Brazilija v primežu protiglobalistov
Bolsonarovo iskanje ravnotežja: Bo okolje trpelo med vladanjem novoizvoljenega brazilskega predsednika?
Odpri galerijo
Brazilija je največja izvoznica kmetijskih pridelkov v Evropsko unijo. FOTO: Reuters
Novoizvoljeni brazilski predsednik, nacionalist Jair Bolsonaro, ne skriva, da v času njegovega mandata okoljevarstvo ne bo prioriteta. Obljublja, da bo povrnil red v Brazilijo, kjer je lani umrlo nasilne smrti več kot 60.000 ljudi. Napoveduje obnovo gospodarstva, tudi na račun morebitne okoljske škode.
Med predsedniško kampanjo je Bolsonaro vztrajal, da bo izpraznjeno državno blagajno napolnil, denimo, s pokojninsko reformo in krčenjem ministrstev, čemur je izrazito naklonjen tudi bodoči »superminister« za finance, trgovino in industrijo, ekonomist s čikaške univerze Paulo Guedes. V luči tega je novoizvoljeni predsednik, ki bo januarja prevzel vodenje Brazilije, napovedal tudi združitev okoljskega in kmetijskega ministrstva.
Načrt je naletel na odpor javnosti. Ne le da so ukinitvi okoljskega ministrstva nasprotovali okoljevarstveniki in osem nekdanjih okoljskih ministrov, temveč se z združevanjem resorjev ne strinjajo niti kmetovalci niti Tereza Cristina Dias, bodoča kmetijska ministrica in dosedanja vodja interesne skupine kmetovalcev v kongresu. Prepričana je, da bo dela za enega ministra preveč, kmetovalci pa predvidevajo, da jim bo združitev resorjev prinesla težave pri trgovanju z evropskimi državami, saj bi jim te utegnile očitati neupoštevanje okoljskih standardov. Brazilija je namreč največja izvoznica kmetijskih pridelkov v EU, trgovina z Unijo, drugo največjo trgovinsko partnerico Brazilije, pa po podatkih evropske komisije predstavlja slabo petino brazilske trgovine.
»Če bo okoljsko ministrstvo ukinjeno in bo okoljevarstvena dovoljenja podjetjem podeljevalo kmetijsko, bo proces videti manj neodvisen,« je polemiko za Delo povzela Solveig Aamodt, raziskovalka na Centru za mednarodne podnebne raziskave v Oslu (Cicero). Opozorila je, da so brazilski kmetovalci vse prej kot enotni. Nekateri evropske standarde dojemajo kot po evropsko protekcionistične – prepričani so, da je njihov edini namen ščititi proizvajalce na stari celini.
Veliko je še nedorečenega pri Bolsonarovih okoljskih politikah. Poleg združevanja resorjev je novoizvoljeni predsednik pred volitvami grozil, da bo Brazilija odstopila od pariškega podnebnega sporazuma. Glede na njegovo naklonjenost podjetnikom bo skoraj gotovo lažje pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, pod vprašaj bo postavljeno tudi financiranje Inštituta za okolje in naravne vire (Ibama), ki pod okriljem okoljskega ministrstva skrbi, da sečnja gozdov poteka po zakonodaji. V primeru okrnjenega financiranja inštituta bo težje kaznovati kršitelje, je pojasnila Solveig Aamodt, pričakovati je tudi več (ne)zakonite sečnje gozdov.
Bolsonaro o amazonskem pragozdu (60 odstotkov od več kot 5,5 milijona kvadratnih kilometrov velikega pragozda je v Braziliji) razmišlja podobno kot vojaška hunta, ki je vodila Brazilijo med letoma 1964 in 1985: izkoriščanje naravnih danosti je zanj pomembnejše od okoljevarstva, je za Delo komentirala Kathy Hochstetler, sodelavka raziskovalnega inštituta za podnebne spremembe in okolje Grantham britanske univerze London School of Economics. Na neki način so Bolsonarove predvidene politike nadaljevanje vladavine nekdanje predsednice Dilme Rousseff (Delavska stranka), ki je privolila v krčenje zaščitenih območij.
