Brez kompromisa ne bo šlo, ker je sodeč po glasnih prizorih na ulicah v grobem mogoče reči, da ni popuščanja ne v vladajoči politiki ne med protestniki. Zato je zdaj celo iz vrst macronizma slišati (ideološko bolj leve) glasove, da je sporazum s sindikati nujen, kajti enomesečna blokada (v javnem prometu in energetskem sektorju) je pretežko breme za Francijo. Počez vztrajati vsaksebi – jabolko spora je zlasti starostna meja 64 let za polno upokojevanje –, da je politično nekredibilno, zato naj premier
Édouard Philippe ponudi roko sindikalistom.
Medtem so si v prenekaterih profesijah (piloti, policisti, plesalci ...) izborili, da bodo deležni določenih ugodnosti, čeprav naj bi bil nov točkovni pokojninski sistem univerzalen, torej enak in enako pravičen, tudi solidarnosten za vse.
Neomejeno ...
Zaradi napovedane pokojninske reforme so sindikati na začetku decembra zagrozili z neomejeno stavko, in zdaj res še naprej neomejeno stavkajo. Danes je že 36. dan, odkar je moten promet, ki ga zagotavljata prevozni podjetji SNCF in RATP. Premier Philippe je zato povabil socialne partnerje, da jutri sedejo za skupno mizo in se poskusijo sporazumeti: o meji, ko naj bi se starostno upokojili, in finančni vzdržnosti napovedane pokojninske reforme. Sestankovanja in srečanj je bilo že veliko, tudi v torek so se na ministrstvu za delo sestali s predstavniki sindikatov in delodajalcev.
Philippe je v znanem slogu počez vztrajal, da bodo ukinili posebne režime in vzpostavili univerzalni pokojninski sistem po točkah. Od tega da ne bodo odstopili, a če je cilj določen, pot do tega ni zakoličena. Kot je bil spravljiv v intervjuju za
RTL, težijo k socialni pravičnosti, k več solidarnosti, »reforma ne bo neodgovorna«, zato so odprti za popravke – toda starostno mejo da bo treba postaviti (tej po raziskavi podjetja Yougov za
HuffPost nasprotuje 66 odstotkov Francozov). »A če imajo sindikati in delodajalci boljši predlog, tudi pametnejšega, in se o tem strinjajo, ga bomo upoštevali.«
Pokojninska reforma še naprej buri Francijo.
55 odstotkov Francozov noče, da bi do konca izpeljali reformo.
Socialno gibanje drago stane.
Politično je brati, da preložitve reforme ne bo: v vladi se bodo z zakonskim predlogom ukvarjali 24. januarja, v narodni skupščini od 17. februarja, potrdili naj bi ga na začetku marca, potem bo na vrsti senat. A tudi iz vrst sindikatov, ki najbolj nasprotujejo reformi, je slišati, da ne bodo odstopili od splošne zahteve po njenem umiku. Medtem po zadnji raziskavi Ifopa za
Journal du dimanche tudi 55 odstotkov Francozov noče, da bi vlada z reformo, takšno, kot je napovedana zdaj, »šla do konca«. Nasprotno jih 45 odstotkov pravi, da oblast ne bi smela podleči pritiskom protestov in stavk, še 75 odstotkov jih verjame, da se to ne bo zgodilo. Podpora socialnemu gibanju, ki se je začelo 5. decembra, vmes pada, zdaj je 44-odstotna (v Parizu je nekoliko višja, 46-odstotna), medtem ko je proti 37 odstotkov vprašanih.
Nič ni brezplačno
V
Figaroju so bili pred dnevi strogi do macronizma, češ od pokojninske reforme bo na koncu ostal le izraz
univerzalen, njen prvi cilj je bil resda ukiniti 42 posebnih režimov, kolikor je veljavnih zdaj, in jih poenotiti v točkovni sistem, toda v teh socialno nemirnih tednih je bilo obljubljenih že toliko izjem, da se verjetno spet trese gora, rodila pa se bo miš ... Ker so protesti napovedani za danes in prav tako za soboto, v zraku pa je kar 59 odstotkov Francozov prepričanih, da je čas za javno intervencijo predsednika Emmanuela Macrona, ki da mora presekati gordijski vozel.
Tudi zato, ker socialna gibanja niso poceni, v RATP pravijo, da so jih protesti in stavke doslej stali 150 milijonov evrov, v SNCF govorijo o luknji, globoki 600 milijonov evrov. Macron je v novoletni poslanici – v kateri je, če poenostavimo, med drugim opozoril Francoze, kako gre Franciji zadnji dve leti in pol spodbudno dobro – obljubil, da bodo pokojninsko reformo izpeljali do konca. Zato, ker teži k »pravičnosti« in »socialnemu napredku«, k »odgovornosti« ...
