Bo Velika Kladuša postala novi Idomeni?
Na zahodu Bosne zaradi zaprte južne slovenske meje pospešeno nastaja ozko grlo.
Odpri galerijo
Begunci in migranti v improviziran kampu na obrobju Velike Kladuše. FOTO: Jure Eržen/Delo
Majhno mesto na skrajnem zahodu Bosne in Hercegovine, ki je »zaslovelo« po Agrokomercu in Fikretu Abdiću ter med letoma 1992 in 1995 tudi samo postalo prizorišče bratomornega klanja, vse bolj postaja ozko grlo nove balkanske begunske poti, ki čez Turčijo, Grčijo, Albanijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško vodi proti južni slovenski meji.
Pred picerijo Teferić, po domače »Kod Latana«, ki že od začetka leta s pomočjo (majhne) mednarodne ekipe prostovoljcev vsak dan pripravi tudi 500 kosil za begunce in migrante, se je vila dolga vrsta. Ljudje so strpno čakali na – za marsikoga – edini obrok v dnevu. Med njimi je bilo veliko moških in fantov, ki so jih hrvaški policisti zgodaj zjutraj vrnili na bošnjaško stran meje. Bilo so jezni, obupani, zgroženi. Na lastni koži so izkusili ne le, da je slovenska južna meja zdaj že skoraj neprodušno zaprta in da Slovenija nezakonito – in sistematično – zavrača prosilce za azil, ampak tudi stopnjujoče se nasilje hrvaških policistov. Velika Kladuša oziroma zahodna Bosna postaja nov Idomeni. Prostor padlega upanja. Točka, ki ne vodi več nikamor.
Ena vrsta ljudi je čakala na hrano, druga na osnovno zdravstveno oskrbo. Tudi to – ob pravkar odprti poljski postojanki Zdravnikov brez meja (MSF) – beguncem in migrantom zagotavljata neutrudni vrhniški humanitarec Adis Imamović Pixi in njegova avstrijska partnerka Petra. »Danes je postavljen rekord. Še nikoli ni bilo toliko ljudi. Polni so ran, vnetij in odrgnin, ki jih staknejo na gozdni poti čez Hrvaško do Slovenije,« je med oskrbo ran na stopalih mladega Iračana dejal Pixi.
Vzrok za »rekord« sta preprosta: orbanizacija slovenske južne meje in nezmožnost vložitve prošnje za azil v naši državi. Oboje je neposredno povezano z direktivami, ki prihajajo iz Nemčije, Avstrije in tudi Bruslja. Zapira se, pospešeno, tudi tako imenovana druga balkanska begunska pot, po kateri je v Evropsko unijo v zadnjega pol leta vstopilo približno toliko ljudi, kot jih je Slovenijo prečkalo na vrhuncu prve balkanske begunske poti v drugi polovici leta 2015. Skoraj gotovo je, da bo Velika Kladuša, do zdaj oaza prijaznosti in gostoljubnosti do ljudi na begu, že v nekaj mesecih postala eden izmed krajev, kjer bo Evropska unija začela uresničevati svoj načrt postavitve azilnih centrov v »tretjih državah«. Tu se bodo končala sanje tisočih, sanje o Evropi.
»Končal sem študij geologije. Govorim več jezikov. Veliko stvari znam početi. Na pot iz Iraka sem se odpravil, ker bi rad delal in pomagal svoji družini. Nočem socialne pomoči. Nočem biti pri miru. Nočem zapravljati svojega življenja. Pripravljen sem prijati za kakršno koli delo,« je v improviziranem begunskem taborišču dejal 22-letni Reda al Selave iz iraške Basre. Na poti je skupaj z očetom, strokovnjakom za naftne vrtine, mamo, tremi sestrami in dvema nečakoma. Ne on ne oče v Basri, iraškemu naftnemu raju, v zadnjih mesecih nista več mogla najti dela. Mednarodne naftne korporacije, ki upravljajo tamkajšnja naftna polja, so delovno silo pripeljala iz jugozahodne Azije. Domači strokovnjaki so zanje predragi. »Po dolgih letih vojne smo se v miru soočili z revščino. Nekaj smo morali storiti. Odločili smo se odpraviti proti Evropi. Upali smo, da nam bo dejstvo, da smo izobraženi in delavni, kaj pomagalo, a ne kaže dobro …« je svojo pripoved nadaljeval urbani mladenič z juga Iraka.