»Za razliko od predhodnika in strankarskega kolega Luiza Inácia Lula da Silve je Dilmo Rousseff manj zanimalo okolje, prav tako je imela v kongresu vplivnejši lobi kmetovalcev,« je komentirala Solveig Aamodt in dodala, da bo interesna skupina kmetovalcev vplivna tudi v novem sklicu parlamenta (parlamentarne volitve so potekale oktobra skupaj s predsedniškimi). Skupaj z drugimi konservativnimi poslanci jim je v preteklosti uspevalo, recimo, preprečiti širitve zaščitenih (staroselskih) ozemelj. Za to je več razlogov, je povedala sogovornica, eden izmed teh je špekulacija z zemljišči. Zaradi nenehne inflacije mnogi, tudi poslanci, investirajo denar v nakup zemljišč, zato jim, prepričanim, da ima Brazilija prestrogo zakonodajo glede uporabe teh zemljišč, ne ugajajo regulacije.
Ne le da ima Brazilija kakovosten sistem za spremljanje površin, je tudi ena izmed redkih držav s tropskimi gozdovi, ki ji je uspelo omiliti izsekavanje in je zato zgled drugim državam v razvoju, denimo Indoneziji. »Zanimivo bo tudi videti, kakšno agendo bo imela Brazilija prihodnje leto, če bo gostila podnebne pogajalce,« je razmišljala Solveig Aamodt in opozorila, da je treba biti previden pri napovedovanju negativne vloge, ki bi jo v prihodnjih podnebnih pogajanjih utegnil imeti bodoči brazilski zunanji minister Ernesto Araújo, menda prepričan, da okoljevarstvo ni nič drugega kot »orodje globalistov«. Brazilski diplomati so dobro izšolani, je pojasnila sogovornica, najverjetneje bodo uspešno zamejili vpliv bodočega šefa.
O Bolsonaru je sogovornica menila, da bodo tudi nanj lahko vplivale interesne skupine. »Ne nazadnje ne ve dosti o okolju, njegovi načrti so le del širše protiglobalistične propagande.« Čeprav je v državah v razvoju težje zagovarjati okoljevarstvene politike, če morajo te tekmovati z interesi gospodarstva, je po drugi strani jasno, da »mora Brazilija okoljevarstvo vzeti resno«.
Med predsedniško kampanjo je Bolsonaro vztrajal, da bo izpraznjeno državno blagajno napolnil, denimo, s pokojninsko reformo in krčenjem ministrstev, čemur je izrazito naklonjen tudi bodoči »superminister« za finance, trgovino in industrijo, ekonomist s čikaške univerze Paulo Guedes. V luči tega je novoizvoljeni predsednik, ki bo januarja prevzel vodenje Brazilije, napovedal tudi združitev okoljskega in kmetijskega ministrstva.
Načrt je naletel na odpor javnosti. Ne le da so ukinitvi okoljskega ministrstva nasprotovali okoljevarstveniki in osem nekdanjih okoljskih ministrov, temveč se z združevanjem resorjev ne strinjajo niti kmetovalci niti Tereza Cristina Dias, bodoča kmetijska ministrica in dosedanja vodja interesne skupine kmetovalcev v kongresu. Prepričana je, da bo dela za enega ministra preveč, kmetovalci pa predvidevajo, da jim bo združitev resorjev prinesla težave pri trgovanju z evropskimi državami, saj bi jim te utegnile očitati neupoštevanje okoljskih standardov. Brazilija je namreč največja izvoznica kmetijskih pridelkov v EU, trgovina z Unijo, drugo največjo trgovinsko partnerico Brazilije, pa po podatkih evropske komisije predstavlja slabo petino brazilske trgovine.
»Če bo okoljsko ministrstvo ukinjeno in bo okoljevarstvena dovoljenja podjetjem podeljevalo kmetijsko, bo proces videti manj neodvisen,« je polemiko za Delo povzela Solveig Aamodt, raziskovalka na Centru za mednarodne podnebne raziskave v Oslu (Cicero). Opozorila je, da so brazilski kmetovalci vse prej kot enotni. Nekateri evropske standarde dojemajo kot po evropsko protekcionistične – prepričani so, da je njihov edini namen ščititi proizvajalce na stari celini.
