Članstvo proti strankarskim vodstvom
Pri sosedih so vse največje politične sile v krizi, njihova prihodnost pa precej negotova.
Odpri galerijo
Delavci ribogojnic iz Pulja in Reke, s katerimi sodeluje stranka IDS, so protestirali v Zagrabu, ker jim ne izplačujejo plač. FOTO: AFP
Medtem ko je v sredo predsednika HDZ in premiera Andreja Plenkovića sprejelo najvišje vodstvo v Berlinu, se je pet polnih avtobusov z njegovimi strankarskimi kolegi odpravilo iz Like v Zagreb in grozilo, da ne bodo zapustili sedeža stranke, dokler ne bodo določili datuma volitev za prihodnjega strankarskega vodjo v županiji in mestu Gospić.
Strankarske prostore so zapustili šele, ko so jim potrdili datum volitev. »Zasedbo HDZ v štirih urah« je vodil član predsedništva stranke, nekdanji minister za zdravstvo in vodja Liško-senjske županije Darko Milinović ter eden od dveh kandidatov za predsednika županijskega odbora HDZ. Na Milinovićevo »avtobusno revolucijo« se je hitro in ostro odzval Plenković. Takoj po vrnitvi iz Nemčije je sporočil, da ne bo trpel nikakršnega »dogajanja naroda in cirkusov«. Torej lahko sklepamo, da je odvisno samo še od statutarnih določil, ali bodo Milinovića nagnali iz HDZ pred županijskimi strankarskimi volitvami ali po njih.
Milinović je tokrat storil napako, saj se je tako končala politična pot svojeglavega, bahavega in trmastega Ličana, ki mu tisti, ki ga bolje poznajo še iz študentskih dni, pravijo »teslo«. Toda čeprav je vodstvo HDZ za neuspešen strankarski puč poskušalo okriviti predvsem Milinovićevo željo po oblasti, je nezadovoljnežev v vladajoči stranki iz dneva v dan več. Številnim članom ni bila všeč koalicija z »liberalno« HNS, še manj tista s Srbi, nezadovoljstvo pa je doseglo vrhunec z odkritim nasprotovanjem ratifikaciji istanbulske konvencije, ki ji je najbolj goreče nasprotoval prav Milinović. To, da ne gre za nedolžne nesporazume, ampak za resen upor proti Plenkoviću, je dovolj jasno tudi zato, ker so na dosedanjih strankarskih volitvah njegovi kandidati praviloma izgubljali. Vedeti je treba tudi to, da trdi nacionalisti in tradicionalisti v HDZ nikoli niso sprejeli »bruseljskega dečka« Andreja Plenkovića za svojega. Za mnoge med njimi je bil samo nujno zlo oziroma »trojanski konj«, ki bi jim po tem, ko je Karamarko »izgubil že dobljene volitve«, pomagal nazaj na oblast. Zdaj, ko so spet »v sedlu« v drugačnih notranjih in zunanjepolitičnih okoliščinah, pa se jim zdi, da ga ne potrebujejo več. Kljub šibki parlamentarni večini v državi nimajo resne opozicije, na zunanjepolitičnem odru pa se bolje počutijo v družbi Orbána in Salvinija kakor v družbi Macrona in Angele Merkel. Poleg tega se zanašajo na neprikrito podporo Katoliške cerkve in združenj, povezanih z njo. Med takšnimi združenji so katoliški konservativci, zbrani v gibanju »V imenu družin«, ki po uspešnem referendumu, s katerim so onemogočili istospolne poroke, zdaj zahtevajo referendum o spreminjanju volilne zakonodaje in o zmanjševanju pravic narodnih manjšin. Plenković upravičeno razume njihova vse glasnejša prizadevanja kot napad nase, vendar mu za zdaj ni treba skrbeti.
