Beloruski večni zmagovalec
Po uradnih anketah bo Aleksander Lukašenko znova prepričljivo zmagal v prvem krogu predsedniških volitev.
Odpri galerijo
Nekdanji direktor kolhoza Aleksander Lukašenko je na čelu Belorusije že 26 let. FOTO: Vasilij Fedošenko/Reuters
Nekaj manj kot sedem milijonov beloruskih volilnih upravičencev bo lahko danes izbiralo »novega« predsednika države. To bo že šesti beloruski predsednik, odkar so leta 1994 uvedli ta položaj. Prvim petim »predsednikom« je bilo ime Aleksander Lukašenko, po belorusko Aljaksandr Lukašenka.
Kar devet predsednikov beloruske vlade se je zamenjalo v 26 letih, odkar je na čelu države z okoli 9,5 milijona prebivalcev nekdanji direktor kolhoza Aleksander Lukašenko. Evropski vladar z najdaljšim stažem je vedno zmagal v prvem krogu glasovanja. Prve volitve leta 1994 v zahodnem svetu veljajo za zadnje, ki so bile demokratične in poštene, v Washingtonu so jih celo razglasili za »prvi korak k bolj pluralistični demokraciji in sistemu svobodnega trga«. Takrat je za 39-letnega poslanca, ki se je proslavil kot borec proti korupciji, glasovalo več kot 80 odstotkov volivcev. Do novih volitev leta 2001 mu je z referendumi in razgonom neposlušnih parlamentarcev uspelo silno povečati pristojnosti predsednika države. Takrat je dosegel slabši uradni rezultat, dobil je »le« 77,4 odstotka glasov, a po trditvah opozicijskih opazovalcev zanj v prvem krogu ni glasovala niti polovica volivcev. Na Zahodu niso bili več navdušeni, v ZDA pa so ugotovili, da obstajajo utemeljene domneve, da je bil on (oziroma njegovi najtesnejši sodelavci) udeležen pri skrivnostnem izginotju skoraj 30 opozicijskih politikov, med katerimi sta bila tudi nekdanji notranji minister in nekdanji predsednik centralne volilne komisije. Doslej jih še niso našli.
Na naslednjih volitvah pet let pozneje je bil še uspešnejši kot na prvih. Zbral je 84,4 odstotka glasov, čeprav so bila leta 2006 pričakovanja opozicije zelo velika, zato so se po razglasitvi rezultatov začeli množični protesti pa tudi množične aretacije demonstrantov. Na Zahodu ni nihče priznal izidov. V Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi so ugotovili, da volitve niso zadovoljile demokratičnih standardov, v Beli hiši so zahtevali, naj jih ponovijo. Evropska unija se je odzvala tako, da je Lukašenku in 30 njegovim sodelavcem prepovedala vstop v EU.
Naslednje volitve so bile štiri mesece prej, kakor bi morale biti. Tako se je odločil tokrat poslušen parlament in po mnenju analitikov onemogočil opoziciji, da bi se organizirala. Leta 2010 je za Lukašenka glasovalo 80,44 odstotka volivcev. Ljudje so znova množično šli na ulice, policija je priprla več kot 600 protestnikov, Bruselj in Washington pa sta zaostrila sankcije proti Lukašenku in njegovemu krogu.
Pred petimi leti se je najprej zdelo, da bo drugače. Pisalo se je eno leto po začetku ukrajinske krize, Lukašenko, ki ni priznal ruske priključitve polotoka Krim, se je pred volitvami hotel prikupiti tako EU kot ZDA, kjer so prav tako razmišljali, da bi bilo bolj učinkovito, če bi prenehali izolacijo in se začeli pogovarjati z »zadnjim evropskim diktatorjem«. Mesec pred volitvami so izpustili iz zapora šest znanih političnih zapornikov, kar pa ni prepričalo pisateljice Svetlane Aleksijevič, ki je prav tega leta dobila Nobelovo nagrado za literaturo. Svojo domovino je razglasila za »mehko diktaturo« in napovedala to, kar so pozneje potrdili tudi mednarodni opazovalci: da tudi te volitve ne bodo demokratične in poštene.
Lukašenko je leta 2015 spet blestel, v prvem krogu je zbral 84,14 odstotka glasov. Po zadnji javnomnenjski raziskavi analitičnega centra EcooM s konca prejšnjega meseca bo tudi letos prepričljivo zmagal v prvem krogu, le rezultat bi utegnil biti najslabši doslej: manj kot tri četrtine oziroma »zgolj« 73,3 odstotka glasov.
