Ali naša južna soseda drvi naprej v preteklost?

Po veličastni nogometni pravljici za številne svoje državljane ostaja zadušljiva in neperspektivna država.
Fotografija: Pisateljica Slavenka Drakulić opozarja na posledice spreminjanja vrednot v družbi, ki se še posebej kažejo v odnosu do žensk.  FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Pisateljica Slavenka Drakulić opozarja na posledice spreminjanja vrednot v družbi, ki se še posebej kažejo v odnosu do žensk.  FOTO: Voranc Vogel/Delo

Da je nogomet opij za ljudstvo, nekako razumejo tudi tisti, ki si v življenju niso ogledali niti ene samcate nogometne tekme. Več kot očitno ima moč, da za vsaj nekaj časa odvrne pozornost od številnih skrb vzbujajočih tem, ki pestijo siceršnji vsakdanjik. A po evforiji se pereče družbene anomalije prej ali slej vrnejo. Zato bi morali naslovi, kot so Hrvaška doživlja konservativno revolucijo, Hrvaška je propadel projekt, Hrvaška pred demografskim zlomom, za našo lepo sosedo vzbuditi veliko več pozornosti, kot ga je »čudež na nogometnem igrišču«.

Aforizem Pri nas je vse narobe, razen nogometa, ki je na Hrvaškem spremljal letošnji mundial, v duhovitosti skriva grenkobo. Ko so vatreni zmagovali, nihče ni razmišljal o gospodarskem stanju na Hrvaškem. Kot tudi ne o alarmantnih podatkih Eurostata, ki kažejo, da je v zadnjih petih letih državo zapustilo okoli 350.000 prebivalcev, mlajših od 40 let. Večina kot vzrok za izselitev ne navaja le brezposelnosti in nizkih plač, ampak občutek brezizhodnosti, korupcijo, kriminal, nepotizem, primitivizem, versko netolerantnost in nacionalizem. Podobno »izseljena« je tudi hrvaška nogometna reprezentanca, saj si le dva od 22 nogometašev z igranjem služita kruh na Hrvaškem. Na lestvici 138 držav, ki najbolje preprečujejo beg možganov, je Hrvaška na 132 mestu (za le nekaj mest višje od BiH in Srbije). Med starimi od 15 do 24 let pa beleži kar 43-odstotno brezposelnost.



V času mundiala nihče ni razmišljal niti o tem, da je število umrlih lani za 7000 preseglo število rojstev, in se vprašal, kako to utegne vplivati na pokojninski, zdravstveni in gospodarski sistem. Zbledel je tudi spomin na vsa gibanja za življenje in družino ter civilne iniciative, ki so sprožile pobude za referendume proti umetni prekinitvi nosečnosti, o ustavni opredelitvi zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske ter proti istanbulski konvenciji, katere cilj je ustaviti nasilje v družinah in nad ženskami. Tudi opozorilo Sveta Evrope, da se na Hrvaškem krepi nacionalizem, posebno med mladimi, ki poveličujejo ustaški režim in da je tudi v medijih mogoče zaslediti sovražni govor do manjšin, predvsem Srbov in Romov ter istospolnih in beguncev, je bilo v času nogometnega delirija pozabljeno. Nogomet je utišal razprave o alarmantni desekularizaciji države, saj nad vsemi omenjenimi temami kot moralni arbiter bedi Katoliška cerkev, ki se dejavno vpleta v vse pore družbenega in državnega življenja. Hrvaška je že takoj po osamosvojitvi uvedla verouk kot izbirni predmet v vseh javnih osnovnih in srednjih šolah ter predšolskih ustanovah. Pred kratkim je zagrebški nadškof Josip Bozanić v podtonu svoje pridige tiste, ki zapuščajo državo, opisal kot izdajalce – tako Boga kot domovine, o čemer je v eni svojih rednih tedenskih kolumn v Jutarnjem listu zelo kritično pisal novinarski kolega Jurica Pavičić.