Vodenje kmetijskega resorja bo v novi vladi prevzela dosedanja poslanka Tereza Cristina. FOTO: Adriano Machado/Reuters
Nejasne ideje
Veliko je še nedorečenega pri Bolsonarovih okoljskih politikah. Poleg združevanja resorjev je novoizvoljeni predsednik pred volitvami grozil, da bo Brazilija odstopila od pariškega podnebnega sporazuma. Glede na njegovo naklonjenost podjetnikom bo skoraj gotovo lažje pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, pod vprašaj bo postavljeno tudi financiranje Inštituta za okolje in naravne vire (Ibama), ki pod okriljem okoljskega ministrstva skrbi, da sečnja gozdov poteka po zakonodaji. V primeru okrnjenega financiranja inštituta bo težje kaznovati kršitelje, je pojasnila Solveig Aamodt, pričakovati je tudi več (ne)zakonite sečnje gozdov.
Bolsonaro o amazonskem pragozdu (60 odstotkov od več kot 5,5 milijona kvadratnih kilometrov velikega pragozda je v Braziliji) razmišlja podobno kot vojaška hunta, ki je vodila Brazilijo med letoma 1964 in 1985: izkoriščanje naravnih danosti je zanj pomembnejše od okoljevarstva, je za Delo komentirala Kathy Hochstetler, sodelavka raziskovalnega inštituta za podnebne spremembe in okolje Grantham britanske univerze London School of Economics. Na neki način so Bolsonarove predvidene politike nadaljevanje vladavine nekdanje predsednice Dilme Rousseff (Delavska stranka), ki je privolila v krčenje zaščitenih območij.
»Za razliko od predhodnika in strankarskega kolega Luiza Inácia Lula da Silve je Dilmo Rousseff manj zanimalo okolje, prav tako je imela v kongresu vplivnejši lobi kmetovalcev,« je komentirala Solveig Aamodt in dodala, da bo interesna skupina kmetovalcev vplivna tudi v novem sklicu parlamenta (parlamentarne volitve so potekale oktobra skupaj s predsedniškimi). Skupaj z drugimi konservativnimi poslanci jim je v preteklosti uspevalo, recimo, preprečiti širitve zaščitenih (staroselskih) ozemelj. Za to je več razlogov, je povedala sogovornica, eden izmed teh je špekulacija z zemljišči. Zaradi nenehne inflacije mnogi, tudi poslanci, investirajo denar v nakup zemljišč, zato jim, prepričanim, da ima Brazilija prestrogo zakonodajo glede uporabe teh zemljišč, ne ugajajo regulacije.
Okoljevarstvo za nekdanjo predsednico Rousseff ni bilo prioriteta. FOTO: Martin Acosta/Reuters
Pomemben zgled drugim
Ne le da ima Brazilija kakovosten sistem za spremljanje površin, je tudi ena izmed redkih držav s tropskimi gozdovi, ki ji je uspelo omiliti izsekavanje in je zato zgled drugim državam v razvoju, denimo Indoneziji. »Zanimivo bo tudi videti, kakšno agendo bo imela Brazilija prihodnje leto, če bo gostila podnebne pogajalce,« je razmišljala Solveig Aamodt in opozorila, da je treba biti previden pri napovedovanju negativne vloge, ki bi jo v prihodnjih podnebnih pogajanjih utegnil imeti bodoči brazilski zunanji minister Ernesto Araújo, menda prepričan, da okoljevarstvo ni nič drugega kot »orodje globalistov«. Brazilski diplomati so dobro izšolani, je pojasnila sogovornica, najverjetneje bodo uspešno zamejili vpliv bodočega šefa.
O Bolsonaru je sogovornica menila, da bodo tudi nanj lahko vplivale interesne skupine. »Ne nazadnje ne ve dosti o okolju, njegovi načrti so le del širše protiglobalistične propagande.« Čeprav je v državah v razvoju težje zagovarjati okoljevarstvene politike, če morajo te tekmovati z interesi gospodarstva, je po drugi strani jasno, da »mora Brazilija okoljevarstvo vzeti resno«.
