Tiskane izdaje
Na rdeče rjavem kolovozu, ki Bunjo, »vojno prestolnico« vzhodnega Konga in središče trgovine z zlatom, krvavimi diamanti in zloglasnim koltanom, iz katerega pridobivajo eno temeljnih sestavin informacijske tehnologije, povezuje z džunglami in savanami, je ležalo šest človeških trupel. Kahn, francoski fotograf vietnamskega rodu, je ustavil motor, s katerim se je cele dneve vozil po bojiščih, in pripravil fotoaparate. Neprizadeto se je lotil dela. Trupla so bila sveža in, kot je rad poudaril, nič ni bolj živega od svežih trupel. Ženske in otroci so bili ubiti uro, morda uro in pol pred tem. Trupla so bila skoraj gola. Očitno je šlo za spolno nasilje, del lokalne bojevniške tradicije. Ženske so bile razparane. Poleg nekega ubitega dekleta je bil položen mrtev človeški plod, ki so ga morilci izrezali iz njenega telesa. V luknjo, ki je nastala tam, kjer je bila prej maternica, so porinili steklenico piva.
Fotograf Kahn je v slogu kriminalistov in forenzikov vestno in popolnoma neprizadeto dokumentiral vsako podrobnost. Kot novinar ni le prodajal zgodbe, ampak je kot zunanji sodelavec hkrati delal za Mednarodno sodišče za vojne zločine v Haagu, ki se je le nekaj tednov pred tem začelo ukvarjati z vojnimi zločini, storjenimi v Demokratični republiki Kongo.
Nekaj metrov od razčetverjenega nosečega dekleta je ležala shirana punčka, stara morda pet ali šest let. Dekletce na prvi pogled ni dajalo nobenih znakov življenja. Kahn je stopil proti njej. Iz prerezanega vratu je počasi tekla temno rdeča kri. Deklici se je na ustih nabrala pena. Fotograf je nekajkrat sprožil, potem pa krhko deklico nežno vzel v naročje. Z levo roko jo je držal, z desno ji je v usteca nalil nekaj vode. S krvjo zmešana tekočina je stekla naravnost skozi z mačeto prerezan vrat. Otroško telesce se je streslo v smrtnem krču. Glavica, ki jo je s telesom povezovalo le še tenko tkivo, je omahnila prek fotografove roke.
A kongovskih vojn niso bili profesionalni vojaki v tankih in z »igralnimi« konzolami v rokah – bili so jih otroci, najbolj zvesti sledniki ukazov, najbolj grobi izvrševalci nalog, ki bolečino prizadevajo tudi zato, ker je sami ne poznajo. Otroci, ki so jih ugrabili gospodarji vojne, jih izurili v morilce in jih, posinovljene in drogirane, poslali na bojišča. V Bunji, kjer smo bili z otroki vojaki, ki so jih nekatere nevladne organizacije poskušale, kot se moderno reče, »reintegrirati v družbo«, v družbo, ki ne obstaja, so posiljevali (in bili posiljeni) tudi dvanajstletniki, deklice v šolskih uniformah pa so, kot so nam drug za drugim pripovedovali preživeli, z mačetami sekale vratove. Kajti ni puška tista, ki konča življenje, temveč nož, ki izreže srce. Predstavniki nevladnih organizacij, s katerimi sem na vzhodu Konga, v bližini meje z Ugando in Ruando, preživljal tesnobne večere, so mi drug za drugim zatrjevali, da so v Ituriju naleteli na oblike nasilja, ki jih do tedaj niso poznali. Svoje programe, nekakšne politično korektne uravnilovke, so morali sproti prilagajati razmeram.
Več si lahko preberete v Sobotni prilogi Dela
