.


Kateri so ključni poudarki morebitnega dogovora?


Ključni ameriški pogoj, da so se pogovori s talibi sploh začeli, je bil popolna prekinitev njihovega sodelovanja z Al Kaido, ki sega globoko v devetdeseta leta. Osrednji pogoj talibov je bil popoln umik ameriških in tujih sil iz države, ki je okupirana skoraj 18 let. Pogoja za zdaj nista bila izpolnjena.

Pričakovati je, da bo vsaj o ameriški vojaški prisotnosti sklenjen kompromis. Američani bi v Afganistanu, kjer imajo približno 13.000 vojakov in najmanj 10.000 pripadnikov zasebnih varnostnih podjetij, predvsem radi »ohranili« pripadnike posebnih enot, ki z vojaškim letalstvom izvedejo večino napadov. Talibi bolj kot s propadlo Al Kaido sodelujejo z lokalno podružnico samooklicane IS, s katero so se v boju za prevlado že večkrat spopadli. Med poudarki je mogoče zaslediti tudi »spoštovanje ustave«. Predvsem pravic žensk. A to je le prazna parola.


Kaj to pomeni za (izvoljene) afganistanske oblasti?


Afganistanske oblasti so šibkejše kot kadarkoli po začetku invazije in padcu talibskega režima jeseni 2001. Talibi trenutno obvladujejo več kot polovico države in večino opijskega posla, hkrati z lahkoto ustavljajo in omejujejo tudi najbolj organizirane operacije afganistanskih varnostnih sil. Te so kljub ducatom milijard dolarjev in poldrugemu desetletju urjenja še vedno v embrionalnem stanju. Njihove izgube so največje po letu 2001. Enako velja za civiliste. Lansko leto je bilo najbolj krvavo v moderni zgodovini države, a letošnje ga bo preseglo. Talibski napadi na vojaške, državne in civilne cilje se v času volilne kampanje stopnjujejo. Podobno velja za napade vladnih sil in tujih enot na čelu z ZDA – te so po podatkih ZN letos odgovorne za več žrtev kot vse uporniške skupine skupaj.

Jasno je, da bodo volitve farsa. Afganistanske oblasti lahko v slonokoščenih stolpih preživijo le s tujo pomočjo. Če te ne bo več, bodo talibi prevzeli nadzor nad državo in Afganistan se bo – po štirih desetletjih stalne vojne (od decembra 1979 in začetka sovjetske okupacije) – vrnil v točko nič.

image
Uradna razglasitev dogovora o prekinitvi ognja v Afganistanu je za zdaj negotova. FOTO: Jure Eržen/Delo

 

Kakšne so razmere v državi?


Gospodarstvo je, s cvetočo trgovino z opijsko pasto, mrtvo. Korupcija je povsod. Razvoj podeželja se je zaradi varnostnih razmer ustavil. V Kabulu, kjer se je število prebivalcev v zadnjih 18 letih skoraj dvakratno povečalo, vlada kaos. Afganistan je država v vojni, čeprav evropski in naši uradniki, ki afganistanske begunce vračajo nazaj, menijo drugače.


Kakšne so možnosti, da bi se Afganistan približal miru?


Za zdaj zgolj teoretične. Afganistanske varnostne sile in talibi se spopadajo že 18 let – skoraj si ni mogoče predstavljati, da bi bili spopadi takoj prekinjeni. Krivic in tragedij, predvsem pa nekaznovanih zločinov je bilo preveč, da bi bilo mogoče v tako travmatiziranem okolju verjeti v »politično rešitev«. Ob tem se pozablja, da je Afganistan etnično mešana družba; da so razmere in razmerja kompleksni. Predvsem pa, da Afganistanci najmanj 40 let niso mogli sami odločali o lastni usodi.


Kaj pomenijo pogajanja na globalni ravni in kdo je najbolj zainteresiran za njihov (ne)uspeh?


Afganistan je eno izmed ključnih geostrateških vozlišč. Zmanjšana ameriška vloga na stežaj odpira vrata novim in starim regionalnim igralcem. Rusija se po sovjetskem fiasku počasi, a vztrajno vrača pod Hindukuš. Kitajska v Afganistanu, v katerem je veliko naravnih bogastev, izvaja tiho, a učinkovito gospodarsko kolonizacijo. Pakistan, od prvega dne glavni pokrovitelj in upraviteljev talibov, v času velikih napetosti v Kašmirju čaka na priložnost, da bo z utrditvijo skrajnih islamistov še bolj zagrozil Indiji – ta prav tako rada mešetari v Afganistanu, kjer si poskuša zagotoviti strateško globino in varnost. Ameriški umik bo še najbolj prizadel pakistansko-indijske odnose, odnose dveh jedrskih sil.