Beogradu se je spet zgodila ulica, bo piščalka utišala puško?
Nedavni surovi napad na dva pripadnika Srbske levice je na ulice Beograda spravil več tisoč protestnikov, kar je za dvomilijonsko mesto za zdaj premalo, da bi sprožilo premik na bolje.
Odpri galerijo
V Beogradu so vajeni protestov, sinočnje mirne demonstracije proti nasilju nad opozicijo, so minile brez incidentov in večjih posredovanj policije. FOTO: Marko Djurica/Reuters
»Stop krvavim srajcam« je slogan, pod katerim se je na beograjskih ulicah sinoči zbralo nekaj tisoč glasnih protestnikov, ki so oblasti Aleksandra Vučića sporočali, da z nasiljem ne bo uspela utišati opozicije. Krhka in razdrobljena opozicija na eni in mediji pod nadzorom oblasti na drugi strani so najbolj zaslužni zato, da so se v srbskih domovih bolj glasno slišala sporočila s protestov v Parizu kot sporočila z beograjskih ulic.
Konec novembra so v srbskem mestu Kruševac neznani zamaskirani napadalci s kovinskimi palicami napadli in pretepli voditelja zunajparlamentarne stranke Srbska levica Borka Stefanovića in njegovega kolega Bobana Jovanovića. Ta napad je sprožil proteste, ki so na ulice prestolnice sinoči pripeljale več tisoč ljudi. Čeprav so prireditelji zagotavljali, da je protest nadstrankarski, ga je podprla večina opozicije.
Za transparenti s sporočili, kot je »Vedno piščalka, nikoli več puška« in pozivi k vladavini prava in pravice, je hodila množica ljudi, ki so že desetletja nezadovoljni s stanjem v srbski družbi, gospodarskimi razmerami in nedelovanjem ključnih družbenih sistemov, kot sta zdravstvo in pravosodje. Ljudje, ki jim predsednik Aleksadar Vučić že dobrih šest let razlaga, da živijo v zlatem obdobju, s plačo med 300 in 400 evri vidijo malo zlate in veliko sive. Zgodbe o izgubljenem Kosovu jih ganejo manj kot jih gane občutek, da živijo slabše, kot bi lahko.
Seška Stanojlović, podpredsednica Helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji, nad udeležbo ni najbolj navdušena, nekaj tisoč ljudi je za dvomilijonsko mesto kot je Beograd premalo, slabo vreme je slab izgovor. »Ti protesti so sicer pritegnili večjo množico kot nekaj prejšnjih protestov v Beogradu. Razlogov za nezadovoljstvo imajo ljudje v Srbiji ogromno, za zdaj pa ni na obzorju neke velike motivacijske sile, ki bi na demonstracije spravila več ljudi,« pravi Stanojlovićeva.
Če bi tri vodilne opozicijske stranke pomagale pri organizaciji in ne zgolj javno podprle proteste, bi ljudi lahko bilo bistveno več, ocenjuje sogovornica. Čeprav so vodilni ljudje v politiki, tako na oblasti kot v opoziciji, na sceni že dve desetletji in so se že izpeli, Stanojlovićeva zunaj politike ne vidi nikogar, ki bi lahko motiviral ljudi za spremembe. Sindikati so bili v Srbiji šibki še v času Jugoslavije, v obdobju tranzicije pa so povsem izpuhteli iz družbenega življenja, pojasnjuje.
En izmed razlogov, da na protestih proti krvavim srajcam ni bilo več ljudi, so gotovo tudi mediji, ki so pod močnim vplivom Vučića večinoma zamolčali oziroma so novice o protestih skrili na manj opazna mesta. V medijih pod vplivom države so Srbi sinoči več izvedeli o protestih v Parizu kot o protestih v Beogradu. Kljub vsemu pa je vrenje v Parizu spodbudilo protestnike v Beogradu, verjame Igor Lavš, slovenski poslovnež, ki že leta živi in dela v Beogradu.
»Ne smemo pozabiti, da je Emmanuel Macron zaradi dogajanja doma moral odpovedati uradni obisk v Beogradu. Tudi sicer je Beograd močno vpet v mednarodna dogajanja in takšne zadeve ne gredo zlahka mimo njih,« ocenjuje Lavš. Nezadovoljstva ljudi po sobotnih protestih ne bo konec, zato Lavš verjame, da se podobne scene z veliko gotovosti lahko ponovijo. Za resen preobrat v srbski politiki, pa bi opozicija morala volivcem ponuditi kak nov, z dosedanjo politiko neobremenjen, obraz. »Čeprav se sliši nenavadno, menim, da bi Srbi rabili kakega Cerarja ali Šarca, če želijo, da opozicija doseže kak omembe vreden rezultat proti Vučiću,« dodaja Lavš.
Vesna Marjanović, poslanka Demokratske stranke v srbskem parlamentu, nasilni napad na vidna predstavnika Levice razume kot logično posledico verbalnega nasilja, ki ga Vučićeva oblast že leta izvaja nad opozicijo in vsakim glasnim kritikom njegove vladavine.
»Ljudem je dovolj nasilja. Tudi sicer jim razlogov za nezadovoljstvo ne manjka, vprašanje pa je, kako močno je to, čemur smo bili priča včeraj,« je za Delo povedala Marjanovićeva.
Primerjave s protesti proti Slobodanu Miloševiću se ji zdijo pretirane, čeprav so se tudi tisti protesti začeli z mirnimi sprehodi po mestu, končali pa z bagrom v stavbi skupščine.