Stanje na Hrvaškem je za Delo komentiral takole: »Po nekaj letih pomirjene rekapitulacije in samokritike se je Hrvaška v zadnjih petih letih spet vrnila v devetdeseta. Razlika z devetdesetimi je le v poziciji Cerkve. Takrat je imela oblast Cerkev za okras, del nakita, Cerkev je uživala v privilegijih in iluziji, da je uradna ideologija, ni pa zares sprejemala odločitev. Danes ima Cerkev pretenzije voditi politiko, 'imeti oblast'. V situaciji, kot je istanbulska konvencija, ko je oblast odpovedala poslušnost, je bila Cerkev tista, ki je organizirala civilno iniciativo.«


 

Žensko telo pripada moškemu, družbi in državi


Demografsko krizo Hrvaška rešuje z različnimi strategijami – nazadnje je svojih 45 ukrepov predstavila predsednica Kolinda Grabar Kitarović. K večjemu prirastu prebivalstva naj bi pripomogla tudi leta 2003 sprejeta pravica zdravstvenih delavcev do ugovora vesti. Ginekologi lahko zavrnejo opravljanje umetne prekinitve nosečnosti, če čutijo, da je v nasprotju z njihovimi etičnimi, moralnimi in verskimi prepričanji. Al Jazeera navaja podatke, da se na ugovor vesti zdaj sklicuje okoli 55 odstotkov hrvaških zdravnikov, ki v državnih bolnišnicah nočejo opravljati splavov. (V Italiji naj bi bilo takih primerov več kot 80 odstotkov, beleži Health and Human Rights Journal).

Hrvaški mediji poročajo, da se je v zadnjih 12 letih število legalno sproženih splavov na zahtevo zmanjšalo za 88 odstotkov, pri tem pa se je število »ostalih splavov« (torej naročanje kontracepcijskih tablet in tablet za dan potem po spletu, prostovoljne sterilizacije, opravljanje abortusov »v popoldanskem času«, kar vodi v prirejanje uradnih statistik v državnih bolnišnicah) povečalo za 25 odstotkov. Leta 2000 so na Hrvaškem po podatkih informacijskega portala Libela o rodnosti, spolu in demokraciji zabeležili več kot 7500 legalnih prekinitev nosečnosti, leta 2016 pa le malo več kot 2500. Največja stopnja splavov na sto tisoč žensk v plodnem obdobju je bila zabeležena v Istri (752), najmanjša pa v Brodsko-posavski županiji (63), kar je v družbi spodbudilo javno razpravo o diskriminaciji pravic pacientov in o tem, ali bi se morali zdravniki odločati po znanstvenih ali verskih načelih.



Pisateljica Slavenka Drakulić opozarja na posledice spreminjanja vrednot v družbi, ki se še posebej kažejo v odnosu do žensk. »V primeru demografske krize oziroma hitrega zmanjševanja števila prebivalstva, postane še očitneje, da žensko telo nikoli ni samo njeno, temveč pripada tudi moškemu, družbi in državi. Mislili smo, da se je nemogoče vrniti nazaj v preteklost, ampak hrvaška vlada dokazuje nasprotno,« pravi Drakulićeva in se ob razraščanju konservativizma sprašuje, ali je Hrvaška sploh še sekularna država.
 

Evropska unija kot generator nacionalizmov


Etnolog Balkana in kulturni antropolog na ljubljanski filozofski fakulteti Božidar Jezernik razraščanje konservatizma in nacionalizma (ne le na Hrvaškem, ampak tudi drugod po Evropi) razume kot precej predvidljiv odgovor na številne družbene spremembe in globalizacijo. »Noben organizem ne prenese velikega števila sprememb in potrebuje čas, da se nanje prilagodi. Vse večji pretok informacij, kapitala in ljudi povečuje negotovost, zato ljudje iščejo nekaj, na kar bi se lahko zanesli. Religija, katolištvo je gotovo to,« pravi Jezernik. Pri tem pa se mladi precej lažje prilagajajo spremembam, drugače gledajo na razmere z begunci in tudi sami lažje sprejmejo odločitev, da bi se odselili. »Hrvati so ponosni na svojo državnost, za katero so se dolgo in trdo borili. A nacionalno navdušenje, ki ga instrumentalizirata Plenković in Grabar Kitarovićeva, je bolj povezano s sedanjimi evropskimi razmerami, ki niso prav rožnate,« razmišlja Jezernik, ki opomni na še eno zanimivo interpretacijo nogometne konice.

