Tiskane izdaje
Berlin – »Teh pet hoče naš denar!« je največji nemški dnevnik Bild pospremil srečanje dvajsetih najbolj razvitih držav v mehiškem Los Cabosu. Na velikih slikah so Mario Monti, José Manuel Barroso, Mariano Rajoy, François Hollande in Barack Obama.
Gre za denar, butec! Temeljna dilema sedanje dolžniške krize je, kdo ga je zaslužil in kdo si ga je pridobil na manj spodoben način, in Nemčija je, kot se je pokazalo tudi v Mehiki, na okopih z vsemi drugimi. Ti verjamejo, da je evrsko desetletje posebej koristilo Nemčiji, saj bi bil njen izvoz z marko veliko dražji, zato naj evropska supersila, še posebej, če hoče še kaj izvažati v južne države, te ali pa vsaj evropske banke s svojim denarjem reši pred bankrotom. Nemčija je, nasprotno, prepričana, da so drugi veliko pridobili z nizkimi obrestnimi merami, ki so si jih edino oni prislužili z reformami trga delovne sile, pokojninskega ter zdravstvenega zavarovanja, davlno reformo in prijazno podjetniško zakonodajo.
Ameriški napad
Še posebej so v Berlinu slabe volje, če jim o nujnosti ekspanzivne denarne politike in skupnega zadolževanja za razvoj govori ameriški demokratski predsednik Barack Obama. Kanclerka Merklova se je na to pripravila še pred prihodom v Mehiko, kot poročajo nemški mediji, se je na pot zanalašč odpravila pozno ponoči, tako da je lahko dvanajst ur poleta izkoristila za spanje. Na cilj je res prispela sveža in spočita ter pripravljena na odbijanje zoprnih pozivov, naj vendarle na stežaj odpre svojo denarnico. In tudi če ni spočita, evrski voditelji že z dolgih celonočnih kriznih zasedanj vedo, da ima Merklova konjsko kondicijo in z njo do zadnjega vztraja pri svojih dejstvih.
V odbijanju ameriškega napada, naj Evropa vendarle uredi svoje zadeve in to po njihovem zgledu, pa se je nemški kanclerki nepričakovano pridružil celo predsednik evropske komisije. »Nismo prišli sem po lekcije o demokraciji in vodenju gospodarstva,« je José Manuel Barroso izgubil nekaj živcev na tiskovni konferenci, potem ko ga je neki novinar povprašal, zakaj naj bi Američani plačevali za evropsko krizo. »Ta kriza se ni začela v Evropi, kriza se je začela v Severni Ameriki. Številni deli našega finančnega sektorja so bili kontaminirani z neortodoksnimi praksami v nekaterih sektorjih finančnih trgov.«
Nemška kanclerka si ne dovoli izgubiti živcev. Raje s trmasto prusko vztrajnostjo odbija vse napade, ki niso v skladu z njenim razumevanjem evrske krize, tudi Barrosove, če je treba. Tudi Berlin pa je ta čas še posebej nezadovoljen z ameriškim predsednikom, ki tik pred volitvami vse glasneje namiguje, da za slab gospodarski položaj v ZDA ni kriv sam, ampak Evropa, ki po njegovem s svojo krizo vleče k dnu vse svetovno gospodarstvo. V Berlinu ob takšnih obtožbah s prstom kažejo na velikanski ameriški proračunski primanjkljaj in dolg, prav tisto torej, proti čemur se bojujejo v Grčiji, Španiji, Italiji in drugod.
Barack Obama in Angela Merkel pa imata vsaj eno skupno točko, vsakemu od njiju dajejo samozavest za odločno zastopanje svojih stališč ekonomske šole, ki pa so žal popolnoma nasprotne. Ameriški predsednik prisega na neokeynesijanstvo, ki s Paulom Krugmanom ali Georgeom Sorosom na čelu zahteva hitro protikrizno akcijo z vsemi sredstvi, ki so na voljo, pa naj gre za tiskanje denarja ali pa skupne obveznice. Številni svetovalci Angele Merkel pa sodijo v ortoliberalno šolo, ki vlogo države vidi predvsem v zagotavljanju svobodnih trgov. Kanclerka Merklova ni edina na tem položaju, ki sledi takšnim gospodarskim nasvetom, njen predhodnik Gerhard Schröder, pa čeprav socialdemokrat, je tudi s pomočjo nemške ekonomske tradicije izvedel drugi gospodarski čudež.
Močnejši evropski nadzor
Tako vsaj verjamejo Nemci, Grki bodo namesto tega rekli, da je Nemčija pač najbolje izkoristila skupno evropsko valuto. V Berlinu pa so globoko prepričani, da morajo tudi drugi izvesti podobne reforme trga delovne sile, socialnih in pokojninskih zavarovanj, davkov in vsega drugega, kar ovira poslovanje, pa bo vse dobro. Če bo novembra v boju za Belo hišo zmagal republikanec Mitt Romney, bodo kanclerki morda prisluhnili tudi v Washingtonu. A kaj, ko je zanjo pomembneje, da prepriča Grke, Špance, Italijane, Francoze in evropsko komisijo, mnogi od teh pa v gospodarskih zadevah bolj verjamejo predsedniku Obami.
V Berlinu kritikom hladno odgovarjajo, da nikogar ne ovirajo pri prizadevanjih za večjo evropsko integracijo, kar je po njihovem prepričanju predpogoj za kakršne koli skupne varščine za dolgove posameznih držav. Merklova opozarja, da so se na zadnjem stresnem testu španske banke, ki zdaj potrebujejo najmanj sto milijard evrov, dobro odrezale. Preden bi takšne tiktakajoče bombe podprla s trdnim nemškim denarjem, hoče kanclerka evropski nadzor nad računovodskimi knjigami. Upati je, da bo dobro spala tudi med vračanjem iz Mehike. Iz Aten namreč poročajo, da verjetni mandatar Antonis Samaras iz Nove demokracije skupaj z drugimi tudi Aleksisa Ciprasa iz Sirize vabi na prepričevanje Bruslja in Berlina, naj jim podarijo še več denarja, pa čeprav v zadnji polovici leta niso izvedli veliko zahtevanih reform.