Ne samo zato, ker je desnica razdeljena in sprta med seboj, ampak zato, ker nekateri na desnici pričakujejo, da jih bo prav »osovraženi Bruselj« rešil Plenkovića tako, da ga bo po evropskih parlamentarnih volitvah imenoval na pomemben položaj v evropski komisiji. Govori se, da bi bil kot komisar pristojen za varnost in zunanjo politiko, na Hrvaškem bi morali razpisati predčasne volitve, da bi premierski stol lahko zasedla članstvu veliko ljubša Kolinda Grabar Kitarović. Če že govorimo o priljubljenosti, Plenkoviću gotovo ni všeč, da je po vseh raziskavah javnega mnenja najmanj priljubljena oseba, njegova HDZ pa najbolj priljubljena stranka. Očitno mu ni naklonjena niti večina strankarskih kolegov.
In kaj bi lahko rekli za predsednika »najmočnejše« opozicijske stranke SDP Davorja Bernardića? Stranka ni imela tako nizke podpore vse od leta 1992, osebno ga podpira manj kakor odstotek ljudi, ne podpirajo ga niti saborski poslanci SDP, enako velja za večino članov stranke. Teh je vse manj, saj jo je pet poslancev že zapustilo, zadnji med njimi, Bojan Glavašević, je ob odhodu iz stranke povedal, »da odhaja zaradi Bernardića pa tudi zato, ker SDP ne zna odgovoriti na nobeno pomembno vprašanje, strankarsko vodstvo pa zanimajo samo zanesljivi in dobro plačani naslanjači«. V sredo se je tudi podpredsednica zagrebške SDP vrnila v objem župana Bandića, medtem pa popolnoma izgubljeni Bernardić, od katerega vse več ljudi zahteva odstop, stremi k razpisu predčasnih volitev. Javnost se njegovi zahtevi samo posmehuje, saj nihče ne pričakuje, da bi se SDP, ki je na Hrvaškem vladala osem let, v bližnji prihodnosti lahko vrnila na oblast.
Preostalih dvajset let je vladala HDZ, v Istri pa vseh 28 let nepremagljiva IDS. S političnim načelom »Ne pustimo čez Učko« se IDS predstavlja kot edina svetla točka odpora proti »nacionalističnemu, pohlepnemu in ustaštvu naklonjenemu preostanku Hrvaške«. Namesto tega je IDS spodbujala odprtost, večkulturnost in protifašizem. Na kratko: »Thompson nikoli ni in nikoli ne bo pel v puljski Areni,« kakor je pred kratkim zagrozil član evropskega parlamenta, dolgoletni in menda še vedno dejanski predsednik IDS Ivan Jakovčić. IDS se je na ideološki ravni poskušala predstaviti kot drugačna stranka od HDZ, vendar se na gospodarskem področju bistveno ne razlikuje od konservativcev. IDS je imel zelo dobre odnose z Jörgom Haiderjem in razvpito Hypo Banko. Največ spornih poslov banke, povezanih z zemljišči, so opravili prav v Istri. Enega od njih je kupil tudi sporni podjetnik Danko Končar in domnevni rešitelj propadle ladjedelnice Uljanik, kjer je postal strateški partner. Zdi se, da je na dogajanje ključno vplival prav Jakovčić, ki v enem od številnih Končarjevih podjetij kot član nadzornega odbora prejema 5000 evrov na mesec. Končarja ne zanima Uljanik, ampak njegova lokacija. O spremembi njene namembnosti je govoril tudi Jakovčić, tako nas ne sme čuditi, da zadnje dni obupani delavci zaradi neizplačevanja plač skandirajo: »IDS – mafija!«, »IDS – lopovi!«, »Uničili ste Uljanik!« V znak kljubovanja do istrskega vodstva prepevajo Thompsonovo Lijepa li si in zahtevajo, naj nastopi v Areni.
S strankarskimi vodstvi treh najbolje organiziranih strank – HDZ, SDP in IDS – je nezadovoljnih vse več ljudi, a učinki tega nezadovoljstva so različni. V HDZ prosijo Boga, naj Bruselj k sebi pokliče Plenkovića. Če se to ne bo zgodilo, bodo potrpeli, saj nočejo že drugič spodkopati svoje vlade. V SDP se zdi vse verjetnejši razpad stranke, njeni člani pa se bodo verjetno pridružili populističnemu Živemu zidu ali političnim platformam, ki jih ponujata Glavašević ali nekdanja priljubljena predsednica komisije za preprečevanje konflikta interesov Dalija Orešković. IDS pa se utegne zgoditi, da bo stranka prvič končala v opoziciji.