Njegova mama in sestre so pripravljale večerjo in pestovale majhna otroka. V taborišču, kamor so se, kot poraženci, vseskozi vračali tisti, ki so jih hrvaške oblasti – kdovekaterič že – vrnile v Bosno in Hercegovino, je bilo prvič mogoče zaznati gnečo. »Tudi mi smo že poskušali. Nismo prišli daleč. Morda smo bili deset kilometrov v notranjosti Hrvaške. V gozdu. Obkolili so nas policisti. Streljati so v zrak. Bilo nas je zelo strah, še zlasti otroke. Prisilili so nas, da smo stekli nazaj proti Veliki Kladuši, še prej pa so nam polomili mobilne telefone. Nam niso vzeli denarja, imeli smo srečo,« je povedal Reda.
Mladega Iračana proti Evropi – najraje bi za azil zaprosil v Sloveniji in v naši državi tudi ostal – žene tudi dodaten motiv. V Grčiji se je njegov oče Said začel slabo počutiti. Odpeljal ga je k zdravniku, ki je opravil preiskave in ugotovil, da je oče hudo bolan in da, če želi preživeti, nujno potrebuje drago in zahtevno zdravljenje. »Očetu nisem povedal, da je kaj narobe z njim. Nihče drug ne ve. Mami bi se porušil svet. Naredil bom vse, da mu bom pomagal. A najprej moramo priti od tu. Morda bomo poskušali že čez dva, tri dni,« nam je Reda zaupal v četrtek in ob tem dodal, da si med begunci in migranti, ki bivajo v improviziranem begunskem taborišču na obrobju Velike Kladuše tako rekoč nihče več ne more privoščiti pomoči tihotapcev. Za pot proti slovenski južni meji, ki po navadi traja od štiri do sedem dni, je – ob pravem času in z veliko sreče – resnično potrebno le nekaj fizične kondicije, par dobrih čevljev in dovolj vode.
Kljub slabim novicam, ki prihajajo s slovenske južne meje in iz hrvaških gozdov, v Veliko Kladušo še vedno – večina z avtobusom, ki vsak večer pripelje iz Sarajeva – prihajajo novi ljudje na begu. Eden izmed sorazmerno svežih obrazov v taborišču je 42-letni Ali Izdin Ibrahim, Jezid iz Sindžara na severu Iraka, ki je bil dolgo pod nadzorom samooklicane Islamske države. Med napadom IS na osamljeno in popolnoma nezavarovano (žrtvovano) iraško manjšino poleti 2014 je izčrpani možakar izgubil dva brata in levo nogo, namesto katere nosi protezo. Pripadniki IS so ugrabili eno izmed njegovih štirih hčerk, za katero se je izgubila vsaka sled. Kot za več sto jezidskimi dekleti in ženami. Kljub protezi in uradno zaprtim mejam Ali Izdin namerava pešačiti do Nemčije. Tam živijo njegova žena in tri hčerke, ki so jim nemške oblasti odobrile vlogo za azil. Ali Izdin se je pospešeno učil nemško – v nemškem jeziku sva se tudi pogovarjala. Prošnja za združitev družine ni bila uspešna, zato se je Ali Izdin proti Nemčiji podal po ilegalni poti. Enkrat se je že poskušal prebiti do Slovenije. Ni mu uspelo. Hrvaški policisti so mu vzeli denar in mobilni telefon ter, kot trdi, strgali dokumente. Njegove možnosti so zdaj še manjše.
»Čim prej želim od tod. Na kakršen koli način že. Tudi tu me preganjajo. Pretepla me je skupina Sircev, ki me imajo za nevernika. Tu nisem varen,« je utrujen in tesnoben možakar zgubanega in od sonca zažganega obraza opisal razmere na begunsko-migrantskem splavu meduze.
