»Celotne družine so pokopane pod ruševinami«

Izraelski napadi na Gazo ne popuščajo. Nasprotno. V petnajstih dneh je bilo ubitih 600 Palestincev. Okoli 4000 je bilo ranjenih. Območje Gaze gori. Mednarodna skupnost poziva k premirju, a izraelske oblasti pozivov ne jemljejo resno, Hamas pa je vse bolj stisnjen v kot.

V ponedeljek so izraelska letala v mestecu Kan Junis na vzhodu Gaze, ki med vsako vojaško operacijo plača najvišjo ceno, v enem samem napadu ubila 26 članov družine Abu Džame. Le eden izmed njih je bil povezan s Hamasom. Med ubitimi je bilo osemnajst otrok in pet žensk. Tri izmed njih so bile noseče. Družina o napadu tudi ni bila vnaprej opozorjena. Njihovo domovanje, na katerega je izraelska raketa padla med iftarjem, večernim ramadanskim obrokom, je bilo klasična civilna tarča, njihova smrt pa hladnokrvni umor.

Napadi na območje Gaze so se stopnjevali tudi danes, ko so izraelska letala, tanki in bojne ladje med drugim raketirala in bombardirala bolnišnico, pet mošej in nogometni štadion. Še posebej intenzivni so bili napadi z morja, v katerih je bil uničen velik del že tako borne palestinske ribiške flote.

Medtem ko ameriški zunanji minister John Kerry hkrati poziva k premirju in govori o legitimnosti izraelske vojaške operacije v Gazi, je palestinsko gibanje Hamas, ki obvladuje opustošeno palestinsko enklavo, skoraj povsem izvzeto iz diplomatskih pogovorov, ki jih še vedno – po izraelskih notah – narekuje uradni Kairo. Danes se je po dolgotrajnem molku vendarle oglasil predsednik Hamasove vlade v Gazi Ismail Hanija in dejal, da je Hamas pripravljen na premirje v primeru izraelske odprave blokade Gaze, ki traja že sedem let, in osvoboditve palestinskih zapornikov, ki so jih Izraelci v procesu kolektivnega kaznovanja na okupiranem Zahodnem bregu množično zaprli po ugrabitvi in usmrtitvi treh judovskih dečkov pred nekaj tedni. »Ne moremo nazaj … Nazaj v počasno umiranje,« je dodal Hanija.

Kljub javni podpori in politični enotnosti, ki kljub naraščanju žrtev na izraelski strani (le med vojaki), ne popušča, se v Izraelu krepi tudi protivojno razpoloženje, a to je zaenkrat omejeno na človekoljubne organizacije in samoorganizirana mirovniška gibanja. Včeraj je deset izraelskih organizacij, ki se borijo za zaščito človekovih pravic, pisalo izraelskemu vrhovnemu tožilcu in ga opozorilo na resne kršitve mednarodnega prava med napadi na območje Gaze. Še posebej na kršenje osnovnih zakonov vojne – denimo razlikovanja med vojaki in civilisti. Najbolj očiten primer teh kršitev je bil nedeljski izraelski napad na četrt Šuadžija, v katerem je bilo ubitih najmanj sedemdeset civilistov, več tisoč pa jih je moralo zapustiti svoje (porušene) domove. B'Tselem, izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih, je v svojem včerajšnjem poročilu tako zapisala, da je grozljivo dogajanje v Gazi doseglo raven, ki jo ni več mogoče tolerirati. »Izrael bombardira hiše polne ljudi. Celotne družine so pokopane pod ruševinami. Ulice so uničene. Do zdaj je bilo ubito stotine ljudi, samo v zadnjih štiriindvajsetih urah več ducatov; med njimi je bilo veliko žensk in otrok. Narašča tudi število beguncev. Več deset tisoč ljudi ne more iti nikamor, saj nikjer ni varno.« Tudi iz Amnesty International so včeraj sporočili, da izraelsko bombardiranja bolnišnice in »nadaljevanje bombardiranja civilnih domov« sodi na spisek možnih vojnih zločin, »ki zahtevajo takojšnjo neodvisno mednarodno preiskavo«.

A kaj dosti se ne bo premaknilo. Izgubljena palestinska življenja so že dolgo le statističen podatek, empatije za palestinsko vprašanje pa nikoli ni bilo manj. Ne na zahodu, ne v arabskem svetu. Izrael si »boljših pogojev« za svojo vojaško operacijo, katere končni cilji še vedno niso povsem jasni, preprosto ne bi mogel želeti.