Strankarske prostore so zapustili šele, ko so jim potrdili datum volitev. »Zasedbo HDZ v štirih urah« je vodil član predsedništva stranke, nekdanji minister za zdravstvo in vodja Liško-senjske županije Darko Milinović ter eden od dveh kandidatov za predsednika županijskega odbora HDZ. Na Milinovićevo »avtobusno revolucijo« se je hitro in ostro odzval Plenković. Takoj po vrnitvi iz Nemčije je sporočil, da ne bo trpel nikakršnega »dogajanja naroda in cirkusov«. Torej lahko sklepamo, da je odvisno samo še od statutarnih določil, ali bodo Milinovića nagnali iz HDZ pred županijskimi strankarskimi volitvami ali po njih.
Milinović je tokrat storil napako, saj se je tako končala politična pot svojeglavega, bahavega in trmastega Ličana, ki mu tisti, ki ga bolje poznajo še iz študentskih dni, pravijo »teslo«. Toda čeprav je vodstvo HDZ za neuspešen strankarski puč poskušalo okriviti predvsem Milinovićevo željo po oblasti, je nezadovoljnežev v vladajoči stranki iz dneva v dan več. Številnim članom ni bila všeč koalicija z »liberalno« HNS, še manj tista s Srbi, nezadovoljstvo pa je doseglo vrhunec z odkritim nasprotovanjem ratifikaciji istanbulske konvencije, ki ji je najbolj goreče nasprotoval prav Milinović. To, da ne gre za nedolžne nesporazume, ampak za resen upor proti Plenkoviću, je dovolj jasno tudi zato, ker so na dosedanjih strankarskih volitvah njegovi kandidati praviloma izgubljali. Vedeti je treba tudi to, da trdi nacionalisti in tradicionalisti v HDZ nikoli niso sprejeli »bruseljskega dečka« Andreja Plenkovića za svojega. Za mnoge med njimi je bil samo nujno zlo oziroma »trojanski konj«, ki bi jim po tem, ko je Karamarko »izgubil že dobljene volitve«, pomagal nazaj na oblast. Zdaj, ko so spet »v sedlu« v drugačnih notranjih in zunanjepolitičnih okoliščinah, pa se jim zdi, da ga ne potrebujejo več. Kljub šibki parlamentarni večini v državi nimajo resne opozicije, na zunanjepolitičnem odru pa se bolje počutijo v družbi Orbána in Salvinija kakor v družbi Macrona in Angele Merkel. Poleg tega se zanašajo na neprikrito podporo Katoliške cerkve in združenj, povezanih z njo. Med takšnimi združenji so katoliški konservativci, zbrani v gibanju »V imenu družin«, ki po uspešnem referendumu, s katerim so onemogočili istospolne poroke, zdaj zahtevajo referendum o spreminjanju volilne zakonodaje in o zmanjševanju pravic narodnih manjšin. Plenković upravičeno razume njihova vse glasnejša prizadevanja kot napad nase, vendar mu za zdaj ni treba skrbeti.
Plenković se je minuli teden sestal z nemško kanclerko Angelo Merkel. FOTO: Reuters
Ne samo zato, ker je desnica razdeljena in sprta med seboj, ampak zato, ker nekateri na desnici pričakujejo, da jih bo prav »osovraženi Bruselj« rešil Plenkovića tako, da ga bo po evropskih parlamentarnih volitvah imenoval na pomemben položaj v evropski komisiji. Govori se, da bi bil kot komisar pristojen za varnost in zunanjo politiko, na Hrvaškem bi morali razpisati predčasne volitve, da bi premierski stol lahko zasedla članstvu veliko ljubša Kolinda Grabar Kitarović. Če že govorimo o priljubljenosti, Plenkoviću gotovo ni všeč, da je po vseh raziskavah javnega mnenja najmanj priljubljena oseba, njegova HDZ pa najbolj priljubljena stranka. Očitno mu ni naklonjena niti večina strankarskih kolegov.
