Amerika in Indija sta postali regionalni tekmici

Med nedavnim obiskom v Indiji je ameriški državni sekretar Marco Rubio, kot je bilo pričakovati, Indijo hvalil kot eno od »najpomembnejših strateških partneric« Amerike, pri čemer je poudaril skupne vrednote obeh držav, »medčloveške vezi« in strateško usklajenost glede »vseh ključnih vprašanj, ki bodo zaznamovala novo stoletje«. Toda ta znana retorika o partnerstvu zveni vse bolj prazno.

Najštevilnejša država stavi na tiho diplomacijo

Veliko se je govorilo o vplivu, ki so ga imele javne žalitve ameriškega predsednika Donalda Trumpa in uporaba carin kot orožja na odnose Amerike z Indijo. A dvostranski odnosi so bili pod pritiskom že dolgo pred Trumpovo vrnitvijo v Belo hišo leta 2025. V zadnjih letih, ko se je regionalni položaj Indije zaradi širjenja strateškega vpliva Kitajske stalno slabšal, so Združene države v strateškem zaledju Indije izvajale politiko, ki je prezirala indijske interese – in jim včasih celo neposredno nasprotovala.

Bangladeš je tipičen primer. Po vojaško podprtem strmoglavljenju vlade premierke Šejk Hasine leta 2024 so ZDA podprle spremembo režima. Toda Indija je vedela, da to pomeni veliko tveganje, in to se je od takrat uresničilo: Bangladeš je zdaj v primežu islamističnega nasilja, kar ogroža stabilnost na indijskem vzhodnem krilu.

Potem je tu Mjanmar. Odkar je vojska leta 2021 strmoglavila civilno vlado, ZDA ohranjajo kaznovalni pristop do hunte, vključno s strogimi sankcijami in vojaško pomočjo uporniškim skupinam, kljub varnostnim tveganjem, ki jih je to ustvarilo ob občutljivi severovzhodni meji Indije. Marca je bil v Indiji aretiran ameriški državljan skupaj s šestimi ukrajinskimi državljani zaradi domnevnega vstopa na severovzhod države brez dovoljenja in prehoda v Mjanmar, kjer naj bi usposabljal in oboroževal borce proti hunti za vojno z brezpilotniki.

ZDA so tudi začele obravnavati Nepal – državo, ki je z Indijo povezana geografsko, kulturno in gospodarsko – kot samostojno strateško prednostno nalogo, namesto kot del svoje politike do Indije. V zadnjih letih so ameriški visoki predstavniki pogosteje obiskovali Katmandu, marsikdaj brez nekoč običajnega postanka v New Delhiju.

Ne, ni se začela tretja svetovna vojna – za zdaj

Indija se bori za regionalni vpliv. FOTO: Fotodokumentacija Dela

Tesnejše vezi s Pakistanom

Trump je stvari še poslabšal, med drugim s prizadevanji za tesnejše vezi s Pakistanom. Ni pomembno, da Pakistan še naprej zagotavlja zatočišče ter vojaško in obveščevalno pomoč terorističnim skupinam ali da je načelnik generalštaba Asim Munir novembra lani izvedel ustavni prevrat. Člani Trumpove družine in njegovi poslovni partnerji so v tej državi sklenili donosne posle, kar je očitno dovolj dober razlog, da Trumpova vlada ponovno oživi nevarno strateško dinamiko na indijski podcelini.

ZDA so celo ubrale bolj spravljiv pristop do Kitajske. Čeprav strateško tekmovanje med tema velesilama ostaja intenzivno, je Trumpov nedavni premik k prilagajanju na nekaterih področjih ustvaril precejšnjo negotovost – nenazadnje za Indijo, katere vrednost za ZDA je že dolgo zakoreninjena v njeni sposobnosti, da deluje kot regionalna protiutež Kitajski.

A čeprav so ZDA Indijo dolgo obravnavale kot ključni demokratični branik proti kitajski prevladi v indopacifiški regiji, se hkrati upirajo ideji indijske regionalne prevlade. Kot je februarja pojasnil pomočnik ameriškega državnega sekretarja Samir Paul Kapur, si ZDA prizadevajo preprečiti, da bi katerakoli posamezna sila pridobila preveč vpliva v južni Aziji. Kapurjeve pripombe so odmevale v skladu z nacionalno varnostno strategijo Trumpove vlade, po kateri ZDA »ne morejo dopustiti, da bi katerakoli država postala tako prevladujoča«, da bi lahko »ogrožala ameriške interese«, in morajo ohraniti »globalno in regionalno ravnovesje moči«.

Po mnenju Amerike je bolj pluralistični regionalni red po naravi stabilnejši in ugodnejši za interese ZDA kot tisti, v katerem prevladuje katerakoli država – celo tesna »strateška partnerica«. V nasprotju s prejšnjo nacionalno varnostno strategijo iz leta 2017 sedanja Indijo komajda omenja, pri čemer le navaja, da želijo ZDA »izboljšati trgovinske (in druge) odnose« s to državo, da bi jo spodbudile k »prispevanju k varnosti v indopacifiški regiji«.

Zadržki Amerike niso le geopolitični. »Z Indijo ne bomo ponovili istih napak, ki smo jih naredili s Kitajsko pred 20 leti,« je dejal namestnik ameriškega državnega sekretarja Christopher Landau med nedavnim obiskom v New Delhiju, ko so ji dovolili, da »razvije vse te trge« in nato začne »premagovati« ZDA v »mnogih gospodarskih zadevah«. Sporočilo je jasno: ZDA Indijo zdaj vidijo manj kot strateškega partnerja, ki ga je treba negovati, in bolj kot regionalnega in gospodarskega tekmeca, ki ga je treba obvladovati.

Indija se mora prilagoditi tej novi realnosti, ki zahteva temeljito spremembo njenega strateškega razmišljanja. Ne more se več zanašati na svoje tesne odnose z ZDA, da bi ohranila vpliv v južni Aziji in drugod. Namesto tega mora gojiti regionalni vpliv z gospodarskim sodelovanjem, politično občutljivostjo do sosednjih držav in zagotavljanjem javnih dobrin, ki so privlačne za manjše države.

Strateški premislek

Tudi ZDA bi morale ponovno premisliti o svojem pristopu. Morda si želijo bolj raznoliko regionalno ureditev, vendar to ne sme iti na račun njihovega partnerstva z Indijo, s katero še naprej delijo pomembne interese, od obvladovanja vzpona Kitajske do ohranjanja stabilnosti v indopacifiški regiji. Politike, ki sistematično slabijo položaj Indije v njeni lastni soseščini, pomenijo tveganje, da bodo spodkopale te skupne cilje.

Zdi se, da Trumpova vlada upa, da bosta Amerika in Indija ostali globalni partnerici, čeprav postajata regionalni tekmici. A to ne bo lahka naloga, izid pa bo oblikoval ne le prihodnost dvostranskih odnosov, temveč tudi strateško pokrajino v južni Aziji in drugod.

***

Prevod je narejen s pomočjo umetne inteligence. Brahma Chellaney, zaslužni profesor strateških študij na Centru za raziskave politik v New Delhiju in raziskovalec na Akademiji Roberta Boscha v Berlinu, je avtor knjige Water, Peace, and War: Confronting the Global Water Crisis (Rowman & Littlefield, 2013). Avtorske pravice: Project Syndicate, 2026, www.project-syndicate.org