Bitka za milijarde v digitalnem svetu

Založniki in ustvarjalci v EU od spletnih korporacij zahtevajo, da plačajo za vsebino, s katero mastno služijo
Fotografija: Tiskanje časopisa Delo in postavljanje novih mašin v tiskarni Delo. Ljubljana, 21. julij 2017
[Tiskarne,časopisi,Delo,tiskarna Delo,Ljubljana]
Odpri galerijo
Tiskanje časopisa Delo in postavljanje novih mašin v tiskarni Delo. Ljubljana, 21. julij 2017 [Tiskarne,časopisi,Delo,tiskarna Delo,Ljubljana]

Ne zgodi se pogosto, da o zakonodajnem predlogu EU potekajo tako intenzivne razprave, obsežne kampanje in prefinjene lobistične akcije kot pri predlogu evropske direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu.

Po državah članicah, ki so v svetu EU že sprejela svoja izhodišča, bo svoje prvo stališče sprejel še evropski parlament. Nato se bodo začela pogajanja med obema stranema, v katerih v trialogu sodeluje še evropska komisija. Zaradi zapletenosti zadeve in številnih navzkrižnih interesov je pričakovano, da bo odločanje o reformi na ravni EU trajalo še kar nekaj časa. Evropski poslanci bodo o poročilu, ki ga je pripravil odbor za pravne zadeve, glasovali v četrtek. Če mandat za pogajanja s članicami ne bo sprejet, bo dosje odprt za dopolnila in o njem bi glasovali septembra.

Do takrat razprave in polemike o tem vprašanju najverjetneje ne bodo potihnile. Medtem ko nasprotniki direktive svarijo pred njenimi potencialno negativnimi učinki na svobodo izražanja, je glavno vodilo evropskih in tudi slovenskih založnikov, izdajateljev tiskanih in digitalnih medijev pri reševanju zapletenega vprašanja zaščite avtorskih pravic na spletu, da kakovostne vsebine ne morejo biti brezplačne.


Breme nelojalne konkurence


Slovenski založniki tiskanih in digitalnih medijev, med njimi tudi časopisna hiša Delo, se zdijo poenoteni o tem, da gre vsebina predloga direktive, vključno s spornima 11. in 13. členom, v pravo smer. Po besedah direktorice Dela Nataše Luša je ambicije predloga direktive (in odpor proti njemu) treba razumeti predvsem z vidika dejstva, da zakonodaja v večini primerov ne sledi hitremu razvoju tehnologije. Pri reševanju zadev iz preteklosti se posega v neke »pridobljene« pravice uporabnikov, »to pa je vedno težko in nepriljubljeno«. Ustvarjanje kakovostnih vsebin obremenjujeta predvsem nelojalna konkurenca in dejstvo, da ko se te pojavijo na spletu, postanejo prosto dostopne, brez ustrezne zaščite pravic njihovih avtorjev, je pojasnila Luša. »Tako pri nas kot tudi v Evropi odgovorni uredniki opozarjajo, da neurejeno stanje na področju avtorskih pravic na spletu pomeni resno nevarnost za kakovostno in neodvisno novinarstvo.«

Po mnenju Aleksandra Bratine, direktorja področja razvoja pri časniku Večer, predlog direktive »ščiti založnike kot imetnike materialnih avtorskih pravic in posledično ustvarjalce teh vsebin pred izkoriščanjem, ki se ga poslužujejo tretje, specializirane organizacije«. Direktiva, je poudaril Bratina, »izključuje tiste, ki ne da bi ustvarili neko novo dodano vrednost, zase ustvarjajo vrednost z vsebinami drugega«. V tem pogledu se mu predlog ne zdi sporen. Pojasnil je, da ne vidi razloga, zakaj bi moralo biti založništvo na spletu obravnavano bistveno drugače kot diplomska in druga podobna avtorska dela, preverjanju avtorstva katerih nihče ne nasprotuje.


Slovenska zakonodaja v zaostanku


Ureditev področja avtorskih pravic bi utegnila po mnenju sogovornikov stanje evropskih in slovenskih založnikov narediti vsaj nekoliko vzdržnejše, še posebno v primerjavi z velikimi spletnimi korporacijami, kot sta Google in Facebook. Ker v Sloveniji z ureditvijo pravic avtorjev na digitalnem področju zaostajamo, je v interesu založnikov, da se problem sistemsko uredi na evropski ravni.

»Ureditev na evropski ravni bi vsekakor pripomogla, da bodo založniki v podobnem oziroma primerljivem položaju, ko gre za vprašanje avtorskih pravic,« je v odgovoru na naša vprašanja pojasnil Rok Hladnik, direktor Primorskih novic, pri tem pa je opozoril, da je položaj izdajateljev časopisov oziroma medijske panoge v celoti tesno povezan tudi z nacionalno zakonodajo in medijsko strategijo, katere prenova je nujna. »Avtorske pravice so le del težav, s katerimi se založniki ukvarjamo, zato je nujna tudi ustrezna medijska strategija, ki bo medijem omogočala, da svoje poslovne modele lažje prilagajajo zahtevnim razmeram in tako uspešno konkurirajo tujim spletnim velikanom,« je poudaril Hladnik.

Brez ureditve zaščite avtorskih pravic, ki bi pomenila tudi nov vir prihodkov za tiskane medije, se bo zniževanje prihodkov v slovenskem založništvu najverjetneje nadaljevalo. Po besedah Aleksandra Bratine njihovega upadanja »niti približno ni mogoče nadomestiti z monetizacijo vsebin na digitalnih platformah, predvsem pa je to težko za založnike, katerih kadrovski resursi ustrezajo splošno informativni zasnovi medija«.


Kočljiva 11. in 13. člen


Najkočljivejša sta dva člena predloga direktive. Enajsti člen ureja pravice založnikov glede digitalne uporabe njihovih vsebin. Zagotovljena naj bi jim bila pošteno in sorazmerno plačilo. Poenostavljeno povedano: spletni iskalniki, ki med zadetki objavijo ne le povezavo, ampak tudi kratek povzetek člankov, bi morali založnikom za to plačevati. Tak sistem odločno zagovarjajo, denimo, izdajatelji, kakršen je nemški orjak Springer. Zagovarjajo ga tudi v največji poslanski skupini, Evropski ljudski stranki, saj »morajo izdajatelji tiska dobiti pošten delež za uporabo njihovih vsebin na spletu«.

Četudi so na muhi tega ukrepa ameriški orjaki, kakšna sta Facebook ali Google, ki da bi morali plačati za vsebino, s katero služijo milijarde, nasprotniki predloga govorijo kar o cenzuri in omejevanju svobode govore. Najprepoznavnejša nasprotnica je evropska poslanka iz vrst nemških Piratov Julia Reda, ki opozarja, da bi uveljavitev predloga omejila delovanje blogerjev. Zahtevo, da digitalne korporacije plačujejo za tujo vsebino, ki jo uporabljajo, je razglasila za – davek na povezave (angl. »link tax«). Tudi manjšim založnikom naj omejitve ne bi ustrezale, »saj imajo več občinstva s kliki«.

Še kočljivejši je 13. člen predloga direktive. V njem se od ponudnikov vsebin na spletu (denimo od youtuba) zahteva, da sklenejo licenčne sporazume z lastniki pravic. Ti bodo vsebovali odgovornost za dela, ki jih bodo naložili uporabnike. Zagotovljeni bi morali biti ukrepi, da bodo licenčni sporazumi lahko delovali. Argumenti nasprotnikov so, da bi »filtri za nalaganje vsebin« (kaj takega v predlogu ni omenjeno), ki bi prepoznali kršitev avtorskih pravic, razširili prostor za nadzor na spletu in onemogočali parodijo. Zavirali da bi tudi razvoj majhnih v korist velikih digitalnih podjetij.

Naši sogovorniki, denimo v Evropski povezavi združenj avtorjev in skladateljev, opozarjajo, da med številnimi nasprotniki predlogov niso le ljudje z ideološkimi stališči, ampak tudi digitalne korporacije, ki so v ozadju organizirale kampanje proti 11. in 13. členu. Govorjenje o veliki postranski škodi za svobodo govora in koncu interneta pravijo, da je neutemeljeno. Tudi v poslanskih skupinah v evropskem parlamentu opozarjajo, da še nikoli niso doživeli tako velikih pritiskov s poplavo elektronskih sporočil in telefonskih klicev, naj glasujejo proti predlaganemu.


Digitalno proti analognemu


Predstavniki slovenskih časopisnih hiš menijo, da pri obravnavanju predloga direktive EU urejanja avtorskih pravic ni mogoče izenačevati s poseganjem v pravico do svobode izražanja. Nasprotno, prepričani so, da je od ustreznega reševanja tega področja odvisno dolgoročno preživetje kakovostnega novinarstva.

»Če bomo založnikom onemogočili, da za dela, objavljena na spletu, dobijo ustrezno plačilo, bodo v skrajni posledici založniki prisiljeni vse bolj krčiti uredništva. To pa lahko pomeni poseg v neodvisnost in kakovost novinarstva,« je opozorila Nataša Luša. »Vsi smo ponotranjili pravila, ki veljajo na področju zaščite glasbenih in filmskih del na spletu. Vsi razumemo, da ne smemo brez ustreznega plačila s spleta prenašati filmov ali glasbe. V analognem svetu so pravila določena tudi za druga avtorska dela in nujno je, da tudi ta dela na spletu dobijo podobno ustrezno zaščito.«

Naloga profesionalnega novinarja je po besedah Aleksandra Bratine, da javnosti posreduje preverjene informacije in da svoje delo opravlja skladno s profesionalnimi standardi. Novinarstvo tako še vedno prevladuje v tiskanih medijih in na njihovih digitalnih platformah. Prepričan je, da predlagana direktiva »ne omejuje svobode izražanja, razen morda tiste, ki z 'izposojenimi vsebinami' in različnimi priredbami ustvarja zgodbo, drugačno od prave. Če to neka direktiva lahko prepreči, s tem ni naredila samo nekaj dobrega za finančni položaj založnikov v EU,« je povedal Bratina, »ampak celo korak k ustvarjanju boljših pogojev za vpliv medijev na demokratičnost družbenih odnosov.«

Komentarji: