Ali neodvisnost Južnega Sudana vodi v novo vojno?

Kar nekaj uglednih uredništev je zaradi Križnarjevih pričevanj v Nubske gore poslalo svoje poročevalce.
Objavljeno
07. julij 2011 19.52
Posodobljeno
08. julij 2011 10.00
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Iz Nubskih gora, kjer je bilo v zadnjih tednih ubitih več tisoč civilistov, oblasti iz Kartuma pa vseskozi stopnjujejo napade, se je v Džubo pred dnevi vrnil Tomo Križnar, ki je skupaj s svojimi Nubami, za katerih preživetje se bori že skoraj petintrideset let, dolge tedne preživel skrit v jamah in gozdovih, ki so jih dnevno bombaridirala vladna letala. Križnar je s pomočjo lokalnih poročevalcev, ki jih je skupaj z aktivistom Klemnom Miheličem (društvo Hope) opremil z miniaturnimi kamerimi in satelitskim internetom, zabeležil zločine nad civilnim prebivalstvom, ki jih je vladna stran do zdaj vztrajno zanikala. To po Križnarjevi zaslugi zdaj ne bo več mogoče - njegove video posnetke in pričevanja so objavili ali povzeli najbolj vplivni svetovni mediji. Kar nekaj uglednih uredništev - denimo Guardian in New York Times - je zaradi Križnarjevih pričevanj v Nubske gore poslalo svoje poročevalce.

»Baširjev režim nadaljuje etnično čiščenje iz devetdesetih let, ki nam ga je tedaj uspelo zaustaviti. Prepričan sem, da bodo vladne sile zdaj skušale dokončati projekt, ki se je sicer začel že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Videl sem grozne reči. Pred menoj so umirali otroci. Ves čas so nas bombardirali, a še je čas, da jih - skupaj - zaustavimo,« mi je po vrnitvi v Džubo pretreseno pripovedoval Križnar. Njegovo ekskluzivno reportažo iz Nubskih gora lahko preberete v jutrišnji Sobotni prilogi.

Kako bo reagiral Bašir?

Prav tako še ni znana usoda province Abjei, tematskega parka modernih konfliktov, kjer se za velike količine nafte, vode in pašnikov spopadajo staroselske Dinke - najmočnejša etnična skupina v Južnem Sudanu, ki ima v rokah absolutno oblast - in arabizirana etnična skupina Mizerija, ki je skupaj z vladnimi silami v zadnjih mesecih večkrat napadla lokalno prebivalstvo.

Južni Sudan je kljub naftnemu bogastvu - 98 odstotkov proračuna vlade v Džubi tvori dobiček od naftnih poslov - in do zdaj popolnoma neizkoriščenemu potencialu reke Nil eno najbolj revnih in nerazvitih področij na Zemlji. Od naftnih dolarjev imajo koristi le lokalni oligrahi in tujci. Predvsem Kitajci, novi vladarji tretjega sveta. Milijarde naftnih evrov so v zadnjih šestih letih izginile (ne)znano kam. Bogastvo so si razdelili - in tako bo tudi v prihodnje - nekdanji gospodarji vojne iz vrst SPLAM. Razen nafte Južni Sudan ne proizvaja ničesar. Zaradi vodnega bogastva reke Nil, rodovitne prsti in največjih mokrišč na svetu, bi se lahko hitro razcvetelo kmetijstvo, toda oblasti v Džubi - in pred tem v Kartumu - se s tem niso ukvarjale.

Namesto, da bi Južni Sudan izvažal presežek hrane, jo mora v veliki meri uvažati. Tako kot mora uvažati tudi vse drugo. Ob tem je potrebno dodati, da ima devetdeset odstotkov izmed nekaj manj kot deset milijonov prebivalcev Južnega Sudana za življenje na voljo manj kot dolar dnevno. Tretjina prebivalstva je kronično lačna. Le šest odstotkov ima dostop do pitne vode in osnovnih higienskih potrebščin. Petnajstletno dekle v Južnem Sudanu ima več možnosti, da umre pri rojstvu otroka, kot da konča osnovno šolo. Vsaka šest mati namreč umre pri porodu. 135 od tisoč otrok ne dočaka petega rojstnega dneva. 85 odstotkov odraslih ljudi je nepismenih. Na tisoč učencev je na voljo le en učitelj. V državi, ki je velika kot Španija in Portugalska skupaj, je le šestdeset kilometrov asfaltiranih cest, ki so med deževno dobo bolj ali manj neuporabne. Namesto, da bi oblasti naftni zaslužek vlagale v prihodnost, so Južni Sudan s pomočjo lakomnih sosedov - predvsem iz Kenije in Ugande - spremenili v eno najdražjih držav na svetu.

Zdaj slavje, potem ...

A prebivalce Južnega Sudana v teh dnevih zanima le slavje. Ali kot mi je na predvečer referenduma o neodvisnosti v Džubi povedal 34-letni Daniel Bol: »Ko sem bil star petnajst let, sem zapustil šolo in odšel v goščavo. Tam sem se pridružil našemu voditelju dr. Johnu Garangu. Nisem imel izbire. V Džubi se je ves čas streljalo. Večkrat so nas bombardirala vladna letala. Celotno otroštvo sem preživel v vojni. Vsi moji vrstniki so se pridružili SPLA. Ne glede na to, kateri etnični skupini so pripadali. V vojni smo bili enotni tako, kot na referendumu in tako, kot bomo v samostojni državi. Ljudje so imeli dovolj poniževanja in mučenja. Vse institucije in posle so vodili Arabci. Na lastnih domovih smo bili njihovi sluge. Dr. Garang nam je dal samozavest. Pokazal nam je, da z borbo lahko nekaj dosežemo. Štiri leta nisem videl svojih staršev. Ves čas smo se bojevali z vladnimi silami in njihovimi arabskimi konjeniki. Skrivali smo se po goščavi in ob reki Nil. Prehodili smo stotine in stotine kilometrov. Bili smo slabo oboroženi. Delovali smo po pravilih gverilskega bojevanja. Postavljali smo zasede. Hranilo nas je lokalno prebivalstvo. Ko so nas vladne sile odrezale, je zavladala lakota. Med našimi vojaki je bilo veliko bolezni. Aids, kolera, malarija ... Večina mojih soborcev je bila popolnoma neizobraženih. Prišli so iz oddaljenih vasi. V boj so jih poslali njihovi plemenski poglavarji, ki so podpirali naš osvobodilni boj. V vojni sem izgubil vse svoje najboljše prijatelje in veliko sorodnikov. Mnogi so pobegnili v Kenijo ali Ugando. Nekateri izmed njih so se v dnevih referenduma vrnili domov. Ne želim si nove vojne in mislim, da je ne bo. Dovolj je bilo.«