V času mundiala nihče ni razmišljal niti o tem, da je število umrlih lani za 7000 preseglo število rojstev, in se vprašal, kako to utegne vplivati na pokojninski, zdravstveni in gospodarski sistem. FOTO: Antonio Bronic/Reuters
V času mundiala nihče ni razmišljal niti o tem, da je število umrlih lani za 7000 preseglo število rojstev, in se vprašal, kako to utegne vplivati na pokojninski, zdravstveni in gospodarski sistem. FOTO: Antonio Bronic/Reuters


»V finalu sta se spopadli državi, ki si nacionalnost predstavljata različno. Francija na podlagi državljanstva, Hrvaška na podlagi rojstnega lista. Spopadla sta se tako dva različna svetovna nazora, jus soli in jus sanguinis. Zmagal je manj radikalen vidik.«
To, da se nacionalizem razrašča v državi, ki je pravkar vstopila v novo evropsko združbo, je paradoksalno samo na videz, meni Jurica Pavičić. »Nacionalizem se ni povečal kljub vstopu v EU, ampak zaradi vstopa, kar dokazujejo primeri Madžarske, Poljske in delno tudi Češke, kjer se je nacionalizem razrasel takoj po sprejetju države v EU. V fazi pristopnih pogovorov se države pretvarjajo, da so vzorne, prizadevajo si za visoke ocene, ko pa jih sprejmejo, se jim zdi, da lahko počnejo karkoli, ker jih tako ali tako ne morejo več izključiti,« pravi Pavičić in nadaljuje, »vstop v EU daje ljudem občutek razlaščenosti, nacionalna država izgubi avtoriteto pri reševanju težav, kar ustvari ozračje hrepenenja po suverenosti. Taka EU je torej generator nacionalizmov, posebej tam, kjer so plodna tla obstajala že prej, torej v katoliških srednjeevropskih državah.«

Nacionalizem, kakršnega izkazuje Hrvaška, nima veliko skupnega z nacionalizmom 19. stoletja, ki je definiran kot želja naroda po svoji državi, poudarja Jezernik. »Danes gre predvsem za vzbujanje nacionalnega ponosa, da bi se povezala skupnost, ki je navznoter sicer ideološko in gospodarsko razdeljena. Nacionalno navdušenje je lahko spontano, kar se zgodi redko in po navadi ob prisotnosti velikega Drugega, kot so bili nekdaj za nas Nemci oziroma za Hrvate Madžari. Lahko pa so sprožitelji umetni in v ozadju skrivajo interes določenih političnih opcij, ki si želijo mobilizirati množice.«


 

Avtogol hrvaške reprezentance


Zmage na velikih športnih pa tudi glasbenih dogodkih ter kraljevski spektakli, kakršnega so priredili pred kratkim na Otoku, premorejo takšen povezovalni moment. Študije Public Healtha kažejo, da ljudje ob njih dobijo občutek povezanosti in se počutijo v nečem uspešni. Občutek sreče in upanja se v državi, ki doseže določen uspeh, poveča, to pa vpliva na splošni delovni elan in s tem na proizvodnjo. Predvsem se povečajo pripadnost skupnosti, tovarištvo, prizadevanje za skupni cilj in kolektivnega duha.

