Čas prerašča bolečino

Prizorišče terorističnega napada 11. septembra 2001 v New Yorku je postalo nova romarska pot Američanov

Objavljeno
11. september 2018 06.40
Posodobljeno
11. september 2018 07.03
Med množico, ki se je umikala od porušenih dvojčkov, je bilo zlahka prepoznati tiste, ki so bili zelo blizu, saj so bili od glave do pete prekriti z belim prahom. FOTO: Doug Kanter/Afp
New York – Grda brazgotina na jugu Manhattna se je zarasla in skoraj ni več opazna. Prva generacija Newyorčanov, ki nikoli­ niso videli dvojčkov Svetovnega trgovinskega središča, bo kmalu­ polnoletna. Čas topi bolečino in strah, toda spomini ljudi, ki so v mestu doživeli 11. september 2001, so še vedno živi.

»Delavnico smo imeli na tržnici Chelsea, na Deveti aveniji. Ko se je prvi stolp porušil, smo stekli ven na Hudsonovo cesto in osupli strmeli v goreč drugi nebotičnik, ki se je pred našimi očmi sesedal,« je bilo torkovo dopoldne pred 17 leti še vedno živo pred očmi podjetnika Ivana Kamina, enega izmed stebrov slovenske skupnosti v New Yorku. Nemudoma se je odpravil proti padlima dvojčkoma, a so ga hitro ustavili policisti. Povedal jim je, da je opravil tečaj iz prve pomoči in da je pripravljen pomagati, a so mu dejali, da na prizorišče spuščajo samo reševalce, ki so jih odobrile mestne oblasti.

Kar je morda celo sreča, saj umiranje po največjem terorističnem napadu še ni končano. Skoraj 10.000 reševalcev, ki so bili na območju Svetovnega trgovinskega središča, je obolelo za rakavimi obolenji. Več kot 2000 jih je umrlo, po napovedih strokovnjakov naj bi do konca letošnjega leta število tovrstnih smrti preseglo število žrtev napada. Čeprav vseh rakavih obolenj ni mogoče pripisati izpostavljenosti strupenim snovem, predvsem oblaku prahu, ki je napolnil ozračje, je povprečna starost reševalcev zdaj okoli 55 let, število nekaterih rakavih obolenj med njimi pa kar za 30 odstotkov višje kot med drugimi Američani.

image
Rana je skoraj docela zaceljena, spominski park in muzej 11. septembra pa sta skupaj z nebotičnikom One Liberty Plaza po besedah Sergeja Delaka iz New Yorka postala »nova romarska točka Američanov«. FOTO: Wikipedija


Sezuvanje kot nov način življenja


Kamin se je spomnil, kako dolgo je trajalo, da se je lahko vrnil domov, in telefonskih klicev žene prek hčere v Chicagu, saj je bilo telefonske zveze v mestu zelo težko vzpostaviti. Podobno je prizore z dolge poti domov ob deseti obletnici tragedije opisal Mariborčan Gradimir Bošnjak, ki si je v New Yorku nekaj časa služil kruh kot osebni šofer družine nekdanjega župana Michaela Bloomberga. Pri mostu Queensboro med mestnima okrožjema Manhattan in Queens je naletel na množico, ki se je umikala od porušenih dvojčkov, tisti, ki so bili zelo blizu, so bili od glave do peta prekriti z belim prahom. Najbolj mu je ostal v spominu most, prekrit s čevlji, predvsem ženskimi. Utrujeni ljudje so odvrgli obutev, ki jih je vse bolj tiščala.

Sezuvanje je postalo nov način življenja Američanov, ki si želijo potovati, prav tako se ne pritožujejo, ko včasih zaradi poostrene varnosti v dolgih vrstah čakajo na preglede pred stadioni ali dvoranami. »Včasih je bila Amerika bolj odprta, ljudje niso imeli občutka, da so pod nadzorom. Zdaj je precej bolj zapleteno, precej več kontrol, vsi se bojijo teroristov,« je poudaril Silvester Lango, ortoped z dolgoletno ordinacijo v New Yorku. Podobno razmišlja tudi Martin Cimerman, duhovnik slovenske cerkve v New Yorku: »Pred 11. septembrom je bil individualizem Newyorčanov zelo živ, niso se kaj prida ozirali na pre­ostali svet, napad pa je pokazal, da so ranljivi tudi oni.«

