Celjenje ran alžirske vojne?

Primer Maurice Audin: Macron se je opravičil vdovi, ki so ji v alžirski vojni aretirali, mučili in ubili moža
Fotografija: Maurice Audin vznemirja Francoze
FOTO: AFP
Odpri galerijo
Maurice Audin vznemirja Francoze FOTO: AFP

Bitka je bila intimna in, ker je trajala več kot pol stoletja, intimno strašna, mukotrpna, a zdaj je zadoščenje prelomno javno: predsednik Emmanuel Macron je pred dnevi priznal odgovornost francoske države za mučenje in umor komunističnega aktivista Mauricea Audina leta 1957 v Alžiriji, s čimer je priznal grozote, ki jih je francoska vojska med alžirsko vojno »zakonito sistemsko« povzročila na južni kolonizirani strani Sredozemlja. Vdova Josette Audin je končno dosegla, za kar se je bíla več kot 60 let: prvi mož Francije jo je, kot so posnele kamere, osebno obiskal in se ji opravičil.

Poteza predsednika, ki sta ga »nepravičnost« primera Maurice Audin in vztrajni osebni boj Josette Audin opazno ganila, zdaj pričakovano precej črno-belo odmeva v javnosti: medtem ko nekateri, denimo alžirska pisateljica Kaouther Adimi, korak podpirajo kot pogumen, zgodovinski in ključen za prihodnje generacije, na nasprotnem (radikalno desnem) bregu poudarjajo, kako so bile takratne razmere posebne, bil je čas krvave alžirske vojne (1954–1962), zato je vsakršno uradno opravičilo škandal. Audin da je bil izdajalec.


Kdo je bil Audin?


Mladega matematika Audina – imel je komaj 25 let in tri majhne otroke, kruh je služil kot asistent na univerzi, bil je včlanjen v alžirsko komunistično stranko in verjel je v neodvisno Alžirijo – so ponoči 11. junija 1957 aretirali v družinskem stanovanju v Alžiru. Osumljenega, da je sodeloval z alžirsko Fronto narodne osvoboditve (FLN), ga svojci niso videli nikdar več, prav tako nikoli niso našli trupla.

Maurice Audin vznemirja Francoze<br />
FOTO: AFP
Maurice Audin vznemirja Francoze
FOTO: AFP


Toda danes 87-letna Josette je, tudi ob podpori novinarjev in zgodovinarjev, vztrajala, da bo dosegla pravico in dokazala, kar je bilo več desetletij zanikano: da ga je med zaslišanjem in brez sodnega procesa likvidirala francoska vojska. Potem ko se je s pismom obrnila na vsakega na novo izvoljenega predsednika države, ji je leta 2014 nekoliko odprl vrata François Hollande, ki je, kot razlagajo v Le Mondu, uradno pritrdil, da je njen mož umrl med pridržanjem. In čeprav niso vdovi takrat pokazali nikakršnega dokumenta, so ovrgli trditev francoske vojske, da je Maurice Audin pobegnil. Zdaj se ve, da so ga ubili z nožem: menda zato, da bi bilo videti, kako so kruti zločin zagrešili Alžirci.


Večplasten tabu


Predsednik Macron je s prevzemom odgovornosti segel radikalno daleč naprej, kajti po novem menda ne bo več mogoče zanikati francoskega sistematičnega mučenja med alžirsko vojno. Čeprav je ta trajala od leta 1954 do leta 1962 (ko se še zdaleč ni končala), je še danes večplasten tabu. V zadnjem času ga morda vse manj sramežljivo odstira književnost, ko je, prav tako v slovenščini, mogoče brati, denimo, presunljivi roman Moški Laurenta Mauvignierja. Kot mi je lani dejal pisatelj v intervjuju za Sobotno prilogo, »vojne, kakršnakoli že je, ni mogoče nikoli kar odriniti«. Naj bo posameznik ali sistem, prej ali slej ga zadenejo povratni udarci.

Ideološko zdaj padajo tudi po Macronu, ki je z opravičilom Josette Audin razjezil velik del Francije, gotovo mnoge tiste, ki se prepoznavajo v mislih konservativnega zvezdniškega novinarja Érica Zemmourja. Predsednikovo priznanje je za L'Opinion označil za škandal, »kajti Audin, ki je res umrl v tragičnih okoliščinah, je bil izdajalec in si je zaslužil, da so ga ubili. Bojeval se je proti Franciji, pomagal je Nacionalni fronti osvoboditve, pomagal je pobijati Francoze.«


Odprta rana

Alžirska vojna je odprta rana in se bo, če sodimo po sedanjem medijskem nemiru, kljub Macronovi spravljivi velikopoteznosti težko kmalu zacelila: tudi zaradi razhajanj, koliko je bilo vseh žrtev. Po različnih štetjih je v vojni življenje menda izgubilo od 400.000 do poldrugi milijon ljudi. A kot je še za Delo razmišljal Laurent Mauvignier, je velik izziv že poimenovati stvari, kot je treba: s pravimi besedami. »Če pravimo, da je šlo v Alžiriji [ki je francoska kolonija postala leta 1830] za državljansko vojno, potem to pomeni, da verjamemo v Francosko Alžirijo. Če pa ni bila državljanska vojna, potem Alžirija [ki ni bila klasična kolonija] pač nikoli ni bila zares francoska …«

Ambivalentnosti je veliko, tudi zaradi vsega, kar se je dogajalo po vojni, ko se je kakšen milijon harkijev [Alžirci arabskega rodu, ki so služili v francoski vojski] in pieds-noirs [prebivalci evropskega rodu, ki so živeli v Alžiriji med francosko vladavino] zateklo v Francijo, ta pa jim je ponudila borno zaščito v taboriščih na jugu države. »Govorili so jim o vrnitvi domov, a to ni mogla biti vrnitev, saj mnogi niso bili še nikoli dotlej v metropolitanski Franciji. Pariz jih ni nagradil za zvestobo, ampak so bili sprejeti slabo, da ne govorimo o tem, da so mnoge pustili v Alžiriji, čeprav so vedeli, da jih bodo masakrirali, kar se je tudi zgodilo.«

Komentarji: