Te dni je minilo sedemdeset let, odkar so na Goli otok pripeljali prve zapornike. Hrvaški društvi, združenje Anteja Zemljarja in Documenta, center za soočenje s preteklostjo, sta v torek na otoku pripravili slovesnost, dva dni pred tem pa je nekdanji zapornik Radovan Hrast na kraj pripeljal skupino Slovencev. Med njimi so bili večinoma starejši ljudje, ki to poglavje slovenske in jugoslovanske zgodovine poznajo tudi iz pripovedovanja svojih najbližjih.

Jugoslovansko taborišče, ki je razdrobljeno po pustem otoku sredi Jadrana, še vedno buri domišljijo, saj se tja vsako leto odpravijo številni obiskovalci. V majhno, a globoko pristanišče, ki so ga nekoč gradili potapljači in kaznjenci, poleti vsak dan pripluje več ladij s kopnega in bližnjih otokov, kot sta Rab in Krk.

Srhljivi predmeti iz preteklosti

Betonska cesta vodi iz pristanišča v notranjost otoka. Od nekdanje kaznilnice so ostale le zapuščene taboriščne zgradbe, kupi odvrženih oblačil in posteljnine, stari pisalni stroji, zaprašeni telefoni in razni napisi na zdaj porušenih zidovih, ki so jih za seboj pustili kaznjenci. Srhljivi predmeti iz preteklosti, ki pričajo o življenju na takrat najbolj skrivnostnem jadranskem otoku, so komaj še prepoznavni. Med opustelimi betonskimi ruševinami delujeta gostinski obrat in majhna trgovina, turistični vlakec pa poleti vozi obiskovalce po otoku vsak dan.



V senci borovcev, ki so jih nekoč posadili kaznjenci, je stoglavi množici radovednih obiskovalcev iz Slovenije Hrast pripovedoval o življenju na otoku. O petdesetkilogramskih vrečah moke, ki jih je moral nosit iz shrambe v pekarno, o tem, kako so kaznjenci pretepali prišleke, o njegovem prihodu na otok, ko so se morali okopati v morju pred vanje uperjenimi brzostrelkami vojakov. Z dolgo palico za preganjanje kač, ki jih po njegovih besedah tam ni malo, je opisoval poslopja, ki so stala tam, še preden so zgradili kaznilnico.

Pozorni poslušalci so ga spraševali o paznikih, o težaškem delu pod žgočim soncem brez vode in hrane, o zgodbah, ki so jih slišali o otoku. Zanimalo jih je, kakšni so bili odnosi med jetniki, ali je komu uspelo zbežati, predvsem pa, kako je vse skupaj prenašal on sam, ki je bil na Golem otoku kar dvakrat; prvič le nekaj mesecev, drugič pa nekaj več kot dve leti. Hrast je bil eden od 500 Slovencev, zaprtih na otoku, po študiji zgodovinarja Martina Previšića pa je jugoslovanski režim tja poslal 16.000 ljudi.


 

Pomanjkanje vizije

Čeprav so taborišče zaprli konec osemdesetih let, na Hrvaškem za zdaj nimajo jasne vizije, ali bi sanirali obstoječe objekte in spremenili nekdanji zapor v muzej na prostem, ali pa bi vse skupaj prodali in dovolil vlagateljem, da zgradijo turistične objekte in zloglasni otok spremenijo v turistični biser. Doslej je nastalo že precej zamisli za propadlo kaznilnico: da bi jo država prodala, tako kot namerava storiti s politično šolo v Kumrovcu, študenti arhitekture z graške univerze so celo pripravili načrte za orjaški muzej, ki bi hkrati deloval kot center za reševanje svetovnih problemov, ekološko-socialni forum z Reke pa je predlagal, da bi tam razvijali turizem, namenjen LGBT-skupnosti.

Otok obišče okoli 50 tisoč ljudi na leto, večinoma so to prebivalci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, v zadnjem času pa tudi tujci, otok namreč oglašujejo kot Titov Alcatraz. Turisti pridejo z vodičem, obisk traja od dve uri do pol dneva. Turistične pakete ponujajo večinoma turistične agencije na Rabu, Krku in v Senju, od koder ladje tudi izplujejo.



O tem, kaj z otokom v prihodnosti, je za Jutarnji list spregovoril Darko Bavoljak iz društva Anteja Zemljarja. »Vladajoči na Hrvaškem si zatiskajo oči pred bremenom preteklosti. V združenju si prizadevamo, da se preteklost otoka ne bi razgubila v družinskih prikrajanjih, ali še huje – v betonizaciji ali gradnji apartmajev,« je dejal Bavoljak in dodal, da je sramotno do nekdanjih zapornikov, ker vlada ni storila še ničesar. »Kraj je treba zaščititi in tam postaviti ustrezne spomenike, preden svet zapusti še zadnji jetnik.«



O problemu propadanja kaznilnice je spregovorila tudi voditeljica združenja Documenta Vesna Teršelič. Poudarila je, da je to redek zgodovinski spomenik v evropskem prostoru, zato ga je treba ohraniti. Ugotavlja, da Hrvaška očitno nima namena, da bi zaščitila Goli otok in sosednji Sveti Grgur, kjer je bila ženska kaznilnica. »Ministrstvo za kulturo bi moralo pripraviti konservatorski načrt, odobriti denarna sredstva. Doslej še nihče ni ukrepal v smeri stalne zaščite, vse dosedanje vlade so zamudile priložnost,« je dejala Teršeličeva in dodala, da bi lahko del zaporniškega kompleksa spremenili v spomeniško in izobraževalno ustanovo, v muzej.

Po Hrastovem mnenju pa moramo otok pustiti prihodnosti. Naj ga zgodovinarji in arheologi znova odkrivajo čez desetletja.