V nadaljevanju preberite:

Ko je sredi septembra odjeknila novica o umoru Charlieja Kirka, vplivnega ameriškega konservativnega aktivista, ustreljenega med shodom na univerzi v Utahu, je dogodek sprožil plaz reakcij, ki so se razširile daleč onkraj ameriških meja.

Kot poroča Politico, je dogodek močno odmeval tudi v Evropi. Na festivalu podmladka stranke Bratje Italije, ki ga vodi premierka Giorgia Meloni, je Kirkova smrt postala osrednja točka in srhljiv opomin na nevarnosti, ki naj bi prežale na desno usmerjene aktiviste.

Melonijeva je v sklepnem govoru poudarila, da je bil Kirk v očeh levice »nevaren«, ker je bil »svoboden, pogumen in sposoben«, in dodala, da »levica želi vsiliti svoja prepričanja«. S tem je lastno gibanje spretno pozicionirala v vlogo žrtve in utrdila narativ o ogroženosti.

Tragični dogodek je tudi osvetlil vprašanje, ki postaja vse bolj pereče: ali se mladi resnično nagibajo k skrajnim idejam in celo k političnemu nasilju kot legitimnemu sredstvu?

Anketa, ki jo je po Kirkovem umoru izvedla agencija YouGov in objavil Newsweek, razkriva, da kar dvajset odstotkov pripadnikov generacije Z meni, da je nasilje včasih upravičeno za doseganje političnih ciljev.

Ta delež je bistveno večji kot pri starejših generacijah, kjer takšno stališče zagovarja le osem odstotkov generacije X in zgolj trije odstotki baby boomerjev. Kaj torej žene del generacije, ki je odrasla v dobi interneta in globalne povezanosti, v objem radikalnih in nasilnih rešitev?