V primeru hrvaškega praznovanja drugega mesta na svetovnem prvenstvu, nogometaši niso pustili dvoma, na kakšni podlagi vidijo povezanost svojega naroda. Odločitev, da bodo praznovali skupaj s kontroverznim pevcem Markom Perkovićem Thompsonom, in prepevanje ustaških pesmi ob polčasu med tekmami nista bila naključna. Medtem ko je bila evropska javnost zgrožena – pri Financial Timesu so zapisali, da si je s to gesto hrvaška reprezentanca zabila avtogol – so domači tviteraši nacionalistično obarvano slavje videli kot mali državni udar. »Ne glede na deklarirani antifašizem, delitev na partizane in ustaše še vedno vztraja, kot da si Hrvati še zdaj niso na jasnem, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni,« razmišlja Slavenka Drakulić, ki spomni, da radikalna desnica, ki se opira na ideologijo Neodvisne države Hrvaške, tudi sicer tolerira fašistični pozdrav Za dom spremni in si z drugimi konservativnimi združbami prizadeva zmanjšati predvsem srbsko manjšino, ki ji je še vedno trn v peti. »Nacionalizem, na katerega se po potrebi naslonijo, paralizira družbo in ji brani, da bi se ukvarjala z drugimi velikimi temami, kot sta velika brezposelnost in reforma šolstva,« komentira Drakulićeva. Ob slabi politični opoziciji in probruseljskem premieru Plenkoviću ji to še bolj uspeva, dodaja Pavičić. »Plenković deluje kot apaurin. Ni videti nevaren, kar je uspavalo nasprotnike. Vendar se je izkazal za velikega preračunljivca, ki Cerkvi, veteranom in skrajni desnici popušča. Oni o njem kljub temu mislijo, da je bruseljski sluga in privilegirani sin rdeče buržoazije. On pa se raje dobrika njim, kot tistim, ki ga podpirajo.«
 

Samopromocija matere naroda


Posebne pozornosti je bila med mundialom deležna predsednica države Kolinda Grabar Kitarović. Tuji mediji niso prezrli njene materinskosti in požrtvovalnosti, s katero je odeta v barve hrvaške zastave spodbujala vatrene, potem pa jih kot mati naroda objemala in tolažila, ko jim je zmaga ušla. Mediji so slikali romantični prizor predsednice, ki v nalivu vsa premočena objema nogometaše, in jo postavljali za vzor dobrega vodje. Pri World Economic Forumu, kjer so zapisali, da je še posebno v težkih časih trdna in pozitivna prezenca ena najpomembnejših nalog vodij, so jo primerjali celo z Nelsonom Mandelo. Zelo drugače pa na ves ta spektakel gledajo domači premišljevalci. V njenih dejanjih vidijo preračunljivo samopromocijo, ki ji utegne prinesti večino glasov na predsedniških volitvah prihodnje leto. »Predsednica sicer predstavlja vzor, kaj vse lahko doseže ženska, vendar razen tega, da je ženska, se za svoj spol ni posebej zavzela. Njeno vedenje na svetovnem prvenstvu in prepuščanje emocijam, kolikor se naj to že zdi simpatično tujcem, je bilo pretirano in je bilo namenjeno izključno njeni osebni promociji,« je prepričana Slavenka Drakulić.

Hrvaška po nogometni pravljici še vedno ostaja zadušljiva in neperspektivna država, ki jo zapuščajo mnogi. Jurica Pavičić celo meni, da bo imel nogometni uspeh negativne posledice za družbo: »Moj znanec je dejal, da nas uspeh lahko vrne deset let v preteklost, z nogometom vred, saj je uspeh ustavil boj proti korupciji nogometne zveze, menedžerjev in športne mafije. Ne pozabimo, da je Luka Modrić lažno pričal na sodišču, da bi rešil šefa NK Dinamo Zdravka Mamića. Katero sodišče si bo zdaj drznilo voditi postopek do konca?«

Pred finalno tekmo mundiala se je hrvaški filozof Srečko Horvat v svojem članku za Guardian spomnil izjave Franja Tuđmana, da nogometne zmage oblikujejo nacionalno identiteto enako kot vojne. V prispevku Onkraj nogometa, kako oživiti upanje je zapisal, da je poleg tega, kako osvoboditi nogomet nacionalističnega etosa, pomembnejše vprašanje, kako ne glede na nacionalne meje in identitete spet vzbuditi upanje in prebuditi kolektivnega duha za gradnjo skupne prihodnosti. To pa so seveda vprašanja, ki se ne tičejo le naše južne sosede.

Preberite še:

Komentarji: