Bi bilo treba prejemnike socialne pomoči prisiliti k delu?

Zagovorniki sistema »spodbujati in zahtevati« verjamejo, da morajo prejemniki socialne pomoči tudi delati.

Objavljeno
28. november 2018 18.10
Posodobljeno
28. november 2018 18.12
V Nemčij se je po letu 2015 brezposelnost občutno zmanjšala. Foto: Fabian Bimmer/Reuters
Berlin – Nihče nima pravice do lenobe, je pred 15 leti udaril po mizi tedanji kancler Gerhard Schröder. Če je bilo v njegovih časih v Nemčiji skoraj pet milijonov brezposelnih, jih je danes le še dobra dva milijona. Enega izmed njegovih osrednjih programov združevanja dela in socialne pomoči, ljudsko imenovanega Hartz IV, znova napadajo v njegovem taboru in nekaterih drugih strankah.

V Nemčiji morajo nekateri delati za le en evro na uro, a so zakonodajalci prepričani, da to ni grobo izkoriščanje. Država jim namreč krije številne druge stroške – od najemnin do šolskih torb za otroke, zagovorniki sistema »spodbujati in zahtevati« pa verjamejo, da morajo prejemniki socialne pomoči tudi delati. V veliki večini so to dolgotrajno brezposelni, ki bi drugače čepeli doma in bili slab zgled svojim otrokom. Schröderjeva SPD se je že leta 2005, ko je kancler dokončal reforme trga dela in druge dele Agende 2010, ogorčeno upirala in med množičnimi demonstracijami so mu prav levi volivci izrekli nezaupnico. S tem so omogočili prvo zmago krščanskodemokratske prvakinje Angele Merkel, ki je nadaljevala reforme »nadomestil za brezposelnost II«, v ljudskem žargonu imenovanih po nekdanjem Volkswagnovem kadrovskem direktorju Petru Hartzu.


Čudež, ki traja


Država, ki so jo zmerjali z evropsko bolnico, je doživela svoj drugi gospodarski čudež, ki še traja. Zaposlovanje je rekordno, vse več levih in tudi nekaj drugih politikov pa zahteva konec delovne prisile za prejemnike socialne pomoči. Zelenemu Robertu Habecku, v katerem zaradi priljubljenosti njegove stranke nekateri že vidijo prihodnjega kanclerja, mnogi na levici in drugod prikimavajo, ko se zavzema za manj prisile in več pozitivnih spodbud za zaposlovanje dolgotrajno brezposelnih. Verjame, da bi univerzalni temeljni dohodek skupaj z manj prepovedi ljudem dal občutek varnosti, da bi lahko »nesprejemljivim pogojem dela enkrat rekli ne« ter jih tako pomagali izboljševati.

Tudi socialdemokrati Andree Nahles so poudarili, da so še vedno stranka dela, a si želijo odpraviti negativne plati programa Hartz IV. S tem povezane zaposlitve, pa čeprav le za določen čas, pogosto odvračajo nove delodajalce, več razumevanja za matere samohranilke, delavce izumirajočih industrij ali priseljence, ki si prizadevajo za zaposlitev, bo morda zahtevala tudi prihodnost. Vse več ljudi bo moralo zaradi tehnološkega napredka iskati zaposlitev ali pa bodo potrebovali pomoč pri usposabljanju.

Kaj pa če prejemniki socialne pomoči ne bodo zavračali le najbolj nesprejemljivih pogojev dela, ampak kar vse, se bo število ljudi na plečih države spet povečalo? Nemci natančno opazujejo izkušnje drugih evropskih držav. Avstrijski sindikati so zatrdili, da Hartz IV ni prispeval k drastičnemu znižanju brezposelnosti že zato, ker ga sami nimajo, brezposelnost pa je tudi pri njih nizka. Po drugi strani so Finci spomladi končali projekt mesečnega dohodka za 2000 brezposelnih kot spodbude za iskanje zaposlitve in ga ne nameravajo nadaljevati.