Lansko leto je bilo leto vojn. Vojn in genocidov. Nobenega dvoma ni, da bo letošnje leto še hujše, saj živimo v času večnih vojn. Te se že dolgo začenjajo zato, da trajajo. To v globalni diktaturi negativne selekcije omogočata tudi kolaps mednarodnih struktur in skoraj popolna erozija mednarodnega (humanitarnega) prava in konvencij.

Bližnji vzhod: genocida v Gazi še ni konec

Skoraj tri mesece zatem, ko je na območju Gaze začela veljati prekinitev ognja, ki jo je izraelska vojska s stalnimi napadi in nadaljnjim omejevanjem dostopa (ne le) humanitarne pomoči kršila več kot tisočkrat, je »mirovni načrt« še vedno v prvi fazi. Prav nič ne kaže, da bi se druga faza, ki med drugim predvideva razorožitev Hamasa, prihod mednarodnih mirovnih enot (še vedno ni jasno, kdo jih bo sestavljal in kakšen bo njihov mandat) ter vzpostavitev prehodnih tehnokratskih oblasti, lahko kmalu začela. Nasprotno. Izraelska vojska nadaljuje okupacijo in rušenje – pod njenim nadzorom je že 58 odstotkov celotne enklave, od koder je bilo izgnano palestinsko prebivalstvo. Izraelske genocidne oblasti na čelu s predsednikom vlade Benjaminom Netanjahujem korak za korakom uresničujejo svoj načrt – končno rešitev palestinskega vprašanja. Ne le v Gazi, ampak tudi na zasedenem Zahodnem bregu, ki ga bo Izrael letos gotovo tudi uradno priključil svojemu ozemlju.

Nesporno se bo izraelski genocid v Gazi nadaljeval, toda izraelske mesijansko-kolonialne oblasti že nekaj časa načrtujejo nov val napadov na v zadnjem letu vojaško in geopolitično močno oslabljen Iran, tudi s pomočjo Združenih držav, za kar je sredi tedna na obisku pri Donaldu Trumpu lobiral Netanjahu. V tem kontekstu je mogoče pričakovati nadaljevanje izraelskih napadov na južni Libanon in obračunavanje s Hezbolahom, obenem bo Izrael gotovo naredil vse, da bo – tudi z lastnimi napadi in krajo zemlje – destabiliziral nove oblasti v sosednji Siriji. Razmere v državi, opustošeni in globoko travmatizirani zaradi dolgoletne vojne, niso stabilne. Odprtih je veliko front, a v naslednjih mesecih se bo prihodnost Sirije odločala in določala predvsem v odnosih med oblastmi v Damasku in Kurdi na severovzhodu države.

V regiji – Jemen – že čutijo posledice naraščanja napetosti med Združenimi arabskimi emirati, ki so v zadnjih letih postali skrajno pohlepna kolonialna sila in tesni zavezniki Izraela, in Savdsko Arabijo, ki je trenutno, v času prerazporejanja moči, zaradi vsesplošnega, skrajno skorumpiranega pečanja z vsemi umazanimi globalnimi in regionalnimi akterji v globoki geostrateški zadregi.