Šibke točke vodstva SDP
In kaj bi lahko rekli za predsednika »najmočnejše« opozicijske stranke SDP Davorja Bernardića? Stranka ni imela tako nizke podpore vse od leta 1992, osebno ga podpira manj kakor odstotek ljudi, ne podpirajo ga niti saborski poslanci SDP, enako velja za večino članov stranke. Teh je vse manj, saj jo je pet poslancev že zapustilo, zadnji med njimi, Bojan Glavašević, je ob odhodu iz stranke povedal, »da odhaja zaradi Bernardića pa tudi zato, ker SDP ne zna odgovoriti na nobeno pomembno vprašanje, strankarsko vodstvo pa zanimajo samo zanesljivi in dobro plačani naslanjači«. V sredo se je tudi podpredsednica zagrebške SDP vrnila v objem župana Bandića, medtem pa popolnoma izgubljeni Bernardić, od katerega vse več ljudi zahteva odstop, stremi k razpisu predčasnih volitev. Javnost se njegovi zahtevi samo posmehuje, saj nihče ne pričakuje, da bi se SDP, ki je na Hrvaškem vladala osem let, v bližnji prihodnosti lahko vrnila na oblast.
Preostalih dvajset let je vladala HDZ, v Istri pa vseh 28 let nepremagljiva IDS. S političnim načelom »Ne pustimo čez Učko« se IDS predstavlja kot edina svetla točka odpora proti »nacionalističnemu, pohlepnemu in ustaštvu naklonjenemu preostanku Hrvaške«. Namesto tega je IDS spodbujala odprtost, večkulturnost in protifašizem. Na kratko: »Thompson nikoli ni in nikoli ne bo pel v puljski Areni,« kakor je pred kratkim zagrozil član evropskega parlamenta, dolgoletni in menda še vedno dejanski predsednik IDS Ivan Jakovčić. IDS se je na ideološki ravni poskušala predstaviti kot drugačna stranka od HDZ, vendar se na gospodarskem področju bistveno ne razlikuje od konservativcev. IDS je imel zelo dobre odnose z Jörgom Haiderjem in razvpito Hypo Banko. Največ spornih poslov banke, povezanih z zemljišči, so opravili prav v Istri. Enega od njih je kupil tudi sporni podjetnik Danko Končar in domnevni rešitelj propadle ladjedelnice Uljanik, kjer je postal strateški partner. Zdi se, da je na dogajanje ključno vplival prav Jakovčić, ki v enem od številnih Končarjevih podjetij kot član nadzornega odbora prejema 5000 evrov na mesec. Končarja ne zanima Uljanik, ampak njegova lokacija. O spremembi njene namembnosti je govoril tudi Jakovčić, tako nas ne sme čuditi, da zadnje dni obupani delavci zaradi neizplačevanja plač skandirajo: »IDS – mafija!«, »IDS – lopovi!«, »Uničili ste Uljanik!« V znak kljubovanja do istrskega vodstva prepevajo Thompsonovo Lijepa li si in zahtevajo, naj nastopi v Areni.
S strankarskimi vodstvi treh najbolje organiziranih strank – HDZ, SDP in IDS – je nezadovoljnih vse več ljudi, a učinki tega nezadovoljstva so različni. V HDZ prosijo Boga, naj Bruselj k sebi pokliče Plenkovića. Če se to ne bo zgodilo, bodo potrpeli, saj nočejo že drugič spodkopati svoje vlade. V SDP se zdi vse verjetnejši razpad stranke, njeni člani pa se bodo verjetno pridružili populističnemu Živemu zidu ali političnim platformam, ki jih ponujata Glavašević ali nekdanja priljubljena predsednica komisije za preprečevanje konflikta interesov Dalija Orešković. IDS pa se utegne zgoditi, da bo stranka prvič končala v opoziciji.
