Ciprasova Grčija na poti v slepo ulico

Bruselj – Ne glede na politične in ideološke razprave o vzrokih, pomenu in posledicah zmage Sirize se bo kmalu moralo začeti bolj suhoparno, tehnično reševanje grškega vprašanja, s katerim bi ustavili drvenje v finančni zlom in posledični izhod iz evra, ki ga nihče od vpletenih ne želi.

Grški finančni minister Janis Varufakis sicer še lahko v slogu predvolilne kampanje gromoglasno odslavlja predstavnike trojke (ECB, evropska komisija, IMF), ki so po nalogu upnikov nadzirali grško uresničevanje zavez, toda Atenam – katerakoli vlada bi bila na oblasti – že teče voda v grlo, saj niso daleč od bankrota. Iz ECB dobivajo že resna opozorila. Finski član njenega vodstva Erkki Liikanen je po poročanju Reutersa za televizijo YLE pojasnil, da bodo v Frankfurtu ustavili finančne injekcije, če Grčija do konca februarja, ko se izteče rešilni programi, ne sklene sporazuma z upniki.

»Ne verjamem, da se človek lahko skrije pred realnostmi v gospodarstvu,« se glasi Finčevo sporočilo Grčiji. Sodeč po napovedih iz Aten (zvišanje minimalne plače, preklic privatizacije, zaposlovanje v javnem sektorju), je videti, kot da se je vlada Aleksisa Ciprasa že v prvem tednu dela enostransko odrekla varčevalno-reformnemu programu, sprejetemu v zameno za denar. Po Varufakisovi odslovitvi trojke so še evropski politiki s precejšnjo mero posluha za Grčijo obnemeli. Predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz je takšno ravnanje razglasil za neodgovorno.

Da je nemška kanclerka Angela Merkel v prvem odzivu zavrnila vsakršen novi odpis grških dolgov, je bilo že tako povsem pričakovano. Ob sprejemanju drugega rešilnega svežnja leta 2012 so se banke in drugi zasebni upniki v klasičnem odpisu dolgu že tako odrekli sto milijardam evrov. Drugi odpis je bil bolj posreden. Evrski partnerji so s podaljševanjem rokov zapadlosti vse do daljnega leta 2054 in zniževanjem obresti na simbolično raven, po izračunih evropskega kriznega sklada ESM odrekli 40 odstotkom vrednosti posojil. Zato novi odpustki niso verjetni.

Grčija v prihodnjih letih v veliki meri sploh ne bo odplačevala dolga, saj so njeni evrski upniki privolili v zamik začetka odplačevanja obresti v prihodnje desetletje. Tudi sam odpis dolgov, če bi bil sprejet, ne bi odpravil vzrokov največjih težav grškega gospodarstva, ki so pripeljale do izbruha krize in v zadnjih petih letih reševanja s polovičarskimi reformnimi ukrepi niso bili odpravljeni. Grške vlade so sicer sprejemale boleče ukrepe v škodo šibkih skupin, a na samo prestrukturiranje države in urejanje davčnega sistema so pozabljale in s prstom kazale na Bruselj.

Glede na izhodiščni položaj se že nakazuje kar nekaj elementov kompromisa. Upniki bi lahko še bolj znižali obresti in podaljšali zapadlost dolgov. Navsezadnje, skoraj vseeno je, ali se zadnji evro odplača leta 2054 ali deset let pozneje. Če bo Cipras sprejel reformne zaveze, bi varčevalne zahteve trojke, ki v prihodnjih letih zahteva razmeroma visok primarni proračunski presežek, lahko nekoliko omilili. Tako bi Grčija, če bi v prihodnjih letih v skladu z napovedmi uspela doseči razmeroma visoko gospodarsko rast, lahko bolj socialno vzdržno zmanjševala dolžniško breme.

Takšna rešitev bi Ciprasu omogočila, da ohrani obraz pred domačimi volivci, in na drugi strani zadovolji evropske partnerje na čelu z Nemčijo, ki vztrajajo pri svojih načelih. Sami trojki so že tako šteti dnevi. Tudi v neobvezujočem mnenju generalnega tožilca na sodišču EU je zapisano, da ECB po odločitvi o nakupovanju državnih obveznic, v njej ne bi več smela sodelovati. Cipras sicer lahko upa, da bo v navezi z Rimom in Parizom skoval protivarčevalno zavezništvo, toda niti z njim težavnega položaja doma ne bo mogel razrešiti.

Grški finančni minister Janis Varufakis se je danes odpravil na obisk v Pariz, so sporočili iz njegovega urada. Nova grška vlada s tovrstnimi obiski išče zaveznike za svojo protivarčevalno politiko. Poleg Varufakisa se bo prihodnji teden pri evropskih partnerjih mudil tudi Cipras. V torek in sredo bo obiskal Italijo in Francijo, kjer se bo sestal z italijanskim premierjem Matteom Renzijem in francoskim predsednikom Francoisom Hollandom.