Kar devet predsednikov beloruske vlade se je zamenjalo v 26 letih, odkar je na čelu države z okoli 9,5 milijona prebivalcev nekdanji direktor kolhoza Aleksander Lukašenko. Evropski vladar z najdaljšim stažem je vedno zmagal v prvem krogu glasovanja. Prve volitve leta 1994 v zahodnem svetu veljajo za zadnje, ki so bile demokratične in poštene, v Washingtonu so jih celo razglasili za »prvi korak k bolj pluralistični demokraciji in sistemu svobodnega trga«. Takrat je za 39-letnega poslanca, ki se je proslavil kot borec proti korupciji, glasovalo več kot 80 odstotkov volivcev. Do novih volitev leta 2001 mu je z referendumi in razgonom neposlušnih parlamentarcev uspelo silno povečati pristojnosti predsednika države. Takrat je dosegel slabši uradni rezultat, dobil je »le« 77,4 odstotka glasov, a po trditvah opozicijskih opazovalcev zanj v prvem krogu ni glasovala niti polovica volivcev. Na Zahodu niso bili več navdušeni, v ZDA pa so ugotovili, da obstajajo utemeljene domneve, da je bil on (oziroma njegovi najtesnejši sodelavci) udeležen pri skrivnostnem izginotju skoraj 30 opozicijskih politikov, med katerimi sta bila tudi nekdanji notranji minister in nekdanji predsednik centralne volilne komisije. Doslej jih še niso našli.
Evropski vladar z najdaljšim stažem je vedno zmagal v prvem krogu.
Tokrat ne kaže nič drugače.
Po uradnih anketah bo zanj volilo več kot 70 odstotkov volivcev.
Tokrat ne kaže nič drugače.
Po uradnih anketah bo zanj volilo več kot 70 odstotkov volivcev.
Na naslednjih volitvah pet let pozneje je bil še uspešnejši kot na prvih. Zbral je 84,4 odstotka glasov, čeprav so bila leta 2006 pričakovanja opozicije zelo velika, zato so se po razglasitvi rezultatov začeli množični protesti pa tudi množične aretacije demonstrantov. Na Zahodu ni nihče priznal izidov. V Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi so ugotovili, da volitve niso zadovoljile demokratičnih standardov, v Beli hiši so zahtevali, naj jih ponovijo. Evropska unija se je odzvala tako, da je Lukašenku in 30 njegovim sodelavcem prepovedala vstop v EU.
V Belorusiji nič novega
Naslednje volitve so bile štiri mesece prej, kakor bi morale biti. Tako se je odločil tokrat poslušen parlament in po mnenju analitikov onemogočil opoziciji, da bi se organizirala. Leta 2010 je za Lukašenka glasovalo 80,44 odstotka volivcev. Ljudje so znova množično šli na ulice, policija je priprla več kot 600 protestnikov, Bruselj in Washington pa sta zaostrila sankcije proti Lukašenku in njegovemu krogu.
Pred petimi leti se je najprej zdelo, da bo drugače. Pisalo se je eno leto po začetku ukrajinske krize, Lukašenko, ki ni priznal ruske priključitve polotoka Krim, se je pred volitvami hotel prikupiti tako EU kot ZDA, kjer so prav tako razmišljali, da bi bilo bolj učinkovito, če bi prenehali izolacijo in se začeli pogovarjati z »zadnjim evropskim diktatorjem«. Mesec pred volitvami so izpustili iz zapora šest znanih političnih zapornikov, kar pa ni prepričalo pisateljice Svetlane Aleksijevič, ki je prav tega leta dobila Nobelovo nagrado za literaturo. Svojo domovino je razglasila za »mehko diktaturo« in napovedala to, kar so pozneje potrdili tudi mednarodni opazovalci: da tudi te volitve ne bodo demokratične in poštene.
Lukašenko je leta 2015 spet blestel, v prvem krogu je zbral 84,14 odstotka glasov. Po zadnji javnomnenjski raziskavi analitičnega centra EcooM s konca prejšnjega meseca bo tudi letos prepričljivo zmagal v prvem krogu, le rezultat bi utegnil biti najslabši doslej: manj kot tri četrtine oziroma »zgolj« 73,3 odstotka glasov.
