Bojna konica sredi Natove dvojne optike

Bruselj − V Severnoatlantskem zavezništvu se končujejo priprave za vzpostavitev posebne enote v velikosti brigade, poimenovane bojna konica (spearhead), s katero bi se lahko Nato v nekaj dneh odzval na grožnje kateri od zaveznic.   

Sklep o njenem oblikovanju je bil sprejet na vrhu Nata septembra v Walesu v okviru akcijskega načrta pripravljenosti (RAP) kot odziv na nov varnostni položaj, ki je nastal z ukrajinsko krizo. Čeprav naj uradno ne bi bil namenjen zgolj obrambi pred grožnjami z vzhoda, marveč tudi z juga, je glede na njegovo zasnovo očitno, da je namenjen obrambi vzhodnih članic na območju med Baltikom in Črnim morjem. Predvidoma naj bi bojna konica začela operativno delovati do vrha Nata v Varšavi poleti prihodnje leto.     

Dotlej bo njene naloge opravljala skupina, sestavljena iz nemških, nizozemskih in norveških vojakov. Ko bo konica, s katero bo v od dveh do petih dneh lahko razmeščenih okoli 5000 zavezniških vojakov, začela delovati, bodo v šestih članicah (Estonija, Litva, Latvija, Poljska, Bolgarija, Romunija) delovali tako imenovani poveljniški elementi bojne konice. Drugi njeni pripadniki bodo v pripravljenosti v sodelujočih državah. V vsaki od šestih vzhodnih članic bo stalno delovalo okoli trideset častnikov.

»V primeru hitre mobilizacije bodo prevzeli vodenje, usmerjali prihajajoče enote in povedali, kaj naj naredijo,« pojasnjujejo na zavezništvu. Na terenu bo kvečjemu še težja oprema, ki je ne bi mogli pripeljati v nekaj dneh. Model bojne konice že tako velja za nekakšno salomonsko rešitev. Zavezništvo namreč ni hotelo kršiti zaveze, dane Moskvi pred širitvijo na vzhod, po kateri v novinkah ne bi smelo trajno razmeščati bojnih enot. Po drugi strani bo namenjena za pomirjanje prastrahov in občutka ogroženosti v vzhodnih članicah.

Bojna konica bo zavezniška zmogljivost s sodelovanjem vseh članic, delovala bo po načelu enoletne rotacije, nabor sil bo klasičen. Nalogo zbiranja enot bodo imele članice z vlogo vodilnih držav. Doslej so bile pripravljene prevzeti takšno vlogo tri članice (Francija, Nemčija, Britanija), najbrž se jim bo pridružila še Italija, kot kandidatki se omenjata še Španija in Turčija. Po besedah generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga je RAP verjetno največja okrepitev Natove skupne obrambe po koncu hladne vojne. Konico bodo jutri uradno potrdili obrambni ministri zavezništva.   

Ti se bodo na začetku zasedanja lotili jedrske strategije. To je sicer rutinska tema na zasedanjih zavezništva, toda v novem varnostnem okolju ima poseben pomen, saj so jedrske sile ZDA in Britanije (Francija ne sodeluje) temelj odvračanja. Tako je tudi predvidena razprava o ruski jedrski strategiji v prenovljeni vojaški doktrini, sprejeti decembra. V njej sicer na področju jedrskih sil ni posebnih novosti, a v zavezništvu opažajo, da ruska stran »omenja jedrsko orožje, ga testira in izvaja vaje, na katerih je predvidena njegova uporaba«.   

Visoki diplomat zavezništva je situacijo  primerjal z obdobjem hladne vojne, ko je Sovjetska zveza z Varšavskim paktom imela premoč konvencionalnih sil: »Nato z mejo sredi Nemčije ni imel strateškega zaledja, v strateških načrtih je bila uporaba taktičnega jedrskega orožja kompenzacija za bolj šibke konvencionalne sile. Danes ima Rusija bolj šibke konvencionalne sile in težave s strateškim zaledjem (Ukrajina). Nato je glede tega postal bolj sproščen. Moskva na drugi strani taktično jedrsko orožje obravnava kot strategijo deeskalacije. To je za nas seveda eskalacija.«

V samem Natu se morajo ukvarjati s siceršnjimi napetostmi v odnosih z Rusijo. Uradno so odnosi v okviru sveta Nato-Rusija na ravni, nižji od veleposlaniške, zamrznjeni. Čedalje bolj pogosti preleti ruskih letal ob mejah zavezništva, so razlog za zaskrbljenost. Kar nekaj težav je povzročala vzpostavitev komunikacije na najvišji vojaški ravni za izogibanje incidentom, ki bi lahko pripeljali do večjih kriz. Navsezadnje, tudi ob mejah je tudi čedalje več enot obeh strani. Kljub zadržkom vzhodnjakov je na koncu obveljalo, »da ne bi smeli komunicirati manj kot med hladno vojno«.

Tudi same razprave o Ukrajini spremlja dvojna optika. Oboroževanje njenih enot na ravni Nata že tako ni tema. Ukrajini kot partnerski državi Nato pomaga le na področju posodabljanja komunikacijskih sistemov, poveljniških struktur, kibernetske obrambe ... Čeprav so dobave orožja dvostransko vprašanje, bi odločitev ZDA, da ga pošljejo v Ukrajino, utegnila povzročiti razkol v zavezništvu. Tudi v samih ocenah dogajanja so očitne razlike med skupino državam, ki veljajo za jastrebe in govorijo o ruski agresiji, in drugimi zaveznicami, ki uporabljajo bolj blage formulacije.    

Na obveščevalni ravni so ocene kaotičnih razmer, ki spominjajo na balkanske vojne, in neposredne vloge ruske armade različne. Nato je sicer pri pridobivanju podatkov odvisen od članic, na ravni zavezništva jih zberejo in analizirajo. Ti podatki niso povsem zanesljivi, saj se pogosto razlikujejo med seboj. Najbolj dejavne pri pošiljanju so vzhodne članice, bolj redko pridejo podatki z zahoda. Zato da imajo podatki bolj vzhodni priokus. Težko je, denimo, oceniti, od kod prihaja kateri tank. Tudi posnetki ruske televizije, na katerih so vojaki ruske mornariške pehote, ne morejo povedati veliko.   

»Kar vidimo, vemo in slišimo, pa bi lahko pomenilo navzočnost ruske vojske v najpomembnejših delih poveljevanja in nadzora,« je ocenil diplomat pri Natu. Za takšne stvari da potrebuješ usposobljene vojaške strukture in tradicijo, kar loči usposobljene armade od manj usposobljenih. Tega na separatistični strani ne bi smelo biti. »Med zavezniki je strinjanje, da so na terenu visoko usposobljene enote s specifičnimi nalogami. Protiofenziva avgusta je bila visoko koordinirana. Težko si je predstavljati, da so jo izpeljali ad hoc usposobljeni vojaki,« je povedal.