Alberto Fernández, novi argentinski predsednik
Kdo je Alberto Fernández, (morebitni) prihodnji predsednik Argentine, so se začeli spomladi spraševati tuji mediji, vprašanja pa niso potihnila do minule nedelje.
Odpri galerijo
Novoizvoljeni argentinski predsednik ne obljublja magične rešitve krize, temveč zmernost. FOTO: Alejandro Pagni/AFP
Levo usmerjenim »rožnatim vladam«, ki so v prvem desetletju novega tisočletja vladale večini južnoameriških držav, je spodletelo, velikokrat beremo, po letu 2010 se je desnica vrnila v Argentino, Brazilijo in Čile. Če bo čas pokazal, kako dolgo bosta na oblasti predsednika desnih nazorov Jair Bolsonaro (Brazilija) in Sebastián Piñera (Čile), se Argentina po mandatu ekonomsko liberalne vlade znova obrača v levo.
Mauricia Macrija, ki je prevzel vodenje argentinske vlade leta 2015, bo na predsedniški funkciji nasledil Alberto Fernández, 60-letni profesor prava, ki je na nedeljskih volitvah zbral 48 odstotkov glasov volivcev. Čeprav ni tako znan kot novoizvoljena podpredsednica Argentine, Cristina Fernández de Kirchner, tudi nekdanja predsednica, ki je vodila državo med letoma 2007 in 2015, Fernández ni novinec v politiki. V obdobju vlade Néstorja Kirchnerja (2003–2007) je služil kot vodja kabineta ministrov, delo pa nadaljeval tudi v prvih mesecih vlade Kirchnerjeve naslednice (in soproge) Cristine Fernández de Kirchner. Ker se je zaradi političnega nestrinjanja poslovil s funkcije kmalu po nastopu njenega mandata, zadnje desetletje pa predvsem poučeval pravo na Univerzi v Buenos Airesu, je njegova kandidatura mnoge presenetila. Tudi zato, ker se je uveljavil kot kritik Cristine Fernández de Kirchner.
Nekdanja predsednica, njeno priljubljenost majejo obtožbe o koruptivnem ravnanju, pri podjetnikih pa ni priljubljena zaradi državnih intervencij na trg, je sprva veljala za najverjetnejšo predsedniško kandidatko. Ko je spomladi sporočila, da je prosila Fernándeza, naj kandidira za predsednika, je v medijih, predvsem tujih, završalo. Kdo je Alberto Fernández, morebitni prihodnji predsednik Argentine, so se spraševali, vprašanja pa niso potihnila do minule nedelje, ko je bil Fernández izvoljen za argentinskega predsednika. Datum izvolitve je nedvomno simbolen – medtem ko 27. oktobra praznuje rojstni dan njegov »prijatelj«, nekdanji brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva, ki prestaja zaporno kazen zaradi korupcije, je na ta dan pred devetimi leti preminul Néstor Kirchner, prav tako Fernándezov »veliki prijatelj«.
Ni mogoče reči, ali bi se Alberto Fernández brez podpore Cristine Fernández de Kirchner sploh lahko spogledoval s predsedniško funkcijo, prav tako je težko odgovoriti na vprašanje, ali bi kot predsedniška kandidatka zbrala dovolj podpore pri mnogih nepriljubljena nekdanja predsednica. Pod črto šteje predvsem to, da je formula (pod)predsedniškega dvojca delovala, je za Delo pred kratkim komentiral argentinski publicist José Natanson – nekdanja predsednica, ki mora, denimo, zaradi kazenskih postopkov prositi za dovoljenje, če hoče zapustiti državo, se vrača v predsedniško palačo Casa Rosada, Alberto Fernández pa bo dobil priložnost za sprejemanje odločitev.
