Avstrijske burke z burkami

Polemika med zagovorniki osvobajanja muslimanskih deklic in nasprotniki državnega poseganja v pravice posameznikov.

Objavljeno
24. januar 2020 07.00
Posodobljeno
24. januar 2020 07.02
Avstrija ni edina evropska država, ki je omejila in omejuje javno razkazovanje zlasti muslimanske veroizpovedi oziroma zakrivanje obraza. Foto AFP
V Avstriji, ki je že sprejela nekaj ukrepov proti nošenju naglavnih pokrival v javnosti, buri duhove načrt nove vladne koalicije, da bo sedanjo prepoved nošenja religioznih oziroma islamskih rut v osnovnih šolah »podaljšala« in bo veljala za vse deklice, ki še niso dopolnile 14 let.

»Zame so naglavna pokrivala pri otrocih ideološki, ne pa religiozni simbol. Kar zadeva njihovo prepoved, poznam veliko muslimanskih mater, ki se strinjajo z mano,« je včeraj v pogovoru za dnevnik Standard povedala nova ministrica za ženska vprašanja in integracijo Susanne Raab, ki prihaja iz vladajoče ljudske stranke. Hkrati so v tem časniku objavili gostujoči komentar Wolfganga Heckerja Prepoved naglavnih pokrival je protiustavna, v katerem je ta ustavni pravnik zatrdil, da v liberalni družbi, ki zagotav­lja versko svobodo in pravice staršev, država ne more kar tako prepovedati nošenja rut. Podobno meni avstrijska islamska skupnost, ki se je pritožila na ustavno sodišče že zaradi dosedanje prepovedi, ki so jo pred dvema letoma najprej uvedli v vrtcih, lani pa še v osnovnih šolah.

image
Avstrija ni edina evropska država, ki je omejila in omejuje javno razkazovanje zlasti muslimanske veroizpovedi oziroma zakrivanje obraza. Foto Reuters


»V duhu sekularizma«


V Avstriji je pred tremi leti že vladna koalicija, v kateri so glavno vlogo še igrali socialdemokrati, sprejela zakon, ki v javnosti prepoveduje nošenje pokrival in prekrival glave, ki naredijo ljudi neprepoznavne. Že takrat se je razvnela zdaj ponovno obujena razprava, ki spominja na polemike, ko so pred 17 leti v Franciji »v duhu sekularizma« sprejemali zakon o prepovedi religioznih simbolov v šolah, s katerim niso prepovedali zgolj preveč očitne muslimanske noše, temveč tudi nošenje večjih krščanskih križev in judov­skih kip. Nasprotujoča si tabora ni enostavno ideološko opredeliti, saj že vladni stranki, ljudska in zelena, ki sta v koalicijsko pogodbo zapisali »raztegnitev« prepovedi do 14. leta, te ukrepe podpirata iz različnih razlogov. Čeprav tega javno ne razlagajo, se v vladajoči ljudski stranki zavzemajo za takšno politiko zato, ker so zagovorniki tradicionalnih (beri: katoliških) vrednot. Zeleni pa zagovarjajo takšno vmešavanje države v pravice posameznikov zato, ker so prepričani, da mlade muslimanke rut (hidžabov, čadorjev, nikabov in burk) ne nosijo prostovoljno, temveč so jih k temu prisilili starši.

A tudi nasprotni tabor je ideološko razcepljen. Za dovoljeno nošenje naglavnih pokrival se ne zavzemajo le verski gorečneži, temveč tudi liberalni nasprotniki poseganja države v svoboščine posameznikov, ki primerjajo prepoved »burk« s prepovedjo minikril. Nekateri tudi opozarjajo na dvoličnost oziroma »hidžabofobijo« oblasti, ki jo moti zgolj muslimanska veroizpoved, z razkazovanjem simbolov judovstva ali katolicizma pa nima težav. Na to je namignil tudi komentator Eric Frey, ki je zagovornik osvoboditve mladih muslimank pred zatiranjem versko obsedenih staršev. »Idealno bi bilo, če ne bi bilo izstopajočih verskih simbolov v šolah in križev na stenah. Prepoved naglavnih pokrival bi bila prvi korak v to smer,« je zapisal.

Avstrija, ki je zagotovila enakopravnost muslimanov, ko si je še kot imperij prilastila Bosno, ni edina evropska država, ki je omejila in omejuje javno razkazovanje zlasti muslimanske veroizpovedi oziroma zakrivanje obraza. Še v petih članicah Evropske unije velja nacionalna prepoved burk: Belgiji, Bolgariji, Danski, Franciji in Latviji. V petih državah so prepovedi, ki veljajo le za določene javne prostore: Albanija, Bosna, Kosovo, Nizozemska in Turčija.