Pred picerijo Teferić, po domače »Kod Latana«, ki že od začetka leta s pomočjo (majhne) mednarodne ekipe prostovoljcev vsak dan pripravi tudi 500 kosil za begunce in migrante, se je vila dolga vrsta. Ljudje so strpno čakali na – za marsikoga – edini obrok v dnevu. Med njimi je bilo veliko moških in fantov, ki so jih hrvaški policisti zgodaj zjutraj vrnili na bošnjaško stran meje. Bilo so jezni, obupani, zgroženi. Na lastni koži so izkusili ne le, da je slovenska južna meja zdaj že skoraj neprodušno zaprta in da Slovenija nezakonito – in sistematično – zavrača prosilce za azil, ampak tudi stopnjujoče se nasilje hrvaških policistov. Velika Kladuša oziroma zahodna Bosna postaja nov Idomeni. Prostor padlega upanja. Točka, ki ne vodi več nikamor.
Še nikoli toliko ljudi
Ena vrsta ljudi je čakala na hrano, druga na osnovno zdravstveno oskrbo. Tudi to – ob pravkar odprti poljski postojanki Zdravnikov brez meja (MSF) – beguncem in migrantom zagotavljata neutrudni vrhniški humanitarec Adis Imamović Pixi in njegova avstrijska partnerka Petra. »Danes je postavljen rekord. Še nikoli ni bilo toliko ljudi. Polni so ran, vnetij in odrgnin, ki jih staknejo na gozdni poti čez Hrvaško do Slovenije,« je med oskrbo ran na stopalih mladega Iračana dejal Pixi.
Vzrok za »rekord« sta preprosta: orbanizacija slovenske južne meje in nezmožnost vložitve prošnje za azil v naši državi. Oboje je neposredno povezano z direktivami, ki prihajajo iz Nemčije, Avstrije in tudi Bruslja. Zapira se, pospešeno, tudi tako imenovana druga balkanska begunska pot, po kateri je v Evropsko unijo v zadnjega pol leta vstopilo približno toliko ljudi, kot jih je Slovenijo prečkalo na vrhuncu prve balkanske begunske poti v drugi polovici leta 2015. Skoraj gotovo je, da bo Velika Kladuša, do zdaj oaza prijaznosti in gostoljubnosti do ljudi na begu, že v nekaj mesecih postala eden izmed krajev, kjer bo Evropska unija začela uresničevati svoj načrt postavitve azilnih centrov v »tretjih državah«. Tu se bodo končala sanje tisočih, sanje o Evropi.
»Končal sem študij geologije. Govorim več jezikov. Veliko stvari znam početi. Na pot iz Iraka sem se odpravil, ker bi rad delal in pomagal svoji družini. Nočem socialne pomoči. Nočem biti pri miru. Nočem zapravljati svojega življenja. Pripravljen sem prijati za kakršno koli delo,« je v improviziranem begunskem taborišču dejal 22-letni Reda al Selave iz iraške Basre. Na poti je skupaj z očetom, strokovnjakom za naftne vrtine, mamo, tremi sestrami in dvema nečakoma. Ne on ne oče v Basri, iraškemu naftnemu raju, v zadnjih mesecih nista več mogla najti dela. Mednarodne naftne korporacije, ki upravljajo tamkajšnja naftna polja, so delovno silo pripeljala iz jugozahodne Azije. Domači strokovnjaki so zanje predragi. »Po dolgih letih vojne smo se v miru soočili z revščino. Nekaj smo morali storiti. Odločili smo se odpraviti proti Evropi. Upali smo, da nam bo dejstvo, da smo izobraženi in delavni, kaj pomagalo, a ne kaže dobro …« je svojo pripoved nadaljeval urbani mladenič z juga Iraka.
