Četniški mag bo med izrekom sodbe zadremal

Obsodilna sodba bi imela neugodne posledice za idilične odnose Vojislava Šešlja z oblastjo.

Objavljeno
11. april 2018 10.03
Posodobljeno
11. april 2018 10.13
Vojislav Šešelj: »Niti eden živ ustaš ne sme zapustiti Vukovarja.«
Vodja srbskih radikalcev Vojislav Šešelj je izjavil, da bo prespal današnji izrek sodbe v prizivnem postopku. Na prvi stopnji je bil oproščen vseh obtožb o vojnih zločinih in zločinih proti človečnosti, drugostopenjsko sodbo pa bo pričakal v Beogradu. Vojislav Šešelj je pojasnil, da ga sploh ne zanima, kaj bo odločil mednarodni rezidualni mehanizem za mednarodna kazenska sodišča (MICT), ki je pravni naslednik Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) v Haagu. Povedal je, da je izrek sodbe predviden v zanj neprimernem času, ker se ne namerava odreči svojemu običajnemu popoldanskemu dremežu. Šešelj je poudaril, da mu je vseeno, kakšna bo sodba, ker ne bo šel nikamor prostovoljno, niti v Haag. Prvak Srbske radikalne stranke je sklenil z besedami, da je njegova usoda braniti srbski narod. Gladovanje namesto strupa Po izreku oprostilne razsodbe pred dvema letoma je Šešelj večkrat izjavil, da ga sodba haaškega sodišča sploh ne zanima in da ga lahko v Haag odpeljejo samo vklenjenega. Šešelj je držal obljubo, vendar zaradi njegove odsotnosti v prizivnem postopku ni nikogar bolela glava. Predsednik MICT Theodor Meron je pred začetkom postopka pojasnil, da bo, če Šešelj ne bo prišel v Haag, njegove interese zastopal zagovornik po uradni dolžnosti. Ker Šešlja resnično ni bilo, je lahko njegov zagovornik skrbel le za to, da niso bile kršene Šešljeve proceduralne pravice, ni pa mogel odgovarjati na trditve tožilstva. MICT bo izrekel Šešlju pravnomočno sodbo, tožilstvo pa pričakuje da ga bodo spoznali za krivega ali odredili ponovno sojenje. Na vprašanje, ali bi se v primeru obsodilne sodbe odločil za samomor tako kot obsojeni Slobodan Praljak, ki je po izreku sodbe dejal, da ni vojni zločinec, in pred kamerami popil strup, je Šešelj dejal, da bi to naredil bolj subtilno in ne nepričakovano. Šešelj je napovedal, da bo začel gladovno stavkati javno in pred kamerami in da vztrajal do konca. Po njegovem se ga na sodišču bojijo, ker je med sojenjem v Haagu že 28 dni glavno stavkal, ko so mu zaradi nespoštovanja sodišča prepovedali obiske družinskih članov. ICTY je na prvi stopnji Šešlja oprostil krivde po vseh točkah obtožnice, razsodbo pa so mnogi označili za sramotno in šokantno. Predsednik sodnega senata Jean Claude Antonetti je v obrazložitvi sodbe pojasnil, da tožilstvo ni dokazalo Šešlju vzročno-posledične povezanosti njegovih hujskaških govorov s konkretnimi zločini. Po njegovem bi bil lahko cilj govorov spodbujanje morale prostovoljcev, vključenih v spopade, ne pa pozivi k etničnemu čiščenju nesrbskega prebivalstva v BiH ali k pregonu Hrvatov. Sodni senat je še razsodil, da ni bilo skupnega zločinskega načrta z nekdanjim srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem na čelu, čigar cilj je bilo etnično čiščenje delov Hrvaške in BiH zaradi ustvarjanja velike Srbije. Po Antonettiju je bil cilj obramba Srbov in ohranitev Jugoslavije, razglasitev avtonomije srbskega naroda na Hrvaškem in v BiH pa ni bila rezultat zločinskega namena. Antonetti je sklenil z ugotovitvijo, da je velika Srbija politična, in ne zločinska ideja. Vrnitev v Haag samo v kletki V pisni pritožbi na sodbo Šešlju, ki jo je ICTY izrekel 31. marca lani, so haaški tožilci zahtevali od MICT, naj prvaka srbskih radikalcev razglasi za krivega in ga obsodi na 28 let zapora. Po mnenju tožilca Mathiasa Marcusena pravici ni bilo zadoščeno, če oprostilna sodba ne bo padla, pa ne bo pomenila le žalitve za žrtve, temveč bo omajala tudi verodostjonost sodišča. Marcusen je dejal, da je bila oprostila sodba nerazumna in da prvostopenjsko sodišče ni preučilo številnih dokazov, kar je privedlo do napačnega sklepa, da ni bilo skupnega zločinskega načrta. Po njegovem je bil napačen tudi sklep, da na Hrvaškem in v BiH ni bilo sistematičnega in obširnega napada srbskih sil na hrvaške in muslimanske civiliste. Tožilec je še izpostavil, da prvostopenjski sodniki niso analizirali dokazov o množičnih deportacijah in prisilnem preseljevanju nesrbskega prebivalstva, ki so ključni za obstoj skupnega zločinskega načrta. Kot dokaz je citiral tudi Šešljeve izjave: »Srbi in Hrvati niso mogli več živeti skupaj,« in tudi: »Tekla bo kri, če bo BiH razglasila neodvisnost,« ter še: »Morda bi bila najboljša rešitev, če bi Hrvate naložili v avtobuse in tovornjake, ki jih bodo odpeljali v Zagreb.« V prizivnem postopku je Meron spomnil na dilemo prvostopenjskih sodnikov, ali je Šešelj v Vukovarju res izjavil: »Niti eden živ ustaš ne sme zapustiti Vukovarja.« Marcusen mu je odgovoril, da je navedbe potrdilo več prič, ki so poslušale njegov hujskaški govor, medtem ko so bili njegovi prostovoljci v tem času na lokacijah, kjer so ubijali Hrvate. Na Meronovo vprašanje, kdo je storil zločine v Hrtkovcih po Šešljevem govoru v vasi, je Marcusen pojasnil, da so v napadih na Hrvate sodelovali tudi pripadniki Šešljeve stranke. Šešelj je poudaril, da ga lahko Srbija izroči v Haag le v kletki, medtem ko je od MICT zahteval, naj zavrne pritožbo tožilstva in potrdi oprostilno sodbo. Šešelj že dolgo ni priredil cirkusa. Po vrnitvi na prostost je s požigom hrvaške zastave pokvaril že tako slabe srbsko-hrvaške odnose, napovedoval je prihod v Sarajevo, vsaj začasno premagal raka in vrnil radikalce v srbsko skupščino. Njegove knjige berejo le haaški prevajalci in tožilci. Nikoli ni napadel svojega nekdanjega političnega posvojenca Aleksandra Vučića, obsodilna sodba pa bi imela neugodne posledice za njegove idilične odnose z oblastjo.