Če se poznavalci ne strinjajo o tem, kdo od dvojca bo »zares« vladal Argentini, se je treba spomniti, da bo sprejemanje političnih odločitev gotovo narekovala gospodarska kriza. Medtem ko je nekdanja predsednica, ki je večino predvolilne kampanje preživela v tujini, pri hčeri, ki se zdravi na Kubi, na družbenih omrežjih napovedala dramatičen obračun z Macrijevimi »neoliberalnimi« politikami, je novoizvoljeni predsednik Fernández obljubil zmernost. Ker se zaveda kompleksnosti argentinske vnovične gospodarske krize, namesto magičnih, preprostih rešitev ponuja združevanje Argentincev, še vedno razdeljenih na podpornike in nasprotnike peronističnih politik.
Mauricia Macrija, ki je prevzel vodenje argentinske vlade leta 2015, bo na predsedniški funkciji nasledil Alberto Fernández, 60-letni profesor prava, ki je na nedeljskih volitvah zbral 48 odstotkov glasov volivcev. Čeprav ni tako znan kot novoizvoljena podpredsednica Argentine, Cristina Fernández de Kirchner, tudi nekdanja predsednica, ki je vodila državo med letoma 2007 in 2015, Fernández ni novinec v politiki. V obdobju vlade Néstorja Kirchnerja (2003–2007) je služil kot vodja kabineta ministrov, delo pa nadaljeval tudi v prvih mesecih vlade Kirchnerjeve naslednice (in soproge) Cristine Fernández de Kirchner. Ker se je zaradi političnega nestrinjanja poslovil s funkcije kmalu po nastopu njenega mandata, zadnje desetletje pa predvsem poučeval pravo na Univerzi v Buenos Airesu, je njegova kandidatura mnoge presenetila. Tudi zato, ker se je uveljavil kot kritik Cristine Fernández de Kirchner.
Nekdanja predsednica, njeno priljubljenost majejo obtožbe o koruptivnem ravnanju, pri podjetnikih pa ni priljubljena zaradi državnih intervencij na trg, je sprva veljala za najverjetnejšo predsedniško kandidatko. Ko je spomladi sporočila, da je prosila Fernándeza, naj kandidira za predsednika, je v medijih, predvsem tujih, završalo. Kdo je Alberto Fernández, morebitni prihodnji predsednik Argentine, so se spraševali, vprašanja pa niso potihnila do minule nedelje, ko je bil Fernández izvoljen za argentinskega predsednika. Datum izvolitve je nedvomno simbolen – medtem ko 27. oktobra praznuje rojstni dan njegov »prijatelj«, nekdanji brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva, ki prestaja zaporno kazen zaradi korupcije, je na ta dan pred devetimi leti preminul Néstor Kirchner, prav tako Fernándezov »veliki prijatelj«.
Sprejemanje političnih odločitev bo gotovo narekovala gospodarska kriza. FOTO: Ricardo Moraes/Reuters
Delujoča formula
Ni mogoče reči, ali bi se Alberto Fernández brez podpore Cristine Fernández de Kirchner sploh lahko spogledoval s predsedniško funkcijo, prav tako je težko odgovoriti na vprašanje, ali bi kot predsedniška kandidatka zbrala dovolj podpore pri mnogih nepriljubljena nekdanja predsednica. Pod črto šteje predvsem to, da je formula (pod)predsedniškega dvojca delovala, je za Delo pred kratkim komentiral argentinski publicist José Natanson – nekdanja predsednica, ki mora, denimo, zaradi kazenskih postopkov prositi za dovoljenje, če hoče zapustiti državo, se vrača v predsedniško palačo Casa Rosada, Alberto Fernández pa bo dobil priložnost za sprejemanje odločitev.
Če se poznavalci ne strinjajo o tem, kdo od dvojca bo »zares« vladal Argentini, se je treba spomniti, da bo sprejemanje političnih odločitev gotovo narekovala gospodarska kriza. Medtem ko je nekdanja predsednica, ki je večino predvolilne kampanje preživela v tujini, pri hčeri, ki se zdravi na Kubi, na družbenih omrežjih napovedala dramatičen obračun z Macrijevimi »neoliberalnimi« politikami, je novoizvoljeni predsednik Fernández obljubil zmernost. Ker se zaveda kompleksnosti argentinske vnovične gospodarske krize, namesto magičnih, preprostih rešitev ponuja združevanje Argentincev, še vedno razdeljenih na podpornike in nasprotnike peronističnih politik.