Pakistanski migranti kuhajo večerjo v improviziranem kampu na obrobju mesta. FOTO: Jure Eržen/Delo
V imenu očeta
Njegova mama in sestre so pripravljale večerjo in pestovale majhna otroka. V taborišču, kamor so se, kot poraženci, vseskozi vračali tisti, ki so jih hrvaške oblasti – kdovekaterič že – vrnile v Bosno in Hercegovino, je bilo prvič mogoče zaznati gnečo. »Tudi mi smo že poskušali. Nismo prišli daleč. Morda smo bili deset kilometrov v notranjosti Hrvaške. V gozdu. Obkolili so nas policisti. Streljati so v zrak. Bilo nas je zelo strah, še zlasti otroke. Prisilili so nas, da smo stekli nazaj proti Veliki Kladuši, še prej pa so nam polomili mobilne telefone. Nam niso vzeli denarja, imeli smo srečo,« je povedal Reda.
Mladega Iračana proti Evropi – najraje bi za azil zaprosil v Sloveniji in v naši državi tudi ostal – žene tudi dodaten motiv. V Grčiji se je njegov oče Said začel slabo počutiti. Odpeljal ga je k zdravniku, ki je opravil preiskave in ugotovil, da je oče hudo bolan in da, če želi preživeti, nujno potrebuje drago in zahtevno zdravljenje. »Očetu nisem povedal, da je kaj narobe z njim. Nihče drug ne ve. Mami bi se porušil svet. Naredil bom vse, da mu bom pomagal. A najprej moramo priti od tu. Morda bomo poskušali že čez dva, tri dni,« nam je Reda zaupal v četrtek in ob tem dodal, da si med begunci in migranti, ki bivajo v improviziranem begunskem taborišču na obrobju Velike Kladuše tako rekoč nihče več ne more privoščiti pomoči tihotapcev. Za pot proti slovenski južni meji, ki po navadi traja od štiri do sedem dni, je – ob pravem času in z veliko sreče – resnično potrebno le nekaj fizične kondicije, par dobrih čevljev in dovolj vode.
- Velika Kladuša je ozko grlo nove balkanske begunske poti.
- Slovenija nezakonito – in sistematično – zavrača prosilce za azil.
- Begunci poročajo o nasilju hrvaške policije nad njimi.
Čim prej želi od tod
Kljub slabim novicam, ki prihajajo s slovenske južne meje in iz hrvaških gozdov, v Veliko Kladušo še vedno – večina z avtobusom, ki vsak večer pripelje iz Sarajeva – prihajajo novi ljudje na begu. Eden izmed sorazmerno svežih obrazov v taborišču je 42-letni Ali Izdin Ibrahim, Jezid iz Sindžara na severu Iraka, ki je bil dolgo pod nadzorom samooklicane Islamske države. Med napadom IS na osamljeno in popolnoma nezavarovano (žrtvovano) iraško manjšino poleti 2014 je izčrpani možakar izgubil dva brata in levo nogo, namesto katere nosi protezo. Pripadniki IS so ugrabili eno izmed njegovih štirih hčerk, za katero se je izgubila vsaka sled. Kot za več sto jezidskimi dekleti in ženami. Kljub protezi in uradno zaprtim mejam Ali Izdin namerava pešačiti do Nemčije. Tam živijo njegova žena in tri hčerke, ki so jim nemške oblasti odobrile vlogo za azil. Ali Izdin se je pospešeno učil nemško – v nemškem jeziku sva se tudi pogovarjala. Prošnja za združitev družine ni bila uspešna, zato se je Ali Izdin proti Nemčiji podal po ilegalni poti. Enkrat se je že poskušal prebiti do Slovenije. Ni mu uspelo. Hrvaški policisti so mu vzeli denar in mobilni telefon ter, kot trdi, strgali dokumente. Njegove možnosti so zdaj še manjše.
»Čim prej želim od tod. Na kakršen koli način že. Tudi tu me preganjajo. Pretepla me je skupina Sircev, ki me imajo za nevernika. Tu nisem varen,« je utrujen in tesnoben možakar zgubanega in od sonca zažganega obraza opisal razmere na begunsko-migrantskem splavu meduze.