Kot sramotno je ocenila vlogo prevladujočih medijev. Pri dogajanju v Srbiji so mediji že dolgo tarča številnih kritik opozicije, tako so tudi tokrat o dogajanju na ulicah Beograda ljudje največ lahko izvedeli iz družbenih medijev in ne iz tradicionalnih časopisov in televizije, ki še vedno dosežeta največji delež srbske publike.
Konec novembra so v srbskem mestu Kruševac neznani zamaskirani napadalci s kovinskimi palicami napadli in pretepli voditelja zunajparlamentarne stranke Srbska levica Borka Stefanovića in njegovega kolega Bobana Jovanovića. Ta napad je sprožil proteste, ki so na ulice prestolnice sinoči pripeljale več tisoč ljudi. Čeprav so prireditelji zagotavljali, da je protest nadstrankarski, ga je podprla večina opozicije.
Za transparenti s sporočili, kot je »Vedno piščalka, nikoli več puška« in pozivi k vladavini prava in pravice, je hodila množica ljudi, ki so že desetletja nezadovoljni s stanjem v srbski družbi, gospodarskimi razmerami in nedelovanjem ključnih družbenih sistemov, kot sta zdravstvo in pravosodje. Ljudje, ki jim predsednik Aleksadar Vučić že dobrih šest let razlaga, da živijo v zlatem obdobju, s plačo med 300 in 400 evri vidijo malo zlate in veliko sive. Zgodbe o izgubljenem Kosovu jih ganejo manj kot jih gane občutek, da živijo slabše, kot bi lahko.
FOTO: Marko Djurica/Reuters
Nekaj tisoč je malo, a iz malega lahko zraste veliko
Seška Stanojlović, podpredsednica Helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji, nad udeležbo ni najbolj navdušena, nekaj tisoč ljudi je za dvomilijonsko mesto kot je Beograd premalo, slabo vreme je slab izgovor. »Ti protesti so sicer pritegnili večjo množico kot nekaj prejšnjih protestov v Beogradu. Razlogov za nezadovoljstvo imajo ljudje v Srbiji ogromno, za zdaj pa ni na obzorju neke velike motivacijske sile, ki bi na demonstracije spravila več ljudi,« pravi Stanojlovićeva.
Če bi tri vodilne opozicijske stranke pomagale pri organizaciji in ne zgolj javno podprle proteste, bi ljudi lahko bilo bistveno več, ocenjuje sogovornica. Čeprav so vodilni ljudje v politiki, tako na oblasti kot v opoziciji, na sceni že dve desetletji in so se že izpeli, Stanojlovićeva zunaj politike ne vidi nikogar, ki bi lahko motiviral ljudi za spremembe. Sindikati so bili v Srbiji šibki še v času Jugoslavije, v obdobju tranzicije pa so povsem izpuhteli iz družbenega življenja, pojasnjuje.
Pariz je vplival na Beograd
En izmed razlogov, da na protestih proti krvavim srajcam ni bilo več ljudi, so gotovo tudi mediji, ki so pod močnim vplivom Vučića večinoma zamolčali oziroma so novice o protestih skrili na manj opazna mesta. V medijih pod vplivom države so Srbi sinoči več izvedeli o protestih v Parizu kot o protestih v Beogradu. Kljub vsemu pa je vrenje v Parizu spodbudilo protestnike v Beogradu, verjame Igor Lavš, slovenski poslovnež, ki že leta živi in dela v Beogradu.
FOTO: Marko Djurica/Reuters
»Ne smemo pozabiti, da je Emmanuel Macron zaradi dogajanja doma moral odpovedati uradni obisk v Beogradu. Tudi sicer je Beograd močno vpet v mednarodna dogajanja in takšne zadeve ne gredo zlahka mimo njih,« ocenjuje Lavš. Nezadovoljstva ljudi po sobotnih protestih ne bo konec, zato Lavš verjame, da se podobne scene z veliko gotovosti lahko ponovijo. Za resen preobrat v srbski politiki, pa bi opozicija morala volivcem ponuditi kak nov, z dosedanjo politiko neobremenjen, obraz. »Čeprav se sliši nenavadno, menim, da bi Srbi rabili kakega Cerarja ali Šarca, če želijo, da opozicija doseže kak omembe vreden rezultat proti Vučiću,« dodaja Lavš.
Verbalno nasilje, zelena luč maskiranim nasilnežem
Vesna Marjanović, poslanka Demokratske stranke v srbskem parlamentu, nasilni napad na vidna predstavnika Levice razume kot logično posledico verbalnega nasilja, ki ga Vučićeva oblast že leta izvaja nad opozicijo in vsakim glasnim kritikom njegove vladavine.
»Ljudem je dovolj nasilja. Tudi sicer jim razlogov za nezadovoljstvo ne manjka, vprašanje pa je, kako močno je to, čemur smo bili priča včeraj,« je za Delo povedala Marjanovićeva.
Primerjave s protesti proti Slobodanu Miloševiću se ji zdijo pretirane, čeprav so se tudi tisti protesti začeli z mirnimi sprehodi po mestu, končali pa z bagrom v stavbi skupščine.
Kot sramotno je ocenila vlogo prevladujočih medijev. Pri dogajanju v Srbiji so mediji že dolgo tarča številnih kritik opozicije, tako so tudi tokrat o dogajanju na ulicah Beograda ljudje največ lahko izvedeli iz družbenih medijev in ne iz tradicionalnih časopisov in televizije, ki še vedno dosežeta največji delež srbske publike.