image
Strah ves čas ostaja v podzavesti, ko začno nebo preletavati helikopterji in se oglasijo sirene, vsi pomislimo kaj se dogaja. Ta negotovost je seme, ki so ga teroristi zasejali v srca Newyorčanov, ugotavlja slovenski duhovnikl v New Yorku, frančiškanski pater Krizolog. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Spremembe so se zgodile tudi v medčloveških odnosih. Po besedah Mije Branc ljudje v sosednji Pensil­vaniji, kjer živi, »postrani gledajo priseljence, precej bolj kot prej«. Predvsem muslimani so veliko bolj opazni, zlasti muslimanke z burkami. Po njenih besedah to občutijo vsi, »nedavno sva z možem kupovala hlače v trgovini, ko je k nama prišla neka ženska in nama rekla, naj govoriva angleško, saj smo v Ameriki«. Mija Branc je bila tako osupla, da sprva ni našla pravega odgovora, »potem sem pomislila, od kod si pa ti prišla, si mogoče indijanka?«

Občutek ogroženosti od zunaj je spretno izrabil sedanji ameriški predsednik, ki nenehno poudarja varovanje Američanov. Tržaški Slovenec Sergej Delak, že dolgo tudi ameriški Slovenec, je povedal, da Američani »še vedno občutijo potrtost, čeprav je navzven morda ni videti, saj so ljudje preveč zaposleni, da bi se predajali čustvom in premišljevali o preteklosti«. Podobno je razmišljal tudi Lango: »New York je strahotno aktivno mesto, vse se zelo hitro menja. Če pogledate trgovine, danes je tu, jutri je ni več, izginjajo stavbe. Ljudje so vajeni tega, osredotočeni so na delo, družino, na zaslužek, ker je vse tako drago

image
Umiranje se nadaljuje tudi  leta po 11. septembru 2001, številni reševalci, ki so takrat nesebično priskočili na pomoč, so oboleli za rakavimi obolenji. FOTO: Doug Kanter/ Afp


​Obnova točke nič


Hitro spreminjanje je nekoliko obšlo obnovo točke nič, saj so šele to soboto odprli temeljito prenov­ljeno podzemno postajo na ulici Cortlandt,­ ki so jo zasule ruševine dvojčkov. »Leta so vlaki počasi vozili skoznjo, vedno znova nas je spomnila na napad,« je dejal Kamin. Toda stara rana je skoraj ­zaceljena, odsev praznine, kot se imenujeta bazena na mestu dvojčkov, in muzej 11. septembra nista samo razglašena za najboljši ameriški muzej, ampak sta z nebotičnikom One Liberty Plaza postala »nova romarska točka Američanov«, kot jo je označil Delak.

Pater Krizolog je poudaril, da je treba svet sprejemati z vključevanjem, sprejemanjem vseh. »Ne moremo se zapreti in reči, 'drugi nas ne brigajo', bodočnost in upanje na razvoj človeštva sta v tem, da smo čim bolj enotni in odprav­ljamo majhne medsebojne pregrade, ne pa da postavljamo nove meje,« je prepričan.
Kje smo bili 11. septembra 2001?
Na Delovem facebooku smo povabili bralce, da delijo z nami spomine na tisti dan ...
Andrej Švajger: Doma, poskušal premakniti na tv-kanal, kjer ni ameriških akcijskih filmov ... pa povsod isti film.
Karmelina Funkelj: Tudi doma ... s takrat eno leto starim sinom. Najprej nisem dojela, kaj se dogaja, potem nisem mogla verjeti, da je res ... Strah me je bilo.
Miran Vovk: Bil sem v enem lokalu v ljubljanskih Fužinah in gledali smo prenos v živo. Takrat sem rekel, da svet drvi v versko vojno. Danes je to iz dneva v dan dejstvo.
Zdenka Černič: V službi na Brnčičevi v Ljubljani, šele pri TV-dnevniku sem si lahko to grozoto ogledala doma.
Jelka Kladnik: V službi, kamor me je klicala kolegica. A nisem dojela, kaj mi govori. Šele doma sem na televiziji videla vso razsežnost. Skrušena sem obsedela na sedežni ...
Iztok Čurči: V službi, v studiu radia. Tako sem med prvimi poročal o dogodku.
Alojz Hančič: V službi. Vem pa, da je popoldne začelo močno deževati!